Skoči do osrednje vsebine

Enakost žensk in moških pomeni, da morajo biti ženske in moški ne le zakonsko, ampak tudi v praksi enako prepoznavni, razpolagati morajo z enako družbeno močjo, biti enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja ter imeti enako korist od rezultatov družbenega napredka. Nikakor pa enakost žensk in moških ne pomeni istosti in ne pomeni zanikanja razlik med ženskami in moškimi.

Slovenija med najboljšimi državami

Slovenija sodi med države, ki se po merjenju različnih indeksov enakosti žensk in moških umešča na visoka mesta. Globalni indeks enakosti spolov, ki ga pripravlja Svetovni gospodarski forum, nas umešča na 11. mesto med 149 državami sveta, indeks enakosti spolov, ki ga pripravlja Evropski inštitut za enakost spolov, pa na 11. mesto v Evropski uniji.

Pa vendar dejanske enakosti žensk in moških nismo dosegli še nikjer na svetu. Neenakost je vidna na številnih področjih življenja: v zasebnem življenju se med drugim kaže tako, da so moški veliko manj udeleženi pri negi in vzgoji otrok, gospodinjskih opravilih ter skrbi za ostarele in bolne, da so jim otroci ob razvezah redkeje dodeljeni, da so ženske pogosteje izpostavljene nasilju v družini in podobno. V javnem življenju se neenakost med drugim kaže tako, da ženske kljub višji izobrazbi manj zasedajo položaje gospodarskega in političnega odločanja, da so pogosteje zaposlene za določen čas in s krajšim delovnim časom, da za svoje delo prejemajo nižje plačilo, da so pogosteje izpostavljene spolnemu nadlegovanju in da jih je bistveno manj v tako imenovanih poklicih prihodnosti, na primer na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij ter umetne inteligence. 

Kateri so ključni izzivi

Živimo v času družbenih sprememb, tudi na področju enakosti žensk in moških. Če je bilo visokošolsko izobraževanje še pred stoletjem za ženske nedosegljiv cilj, je danes biti študentka nekaj samoumevnega. In če so naši dedki na rojstvo otroka čakali doma ali pred porodnišnico, je danes povsem običajno, da je oče prisoten pri porodu ter da izrabi očetovski dopust.

Nekaterim med nami se včasih zdi, da je napredek (pre)počasen, drugim, da smo enakost žensk in moških v naši družbi že dosegli. Prav imajo oboji. A ne na vseh področjih. Obstajajo namreč področja, kjer je napredek res izjemno počasen: že desetletja imamo nizek delež žensk na najvišjih mestih odločanja v gospodarstvu in na županskih mestih, skrb za bolne otroke je še vedno večinoma na plečih žensk, nastajajo vedno nove oblike nasilja nad ženskami in podobno. So pa tudi področja, kjer nam gre veliko bolje: imamo napredno zakonodajo, ki ustvarja ustrezne razmere za enakost žensk in moških, spodbuja spoštovanje človekovih pravic in tudi sankcionira slabšo obravnavo zaradi spola.

Žal zakonodaja ni dovolj, potrebne so spremembe v našem vsakdanjem življenju. V veljavnem nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških do leta 2020 je zato poudarjenih osem področij, na katerih ministrstva in druge institucije izvajajo konkretne dejavnosti za večjo enakost žensk in moških. Na teh področjih so ministrstva zaznala največje pomanjkljivosti glede enakosti spolov. Ta področja so: enaka ekonomska neodvisnost, usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja, družba znanja brez spolnih stereotipov, socialna vključenost, zdravje žensk in moških, uravnotežena zastopanost žensk in moških na položajih odločanja, nasilje nad ženskami ter enakost spolov v zunanji politiki in mednarodnem razvojnem sodelovanju.

Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015 - 2020

Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2005 - 2013

Kako odpravljamo neenakost

V Sloveniji za zmanjševanje in odpravljanje neenakosti med ženskami in moškimi uporabljamo integracijo načela enakosti spolov (angl. gender mainstreaming). To pomeni, da moramo za vsako načrtovano politiko, ukrep ali merilo preveriti, kakšne vpliv in posledice bi imelo za ženske in kakšne za moške. Zakon o enakih možnostih žensk in moških določa, da morajo vsa ministrstva imenovati koordinatorico ali koordinatorja, ki skrbi za vključitev vidika spola v ukrepe in politike. K spodbujanju in ustvarjanju enakih možnosti so poleg vlade in ministrstev zavezane tudi samoupravne lokalne skupnosti. Za lažje opravljanje teh nalog zakon omogoča, da tudi občine lahko imenujejo koordinatorico ali koordinatorja.

Publikacije

Iskalnik