Preprečevanje odpadkov

Preprečevanje odpadkov so ukrepi, ki se sprejmejo, preden snov, material ali proizvod postane odpadek, in s katerimi se zmanjšajo:

• količina odpadkov, vključno s ponovno uporabo proizvodov ali podaljšanjem njihove življenjske dobe,
• škodljivi vplivi nastalih odpadkov na okolje in človekovo zdravje ali
• vsebnost nevarnih snovi v materialih in proizvodih.

Naravni viri na zemlji, kot so voda, tla, kovine, minerali, goriva in biotska raznovrstnost, nam zagotavljajo hrano, energijo, zavetje in druge dobrine, ki jih uporabljamo za preživetje in razvoj. V poročilu »Resilient People, Resilient Planet: A Future Worth Choosing« so Združeni narodi opozorili, da je naš planet pod pritiskom, ki ga povzroča hitro rastoče število prebivalcev. Ocenjuje se, da bomo v svetovnem merilu v manj kot v 20 letih potrebovali 50% več hrane in 45% več energije. Ob taki naraščajoči porabi pa razpoložljivi viri ostajajo omejeni. Vse to se kaže v preobremenitvah nosilne zmogljivosti planeta ter pomanjkanju surovin in živil.

Vsako leto se v EU porabi skoraj 15 ton surovin na osebo, medtem ko vsak državljan EU v povprečju ustvari več kot 4,5 tone odpadkov na leto. Skoraj polovica teh odpadkov konča na odlagališčih. Linearni model gospodarstva, ki ponazarja črpanje surovin iz narave, proizvodnjo, potrošnjo in odstranitev, ni več vzdržen. S prehodom na krožno gospodarstvo se preusmerjamo na ponovno uporabo, popravila, obnovo in recikliranje obstoječih surovin in proizvodov. Kar je nekoč veljajo za »odpadek«, lahko postane vir. Za krožno gospodarstvo je značilno, da so že od vsega začetka vsi materiali in izdelki zasnovani tako, da čim dlje v svojem življenjskem krogu ohranjajo vrednost in so v uporabi ter čim pozneje ali nikoli ne postanejo odpadek. Zaradi možnosti večkratne raznolike uporabe in ekoloških prednosti je les, ki ga imamo v Sloveniji v izobilju, idealen material za pospešen prehod v krožno gospodarstvo.

Ukrepi za preprečevanje odpadkov

Ukrepi, ki lahko vplivajo na okvirne pogoje, povezane z nastajanjem odpadkov

Ukrepi, ki lahko vplivajo na okvirne pogoje, povezane z nastajanjem odpadkov so naslednji:

1. Uporaba ukrepov načrtovanja ali drugih ekonomskih instrumentov, ki spodbujajo učinkovito rabo virov.
2. Spodbujanje raziskav in razvoja na področju doseganja čistejših in manj potratnih proizvodov in tehnologij ter širjenje in uporaba rezultatov takih raziskav in razvoja.
3. Oblikovanje učinkovitih in pomembnih kazalnikov obremenitev okolja, povezanih z nastajanjem odpadkov, katerih namen je prispevati k preprečevanju nastajanja odpadkov na vseh ravneh, od primerjave proizvodov na ravni Skupnosti prek ukrepanja lokalnih organov do nacionalnih ukrepov.

Ukrepi, ki lahko vplivajo na faze zasnove, proizvodnje in distribucije

Ukrepi, ki lahko vplivajo na faze zasnove, proizvodnje in distribucije so:

1. Spodbujanje okoljsko primerne zasnove (sistematična vključitev okoljskih vidikov v zasnovo proizvoda z namenom, da se izboljša okoljska učinkovitost proizvoda v njegovem celotnem življenjskem krogu).
2. Zagotavljanje informacij o tehnikah preprečevanja nastajanja odpadkov z namenom olajšati izvajanje najboljših razpoložljivih tehnik v industriji.
3. Organizacija usposabljanja pristojnih organov v zvezi z vključitvijo zahtev za preprečevanje nastajanja odpadkov v dovoljenja skladno z Direktivo2008/98/ES o odpadkih in Direktivo 2010/75/EU o industrijskih emisijah.
4. Vključitev ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov v napravah, ki ne spadajo v okvir Direktive2010/75/EU o industrijskih emisijah. Taki ukrepi po potrebi lahko vključujejo ocene ali načrte preprečevanja nastajanja odpadkov.
5. Uporaba kampanj za ozaveščanje ali zagotavljanje finančne pomoči, pomoči pri odločanju ali druge pomoči podjetjem. Taki ukrepi so verjetno posebno učinkoviti, kadar so usmerjeni v majhna in srednje velika podjetja ter so jim prilagojeni in delujejo prek vzpostavljenih poslovnih omrežij.
6. Uporaba prostovoljnih dogovorov, združenj potrošnikov/proizvajalcev ali sektorskih pogajanj, da ustrezna podjetja ali industrijski sektorji določijo lastne načrte ali cilje za preprečevanje nastajanja odpadkov ali izboljšajo potratne proizvode ali embalažo.
7. Spodbujanje verodostojnih sistemov za ravnanje z okoljem, vključno z EMAS in ISO14001.

Ukrepi, ki lahko vplivajo na fazo potrošnje in uporabe

Ukrepi, ki lahko vplivajo na fazo potrošnje in uporabe so naslednji:

1. Ekonomski instrumenti, kakršni so spodbude za čiste nakupe ali uvedba obveznega plačila potrošnikov za dani izdelek ali enoto embalaže, ki bi bila sicer zagotovljena brezplačno.
2. Uporaba kampanj za ozaveščanje in obveščanje širše javnosti ali določene skupine potrošnikov.
3. Spodbujanje verodostojnih znakov za okolje.
4. Dogovori z industrijo, naprimer uporaba združenj proizvodov, kot so tisti, ki se izvajajo v okviru integriranih politik do proizvodov, ali s prodajalci na drobno o razpoložljivosti informacij o preprečevanju nastajanja odpadkov in proizvodih, ki na okolje vplivajo manj škodljivo.
5. V okviru javnih in zasebnih naročil vključitev okoljskih zahtev in meril za preprečevanje nastajanja odpadkov, kakršne določa priročnik »Kupujte zeleno!«, ki ga je leta 2011 izdala Evropska komisija, oziroma njegova posodobljena različica iz leta 2016.
6. Spodbujanje ponovne uporabe in/ali popravila ustreznih odvrženih proizvodov ali njihovih delov, zlasti z uporabo izobraževalnih, ekonomskih, logističnih ali drugih ukrepov, kot so denimo podpora pooblaščenim centrom in mrežam za popravilo in ponovno uporabo ali vzpostavitev takih centrov in mrež predvsem v gosto naseljenih regijah.

Zbiranje odpadkov

Zbiranje odpadkov je prevzemanje odpadkov, vključno z njihovim predhodnim sortiranjem in predhodnim skladiščenjem za namene prevoza do naprave za obdelavo odpadkov.

Načrtovanje, proizvodnja, distribucija, potrošnja in uporaba proizvodov morajo biti taki, da pripomorejo k preprečevanju nastajanja odpadkov ter povečanju možnosti za pripravo za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov, ki nastanejo iz teh proizvodov.

Več ciljev varstva okolja določa Direktiva 2008/98/ES o odpadkih v zvezi z ravnanjem s komunalnimi odpadki, med drugimi tudi, da je do leta 2020 treba ponovno uporabo ter recikliranje odpadnih materialov, kot so najmanj papir, kovine, plastika in steklo iz gospodinjstev ter po možnosti iz drugih virov, če so ti tokovi odpadkov podobni odpadkom iz gospodinjstev, povečati na najmanj 50 % skupne mase. V spremembi direktive iz leta 2018 je bila ta meja postavljena še nekoliko višje in sicer postopoma 55 % do leta 2025, 60 % do leta 2030 in na 65 % do leta 2035.

Zaradi doseganja tega cilja je treba posamezne frakcije komunalnih odpadkov s ciljem kakovostnega recikliranja ter izboljšanja možnosti za predelavo, preden se dajo v postopke predelave, ločeno zbrati, če je to tehnično in okoljsko izvedljivo in ne povzroča nesorazmernih stroškov.

Izdelana sta bila dva scenarija:

• scenarij najmanjšega obsega priprave za ponovno uporabo in recikliranja komunalnih odpadkov, ki še zagotavlja doseganje okoljskih ciljev, in
• scenarij izvedljivega obsega priprave za ponovno uporabo in recikliranja komunalnih odpadkov, v katerem je delež ločenega zbiranja kuhinjskih odpadkov večji, kar zagotavlja manjši obseg mehansko biološke obdelave mešanih komunalnih odpadkov pred njihovim odlaganjem.

Po scenariju najmanjšega obsega se bo v letu 2020 ločeno zbralo za namen ponovne uporabe in recikliranja 51 % vseh komunalnih odpadkov, po scenariju izvedljivega obsega pa se delež ločeno zbranih komunalnih odpadkov za isti namen poveča na 55%.

Za dosego tega cilja bo do leta 2020 treba spremeniti način ravnanja s komunalnimi odpadki in sicer:

• maso prevzetih mešanih komunalnih odpadkov bo treba zmanjšati najmanj za 25 %,
• maso ločeno zbranega odpadnega papirja, plastike, stekla, tekstila in lesa bo treba povečati za najmanj 60 %, in
• maso ločeno zbranih kuhinjskih odpadkov bo treba povečati najmanj za 25 odstotkov.

Priprava odpadkov za ponovno uporabo

Priprava odpadkov za ponovno uporabo pomeni postopke preverjanja, čiščenja ali popravila, s katerim se proizvodi ali sestavni deli proizvodov, ki so postali odpadki, pripravijo za ponovno uporabo brez kakršne koli druge predobdelave.

Ponovna uporaba (angleško »Re-Use«) cilja na podaljšanje dobe uporabe rabljenih izdelkov. V primerjavi z zgodnjo zamenjavo z novim izdelkov to vpliva na prihranek pri surovinah in energiji ter na zmanjšanje količin odpadkov.

Če nastopi ponovna uporaba, preden oddamo predmet v obdelavo, potem to pomeni neposredni ukrep za preprečevanje nastajanja odpadkov, neodvisno od dejstva, da je bilo za to pred tem potrebno popravilo ali drug ukrep.

Če pride najprej do oddaje predmeta izvajalcu javne službe zbiranja ali obdelave komunalnih odpadkov in nato sledijo pripravljalni ukrepi (naprimer. preverjanje, čiščenje, vzdrževanje, popravilo), je to »priprava za ponovno uporabo«, ki je postopek predelave.

Ta priprava za ponovno uporabo je tako po eni strani ukrep za obdelavo odpadkov (predelava) in po drugi strani posredni ukrep preprečevanja nastajanja odpadkov. Ta zavzema v petstopenjski okvirni hierarhiji odpadkov drugo najvišje mesto, še pred predelavo in za (neposrednim) preprečevanjem.

Recikliranje odpadkov

Recikliranje je postopek predelave, v katerem se odpadne snovi ponovno predelajo v proizvode, materiale ali snovi za prvotni ali drug namen. Recikliranje vključuje tudi ponovno predelavo organskih snovi.

Za recikliranje se ne šteje energetska predelava ali ponovna predelava v materiale, ki se bodo uporabili kot gorivo ali za zasipanje.

Prenehanje statusa odpadka

Za vse odpadke velja splošno pravilo, da prenehajo biti odpadki šele po izvedeni predelavi v proizvode, materiale ali snovi za prvotni ali drug namen ali v energijo. Ne glede na to lahko določeni odpadki (odpadno železo, jeklo in aluminij, vključno z odpadno aluminijevo zlitino, odpadno steklo in odpadni baker) prenehajo biti odpadki že prej, in sicer če izpolnjujejo predpisana merila za prenehanje statusa odpadka.

Prenehanje statusa odpadka nastopi, ko lahko predmet brez nadaljnje obdelave ponovno uporabimo za njegov prvotni namen.

Skladiščenje odpadkov

Skladiščenje odpadkov je skladiščenje odpadkov pri izvajalcu obdelave do njihove predelave ali odstranjevanja.

Predhodno skladiščenje odpadkov je skladiščenje odpadkov pri zbiralcu v zbirnem centru, v katerem se odpadki raztovorijo za namene priprave za prevoz do kraja njihove obdelave.

Začasno skladiščenje odpadkov je skladiščenje odpadkov pri izvirnem povzročitelju odpadkov na kraju njihovega nastanka do njihove oddaje ali prepustitve v zbiranje ali obdelavo.

Prevoz odpadkov

Prevoznik je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki kot dejavnost opravlja prevažanje odpadkov drugih imetnikov odpadkov.

Prepuščanje odpadkov

Prepuščanje odpadkov je oddaja odpadkov v nadaljnje ravnanje brez evidenčnega lista, kadar je to dovoljeno na podlagi posebnega predpisa, ki ureja ravnanje z določeno vrsto odpadkov.

Čezmejno pošiljanje odpadkov

Pošiljka odpadkov pomeni prevoz odpadkov, namenjenih odstranjevanju ali predelavi, ki je predvidena ali poteka med neko državo in drugo državo.

Obdelava odpadkov

Obdelava odpadkov pomeni postopke predelave ali odstranjevanja, ki vključujejo pripravo za predelavo ali odstranjevanje.

Gradnja in obratovanje naprav za obdelavo odpadkov in izvedba vseh bistvenih sprememb na teh napravah ter opravljanje dejavnosti obdelave odpadkov se lahko izvajajo na podlagi dovoljenj pristojnih organov. Organa, ki izdajata ta dovoljenja, sta pristojni organ za graditev (gradbeno dovoljenje) in pristojni organ za okolje (okoljevarstveno dovoljenje).

Predelava odpadkov

Predelava odpadkov pomeni vsak postopek v obratu ali širšem gospodarstvu, katerega glavni rezultat je, da odpadki služijo koristnemu namenu tako, da nadomestijo druge materiale, ki bi se sicer uporabili za izpolnitev določene funkcije, ali so odpadki pripravljeni za izpolnitev te funkcije.

Postopki predelave

Sežiganje odpadkov

Sežigalnica je kakršna koli naprava, ki je nepremična ali premična tehnološka enota in oprema, namenjena termični obdelavi odpadkov z izkoriščanjem pridobljene zgorevalne toplote ali brez nje, s sežigom z oksidacijo odpadkov in drugimi postopki toplotne obdelave, kot so piroliza, uplinjanje ali obdelava v plazmi, če se snovi, ki nastanejo pri obdelavi, naknadno sežgejo.

Postopki termične obdelave odpadkov imajo v hierarhiji ravnanja z odpadki prednost pred odstranjevanjem s postopkom odlaganja, hierarhična prednost pa je dana preprečevanju nastajanja, ponovni uporabi in recikliranju odpadkov.

Odstranjevanje odpadkov

Odstranjevanje odpadkov je postopek, ki ni predelava, tudi če je sekundarna posledica postopka pridobivanje snovi ali energije.

Odstranjevalec je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki kot dejavnost opravlja odstranjevanje odpadkov.

Postopki odstranjevanja

Odlaganje odpadkov

Odlaganje odpadkov lahko razumemo kot zadnjo stopnjo ravnanja z odpadki. Predhodno obdelane odpadke je dovoljeno odlagati samo na odlagališčih.

Vrste odlagališč so:

1. odlagališče za nevarne odpadke,
2. odlagališče za nenevarne odpadke in
3. odlagališče za inertne odpadke.

Komunalni odpadek je odpadek iz gospodinjstev in njemu podoben odpadek iz trgovine, proizvodnih, poslovnih, storitvenih in drugih dejavnosti ter javnega sektorja. Predhodno obdelane komunalne odpadke odlagamo na odlagališčih za komunalne odpadke, ki se štejejo za odlagališča za nenevarne odpadke.