Skoči do osrednje vsebine

Odpadke lahko razdelimo po področjih ali skupinah proizvodov.

Komunalni odpadki oziroma odpadki iz gospodinjstva

Komunalni odpadek je po Zakonu o varovanju okolja odpadek iz gospodinjstev in njemu podoben odpadek iz trgovine, proizvodnih, poslovnih, storitvenih in drugih dejavnosti ter javnega sektorja.

Direktiva o odpadkih določa več ciljev varstva okolja, med drugimi tudi, da je treba do leta 2020 ponovno uporabo ter recikliranje odpadnih materialov (papir, kovine, plastika in steklo) iz gospodinjstev ter po možnosti iz drugih virov, kjer so tokovi odpadkov podobni odpadkom iz gospodinjstev, povečati na najmanj 50 % skupne mase. V spremembi direktive iz leta 2018 je bila ta meja postavljena še nekoliko višje in sicer postopoma na 55 % do leta 2025, na 60 % do leta 2030 in na 65 % do leta 2035.

Da bi dosegli zastavljeni cilj, je treba posamezne frakcije komunalnih odpadkov ločeno zbrati, če je to le tehnično in okoljsko izvedljivo in če ne povzroča nesorazmernih stroškov. Ločene odpadke namreč lažje predelamo in kakovostno recikliramo.

V Sloveniji mora občina po zakonu zagotoviti izvajanje javne službe zbiranja komunalnih odpadkov, prevoza komunalnih odpadkov, obdelave mešanih komunalnih odpadkov in odlaganja ostankov po predelavi ali odstranjevanju komunalnih odpadkov. Zbiranje odpadkov pomeni prevzemanje odpadkov, vključno s predhodnim sortiranjem in predhodnim skladiščenjem za namene prevoza do naprave za obdelavo odpadkov.

V gospodinjstvih nastajajo nenevarni in nevarni odpadki. Izvajalec javne službe po sistemu od vrat do vrat zbira:

  1. mešane komunalne odpadke,
  2. biološke odpadke in
  3. odpadno embalažo iz plastike, kovin in sestavljenih materialov.

Izvajalec javne službe mora zagotoviti tudi ločeno zbiranje za posamezne frakcije odpadkov (odpadni papir in karton, odpadno embalažo iz papirja, kartona, plastike, sestavljenih materialov in stekla). Vsi tisti odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvih in jih ne moremo uvrstiti v nobeno od teh skupin, sodijo med mešane komunalne odpadke.

Odpadki iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti

Odpadki iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti predstavljajo glavnino vseh odpadkov. Razvrščamo jih v skupine glede na vir nastanka (industrija, trgovina, itn.). Skupine odpadkov so opredeljene v prilogi Uredbe o ravnanju z odpadki, ki predpisuje tudi ustrezno ravnanje s temi odpadki.

Odpadki iz kmetijstva

Odpadki iz kmetijstva ne sodijo med komunalne odpadke. Ni jih dovoljeno mešati in odlagati skupaj z mešanimi komunalnimi odpadki ali kot ločeno frakcijo komunalnih odpadkov.

Načeloma na kmetijskem gospodarstvu pri kmetovanju nastajajo tri frakcije odpadkov:

  • nenevarni odpadki iz kmetijstva,
  • nevarni odpadki iz kmetijstva in
  • odpadna embalaža.

Uredba o odpadkih se ne uporablja za fekalne snovi, slamo in druge naravne nenevarne materiale, ki nastajajo v kmetijstvu in se uporabljajo pri kmetovanju.

Del nenevarnih odpadkov iz kmetijstva so biološki odpadki, ki jih lahko kmetje aerobno ali anaerobno obdelajo. Pod določenimi pogoji za to predelavo ne veljajo določbe Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata. Ti pogoji so:

  • da se uporabljajo le za rastlinske odpadke in živinska gnojila, ki nastajajo v kmetijstvu,
  • da njihova predelava poteka na kraju njihovega nastanka in
  • da se iz njih nastali kompost ali digestat uporabi na kmetijskih zemljiščih tega kmetijskega gospodarstva.

Miniranje in odpadki pri pridobivanju nekovinskih mineralnih surovin

Mineralna surovina ali mineral je koncentracija ali pojav organskih ali anorganskih snovi v ali na zemeljski skorji, kot so, na primer, energetske surovine, kovinske mineralne surovine (rude) in nekovinske mineralne surovine (industrijski minerali in mineralne surovine za gradbeništvo).

Pri pridobivanju in bogatenju mineralnih surovin nastajajo tudi rudarski odpadki. Rudarske odpadke nekovinskih mineralnih surovin Slovenije uvrščamo med inertne in nenevarne.

Odpadna embalaža

Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo določa pravila ravnanja in druge pogoje za proizvodnjo, uporabo in distribucijo embalaže, za dajanje embalaže na trg RS, za ponovno uporabo embalaže ter za zbiranje, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže. Cilj uredbe je preprečevati nastajanje odpadne embalaže in zagotavljati ponovno uporabo ter recikliranje in druge oblike predelave, da bi čim bolj zmanjšali obseg končnega odstranjevanja odpadne embalaže.

Embalaža se deli glede na:

  • namen uporabe,
  • možnost ponovne uporabe in
  • vrsto embalažnega materiala.

Po namenu uporabe se embalaža deli v tri osnovne skupine:

  • prodajna ali primarna embalaža,
  • skupinska ali sekundarna embalaža, in
  • transportna ali terciarna embalaža.

Glede na možnost ponovne uporabe se embalaža deli na:

  • vračljivo embalažo (za večkratno uporabo) in
  • nevračljivo (uporabi se samo enkrat).

Vrste embalažnega materiala so:

  • papir in karton,
  • plastika,
  • les,
  • kovine,
  • steklo,
  • sestavljeni materiali (kompoziti) in
  • drugi materiali (npr. keramika, tekstil, material biološkega izvora, itn.).

Embalaža je lahko označena zaradi prepoznavanja embalažnega materiala, ni pa to obvezno. Te oznake so namenjene lažji in boljši predelavi, vključno z razvrščanjem zbrane odpadne embalaže.

Odpadna embalaža se deli glede na vir nastanka in prevzemnika odpadkov na odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek (KOE) in odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek (NKOE). Komunalni odpadek nastaja pretežno v gospodinjstvih, nekomunalni odpadek pa zaradi opravljanja dejavnosti (na primer proizvodne, storitvene, trgovinske). Komunalne odpadke prevzemajo izvajalci javne službe zbiranja komunalnih odpadkov, nekomunalne pa neposredno družbe za ravnanje z odpadno embalažo.

Določbe Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo se uporabljajo za vso embalažo, ki se daje v promet, in vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod, ne glede na uporabljeni embalažni material. Izjeme so določene s posebnimi predpisi.

V skladu z uredbo mora končni uporabnik odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek (t.j. odpadno embalažo, ki nastaja v gospodinjstvih), zbirati, hraniti in prepuščati v zbiralnicah ločenih frakcij ali v zbirnih centrih, ki morajo biti urejeni v okviru obvezne lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov.

Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo je v Sloveniji urejeno na podlagi načela podaljšane odgovornosti proizvajalca. To pomeni, da so proizvajalci embalaže odgovorni za vzpostavitev in financiranje sistema ravnanja z odpadkom, ki nastane zaradi uporabe embaliranega izdelka. Proizvajalci morajo zagotoviti in financirati sistem ravnanja z vso odpadno embalažo, ki nastaja v Sloveniji, tako v gospodinjstvih (komunalna odpadna embalaža) kot zaradi izvajanja proizvodne ali storitvene dejavnosti ter izvajanja del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu in prometu (nekomunalna odpadna embalaža).

Izvajalec javne službe mora oddati zbrano odpadno embalažo Družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE), ki kot gospodarska družba v skladu s predpisi zagotavlja ravnanje z njo. Družba zagotavlja redno prevzemanje odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, v zbirnih centrih ali v centrih za obdelavo komunalnih odpadkov izvajalcev javne službe. Prav tako zagotavlja ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje prevzete odpadne embalaže.

Odpadna električna in elektronska oprema

Pravila ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo določa Uredba o odpadni električni in elektronski opremi. Uredba z namenom varstva okolja in varovanja človekovega zdravja določa pravila za preprečevanje ali zmanjševanje škodljivih vplivov nastajanja odpadne električne in elektronske opreme ter ravnanja z njo..

Proizvodi električne in elektronske (EE) opreme se zelo hitro razvijajo, njihova uporaba se širi tako rekoč na vsa področja modernega življenja. Velika večina tovrstne opreme, kamor spadajo tudi mobilni telefoni in odrabljeni računalniki, vsebuje nevarne snovi ter sestavne dele in materiale, ki takšne snovi vsebujejo. Zaradi tega je večina odpadne električne opreme nevaren odpadek, s katerim je potrebno ustrezno ravnati. Če jih zavržemo ali odvržemo med mešane komunalne odpadke, se lahko pri nadaljnjem ravnanjem z njimi poškodujejo ali končajo na odlagališču komunalnih odpadkov, kamor kot nevarni odpadki ne sodijo. V obeh primerih se lahko v okolje sprostijo nevarne snovi.

Ker gre za najhitreje naraščajoči masni tok odpadkov, je bilo ravnanje z odpadno EE opremo prepoznano kot eno prednostnih področij, za katerega se vzpostavijo enotni ukrepi na nivoju celotne Evropske Unije. Še pred nekaj leti je večina te opreme končala na odlagališčih, sežgana ali predelana brez kakršne koli predhodne obdelave. Posledica je bila sproščanje nevarnih substanc v okolje in velika izguba potencialnih virov surovin. Zato je ločeno zbiranje te vrste odpadkov, izločitev nevarnih snovi iz odpadne opreme v centrih za obdelavo odpadne električne in elektronske opreme, ter nadaljnje ustrezno ravnanje z njimi bistvenega pomena.

Odpadne električne in elektronske opreme (OEEO), prevzete pri distributerjih (trgovcih), se proizvajalcem in pridobiteljem EE opreme ne predaja direktno. OEEO prevzemajo pooblaščeni izvajalci proizvajalcev, ki jo nato v centrih za obdelavo razstavijo, izločijo nevarne komponente in snovi, nakar jo predajo v nadaljnjo obdelavo in recikliranje. Proizvajalci in pridobitelji EE opreme izpolnjujejo svoje obveznosti v okviru tako imenovanih skupnih načrtov ravnanja z OEEO. Brezplačno morajo prevzemati odpadno opremo pri distributerjih, ki jim novo opremo dostavljajo in, sorazmerno z deležem EE opreme, ki jo dajo na trg, pri izvajalcih lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki. Proizvajalci so zavezani k doseganju določenih ciljev glede zbrane in reciklirane OEEO. Ustrezno ravnanje z OEEO nadzirajo inšpektorji, pristojni za okolje.

Tudi če končni uporabnik iz gospodinjstev odvrže EE aparat med mešane komunalne odpadke, ga morajo izvajalci lokalne javne službe med sortiranjem izločiti in ravnati z njim kot z nevarnim odpadkom.

Odpadne baterije in akumulatorji

Baterija ali akumulator je kakršenkoli vir električne energije, ki nastane z neposredno pretvorbo kemične energije in je sestavljen iz ene ali več primarnih celic (ni možna ponovna polnitev) ali ene ali več sekundarnih celic (možna ponovna polnitev).

Direktiva 2006/66/ES je bila v pravni red RS prenesena z Uredbo o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji. Uredba poleg pravil za dajanje baterij in akumulatorjev na trg, vsebuje tudi prepovedi dajanja na trg za tovrstne proizvode, ki vsebujejo nevarne snovi, določa posebna pravila za zbiranje, obdelavo, recikliranje in odstranjevanje odpadnih baterij in akumulatorjev ter okoljske cilje ločenega zbiranja le-teh.

Uredba se uporablja za vse vrste baterij in akumulatorjev, ne glede na njihovo obliko, velikost, težo, snovno sestavo ali uporabo, pri čemer pa ne posega v izvajanje predpisa, ki ureja ravnanje z izrabljenimi vozili, in v izvajanje predpisa, ki ureja ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo. Uredba loči tri glavne skupine baterij in akumulatorjev in sicer prenosne, industrijske ter avtomobilske baterije in akumulatorje.

Prenosne baterije so tiste, ki so zapečatene, ročno prenosljive in niso niti avtomobilske niti industrijske baterije ali akumulatorji. Delijo se v dve skupini:

  • baterije za enkratno uporabo (na primer cink-ogljikove in alkalne – baterije za splošno uporabo), gumbaste celice in litijeve-oksid baterije, ki skupaj predstavljajo približno 75% vseh prenosnih baterij in
  • baterije za večkratno polnjenje (na primer nikelj-kadmijeve, nikelj-metal hidridne, litij-ionske in svinčeve baterije s kislino), ki predstavljajo približno 25% vseh prenosnih baterij.

Industrijske baterije so tiste, ki so namenjene izključno za industrijsko ali profesionalno uporabo ali se uporabljajo v vseh vrstah električnih vozil. To so na primer:

  • svinčeve baterije s kislino (96% vseh industrijskih baterij),
  • nikelj-kadmijeve baterije (2% vseh industrijskih baterij),
  • druge baterije (2% vseh industrijskih baterij).

Avtomobilske baterije in akumulatorji se uporabljajo za zagon, razsvetljavo in zagon vozil.

Pri ravnanju z odpadnimi baterijami in akumulatorji se poraja več okoljskih vprašanj, predvsem zaradi kovin, ki jih le-ti vsebujejo. Najbolj problematične kovine so živo srebro, svinec in kadmij. Svinčevi akumulatorji, nikelj-kadmijeve baterije in baterije, ki vsebujejo živo srebro, so bili z Odločbo Evropske Komisije razvrščeni med nevarne odpadke. Druge kovine, ki se pogosto uporabljajo v baterijah (cink, baker, mangan, litij in nikelj) lahko prav tako predstavljajo potencialno nevarnost za okolje.

Odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev ne smemo odlagati med mešane komunalne odpadke, ampak jih moramo hraniti ločeno od drugih odpadkov in prepuščati distributerju v trgovinah, prepuščati izvajalcu javne službe v zbirnih centrih ali oddajati zbiralcu odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev.

Proizvajalci avtomobilskih baterij in akumulatorjev morajo zagotoviti brezplačno prevzemanje odpadnih avtomobilskih baterij in akumulatorjev, ne glede na njihov izvor, prevzem pa ne sme biti pogojen z nakupom nove avtomobilske baterije ali akumulatorja.

Izrabljena vozila

V Republiki Sloveniji se vsako leto povečuje število na novo registriranih cestnih vozil. Podoben je tudi trend rasti registriranih osebnih avtomobilov, od okoli 700.000 sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, pa vse do skoraj 1.150.000 v zadnjih letih. Zadnje ocene kažejo, da v Sloveniji nastaja najmanj okrog 30.000 izrabljenih vozil letno.

Uredba o izrabljenih vozilih določa pravila ravnanja z izrabljenimi vozili, glede obsega zagotavljanja ravnanja z odpadki iz proizvodov pa se razlikuje od drugih uredb, ki uvajajo proizvajalčevo razširjeno odgovornost (PRO). Proizvajalec mora na svoje stroške zagotavljati sistem za zbiranje in prevzem izrabljenih vozil njegove blagovne znamke in prevzem odpadnih delov vozil njegove blagovne znamke ter oddajo vseh prevzetih izrabljenih vozil v obdelavo. Obveznost izvajanja predpisane obdelave in doseganja predpisanih okoljskih ciljev ponovne uporabe, recikliranja in predelave pa je določena vsem gospodarskim subjektom.

Eden bistvenih ukrepov za delovanje sistema ravnanja z izrabljenimi vozili je pridobitev »potrdila o razgradnji«. Zadnji lastnik vozila mora ob odjavi vozila iz prometa predložiti potrdilo o uničenju vozila. Storitev razgradnje je za zadnjega lastnika brezplačna.

Gradbeni odpadki in odpadki, ki nastanejo pri rušenju objektov

Gradbeni odpadki brez zemeljskih izkopov vključujejo materiale, ki nastajajo pri gradnji in obnovah objektov ter pri rušenju. Gradbeni odpadki izvirajo iz gradnje gradbenih inženirskih objektov, geotehničnih del ter tudi pri gradnji cest in mostov. Večji delež teh odpadkov izvira iz rušitev in obnove gradbenih konstrukcij, le približno 10 odstotkov teh odpadkov pa iz gradnje novih objektov.

Gradbeni odpadki vključujejo predvsem beton in opeke, ki predstavljajo približno 70 do 90 odstotkov celotne količine teh odpadkov. Preostanek predstavljajo les, kovine in druge vrste odpadkov z gradbišč.

V Sloveniji manj kot polovico gradbenih odpadkov predelamo, preostale pa odlagamo na odlagališčih nenevarnih odpadkov in uporabimo kot zasipni material različnih zemeljskih depresij ali kako drugače.

Biološki odpadki

Biološki odpadki so biorazgradljivi odpadki z vrtov in iz parkov, živilski in kuhinjski odpadki iz gospodinjstev, restavracij, gostinske dejavnosti in trgovin na drobno ter primerljivi odpadki iz obratov za predelavo hrane. Biološko razgradljiv (biorazgradljiv) odpadek je kakršen koli odpadek, ki se lahko aerobno ali anaerobno razgradi.

Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom določa obvezna ravnanja z biološko razgradljivimi odpadki, ki nastajajo v kuhinjah in pri razdeljevanju hrane v živilski dejavnosti (gostinstvo), s kuhinjskimi odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvu in z zelenim vrtnim odpadom.

Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata pa določa pravila ravnanja in druge pogoje v zvezi s predelavo biološko razgradljivih odpadkov in uporabo komposta ali digestata.

Biološko razgradljivi odpadki so zaradi svojega visokega organskega in biološkega razgradljivega deleža posebno primerni za aerobno (kompostarne) in anaerobno (bioplinarne) predelavo.

Najenostavnejši način obdelave ločeno zbranih biološko razgradljivih odpadkov je kompostiranje, s katerim pridobimo nove, uporabne organske snovi – kompost. Hišno kompostiranje je kompostiranje biološko razgradljivih odpadkov, ki nastanejo v posameznem gospodinjstvu kot kuhinjski odpadki ali kot zeleni vrtni odpad.

Osnovni pogoj za pridelavo kakovostnega komposta, ki ga lahko tržimo ali uporabimo na lastnem vrtu, je ozaveščenost posameznika ter pravilno ločevanje biološko razgradljivih odpadkov na izvoru. Dokazano je, da le z ustreznim ločevanjem biološko razgradljivih odpadkov na izvoru lahko dosežemo čistost surovin, kar je predpogoj za kakovosten razkroj teh odpadkov in kakovosten proizvod (kompost ali digestat).

Nevarni odpadki

Nevaren odpadek je odpadek, v katerem je koncentracija nevarnih snovi takšna, da ima eno ali več nevarnih lastnosti, ki so opisane v predpisih o ravnanju z odpadki. Nevarni odpadki vsebujejo nevarne snovi ali so pomešani z nevarnimi snovmi.

Razvrščanje odpadkov kot nevarnih ali nenevarnih in zlasti razumevanje, kdaj in pod katerimi pogoji je treba odpadke šteti za nevarne, je ključna odločitev v celotni verigi ravnanja z odpadki od nastanka do končne obdelave. Kadar je odpadek pravilno razvrščen kot nevaren, začnejo veljati številne pomembne obveznosti, na primer glede označevanja in pakiranja, pa tudi glede razpoložljive skladne obdelave.

V grobem lahko (glede na vir) tiste odpadke, ki imajo eno ali več nevarnih lastnosti, ločimo na nevarne odpadke iz industrije in nevarne odpadke iz gospodinjstev.

Nevarni odpadki, ki se najpogosteje pojavljajo v gospodinjstvih, so zdravila, baterije, topila, kisline in baze, odpadna motorna olja, pesticidi, fluorescentne cevi in drugi odpadki, ki vsebujejo živo srebro, odpadna električna in elektronska oprema, barve in lepila, ki vsebujejo nevarne snovi, detergenti, ki vsebujejo nevarne snovi ter les in embalaža, ki vsebujeta nevarne snovi ali ostanke nevarnih snovi.

Pri nepravilnem ravnanju s katerimikoli odpadki, posebej pa z nevarnimi, lahko pride do neželenih vplivov na okolje, kot so izpusti v zrak, površinske in podzemne vode ali tla. Ti imajo poleg kratkoročnih negativnih vplivov na okolje tudi možne dolgoročne vplive.

Odpadki iz zdravstva

Odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskav, zaradi načina nastajanja, lastnosti in količin zahtevajo poseben način ravnanja. Povzročitelj odpadka mora zagotoviti, da se odpadki iz zdravstva ne prepuščajo kot mešani komunalni odpadki, temveč se odlagajo v za to namenjene posode ali vreče.

Radioaktivni odpadki

Radioaktivni odpadek je odpadek, ki je zaradi določenih radioaktivnih lastnosti po predpisih o varstvu pred ionizirajočimi sevanji, uvrščen med radioaktivne odpadke.

Radioaktivni odpadki so po določbah Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (ZVISJV-UPB2) snovi v plinasti, tekoči ali trdni obliki ter predmeti in oprema, ki so odpadek sevalnih dejavnosti ali intervencijskih ukrepov in zanje ni predvidena nadaljnja uporaba, vsebujejo pa radioaktivne snovi ali so radioaktivno kontaminirani tako, da presegajo ravni opustitve. Po najbolj splošno uveljavljeni klasifikaciji delimo radioaktivne odpadke glede na stopnjo njihove specifične aktivnosti v naslednje kategorije:

  1. prehodno radioaktivni odpadki;
  2. ZNRAO - zelo nizko radioaktivni odpadki
  3. NSRAO - nizko in srednje radioaktivni
  4. VRAO - visoko radioaktivni odpadki
  5. radioaktivni odpadki z naravnimi radionuklidi, ki nastajajo pri pridobivanju in predelavi jedrskih mineralnih surovin ali v drugih industrijskih procesih in niso zaprti viri sevanja.

O radioaktivnih odpadkih si lahko preberete tudi v temi Izvajanje sevalne dejavnosti.

Iskalnik