Državna javna služba

Državno javno službo na področju varstva nepremične kulturne dediščine opravljajo javni zavodi:

• Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), ki izvaja državno javno službo na področju varstva nepremične ter z njo povezane premične in nesnovne kulturne dediščine skladno z Zakonom o varstvu kulturne dediščine,
• Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija (CUDHg), ki zagotavlja celovito in trajnostno upravljanje ter ohranjanje kulturne dediščine in naravnih vrednot, povezanih z idrijskim rudiščem v Idriji, in
• Arboretum Volčji Potok, ki upravlja kulturni spomenik državnega pomena in prikazuje njegove kulturne vrednote; hkrati skrbi za širjenje parkovne in vrtnarske kulture v slovenskem prostoru, se povezuje in sodeluje s podobnimi ustanovami po svetu.

Financiranje varstva nepremične kulturne dediščine

Iz dela proračuna Republike Slovenije, namenjenega za kulturo, financiramo državno javno službo varstva nepremične kulturne dediščine in zagotavljamo sredstva za varstvo nepremičnih kulturnih spomenikov za:

• sofinanciranje spomeniškovarstvenih projektov lastnikov oziroma upravljavcev kulturnih spomenikov v okviru javnih razpisov in javnih pozivov; javni pozivi so objavljen med javnimi objavami Ministrstva za kulturo),
• sofinanciranje interventnih ukrepov za zaščito kulturne dediščine, ki ji zaradi poškodb in nevarnosti uničenja ali porušitve grozi izguba varovanih lastnosti,
• financiranje vzdrževanja in obnove spomenikov v lasti Republike Slovenije in upravljanju Ministrstva za kulturo.

 Sredstva zagotavljamo tudi za: 

• sofinanciranje predhodnih arheoloških raziskav za investitorje stanovanjske gradnje,
• sofinanciranje predhodnih arheoloških raziskav za investitorje drugih posegov,
• sofinanciranje predhodnih arheoloških raziskav za investitorje vzdrževanja in obnove objekta ter investitorje ureditve ali obnove javne površine v okviru javnega poziva (javni pozivi so objavljen med javnimi objavami Ministrstva za kulturo).

Pravni režimi varstva dediščine

Nepremično dediščino strokovno ovrednotimo in opredelimo z vpisom v register kulturne dediščine. Z vpisom v register kulturna dediščina še ne pridobi varstvenega režima. Ta se določa v drugih postopkih: z razglasitvijo za kulturni spomenik, določitvijo varstvenega območja dediščine ali opredelitvijo varstvenega režima v prostorskih aktih.

Registrirano nepremično dediščino, ki pomeni izrazit dosežek ustvarjalnosti ali dragoceno prispeva h kulturni raznolikosti, je pomemben del prostora ali dediščine Republike Slovenije ali njenih pokrajin ali je vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom, lahko zaradi njenega izjemnega pomena razglasimo za kulturni spomenik. Spomenik državnega pomena z odlokom razglasi Vlada Republike Slovenije, spomenik lokalnega pomena pa predstavniški organ občine. Država in občina imata predkupno pravico na kulturnih spomenikih in na nekaterih nepremičninah v vplivnem območju kulturnih spomenikov.

Varstvena območja dediščine so območja z enotnimi značilnostmi nepremične dediščine, ki so zaradi svojih vrednot in razvojnih potencialov pomemben del prostorskih ureditev. Vrste varstvenih območij dediščine ter varstvenih usmeritev in podrobnejša merila za njihovo določitev predpiše vlada. Varstvena območja dediščine določi minister za kulturo po predhodno izvedeni javni predstavitvi. Varstvena območja dediščine še vzpostavljamo.

Varstveni režim registrirane dediščine, ki ni kulturni spomenik ali varstveno območje dediščine, se lahko opredeli tudi v prostorskih aktih.

Podrobnejši pregled prečiščenih besedil vseh pravnih režimov varstva, ki veljajo za območja kulturne dediščine, kot to izhaja iz različnih pravnih podlag, vsebuje Priročnik pravnih režimov varstva, ki jih je treba upoštevati pri pripravi planov in posegih v območja kulturne dediščine.

Kulturnovarstvena soglasja

Pred posegi v kulturni spomenik je treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje. Kulturnovarstveno soglasje je treba pridobiti tudi pred posegi v registrirano dediščino, če to obveznost določa prostorski akt, in posegi v vplivno območje kulturnega spomenika, če to obveznost določa akt o razglasitvi. Kulturnovarstvena soglasja za posege (po 28. členu ZVKD-1) izdaja Zavod za varstvo kulturne dediščine.

Kulturnovarstvena soglasja za raziskavo in odstranitev (po 31. členu ZVKD-1) arheoloških ostalin in kulturnih spomenikov, pa tudi za registrirano dediščino, kadar prostorski akt določa obveznost pridobitve kulturnovarstvenega soglasja za posege vanjo, izdaja Ministrstvo za kulturo.

Obvezna ravnanja ob najdbi arheološke ostaline in uporaba tehničnih sredstev pri iskanju arheoloških ostalin

Arheološke ostaline so vse stvari in vsakršni sledovi človekovega delovanja iz preteklih obdobij na površju, v zemlji in vodi, katerih ohranitev in preučevanje prispevata k odkrivanju zgodovinskega razvoja človeštva in njegove povezanosti z naravnim okoljem, za katere sta glavni vir informacij arheološko raziskovanje ali odkritja in za katere je mogoče domnevati, da so pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let in da imajo lastnosti dediščine. Arheološke ostaline so tudi stvari, povezane z grobišči, določenimi na podlagi predpisov o vojnih grobiščih, in z vojno, skupaj z arheološkim in naravnim kontekstom, ki so bile pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let. Strokovno identificirane in registrirane arheološke ostaline postanejo dediščina

Iskanje in poseganje v arheološke ostaline mora biti ustrezno načrtovano in izvedeno na strokovno ustrezen način.

Razpolaganje z arheološkimi najdbami, ki so bile nezakonito izkopane ali drugače nezakonito pridobljene iz arheoloških najdišč na ozemlju Republike Slovenije ali pa so bile zakonito izkopane in nezakonito obdržane, je prepovedano.

Kdor najde na površju zemlje, pod njim ali v vodi arheološko ostalino, mora poskrbeti, da ostane ta nepoškodovana ter na mestu in v položaju, kot jo je odkril. O najdbi mora najpozneje naslednji delovni dan obvestiti Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (Zavod). Lastnik arheološke ostaline, ki je premičnina in za katero se s pravnomočno odločbo Zavoda ugotovi, da je dediščina, je država.

Naključni najditelj arheološke najdbe ali arheološke ostaline, ki je premičnina, za katero je bilo z odločbo Zavoda ugotovljeno, da je dediščina, in ki je ob njenem odkritju ravnal zakonito, lahko pridobi denarno nagrado.

Iskanje arheoloških ostalin in uporaba iskalnikov kovin in drugih tehničnih sredstev za te namene sta dopustna le s predhodnim dovoljenjem Zavoda pod pogojem, da iskanje izvaja oseba, ki je strokovno usposobljena za iskanje arheoloških ostalin. Dovoljenje je vezano na osebo, ki je vložila vlogo in ni prenosljivo na drugo osebo.  Iskalci arheoloških ostalin morajo predvsem poznati in biti zavezani visokim etičnim načelom ravnanja pri iskanju in preprečevanju nedovoljenih dejanj v zvezi z arheološkimi ostalinami.

Vlaganje v kulturno dediščino se splača

Država lahko pri vzdrževanju nepremične kulturne dediščine s 16,4 milijoni subvencij spodbudi gospodarsko dejavnost z neposrednim in zlasti močnim posrednim vplivom na:

• 137 milijonov evrov ustvarjenega prihodka,
• 61 milijonov evrov dodane vrednosti ter
• 1800 angažiranimi zaposlenimi.

Neto javnofinančni učinek je pozitiven za 6 milijonov evrov. 

Obnova in oživljanje kulturne dediščine prinašata okoljske prihranke

Ti so večji od tistih, ki se pojavijo pri alternativah rušenja stavbe in novogradnji.

Zmanjšanje emisij zaradi energetske učinkovitosti nadomesti njihovo neposredno in posredno povečanje zaradi obnovitvenih del po dvanajstih letih uporabe stavbe. V Sloveniji je zavarovanih 35.153 stavb kulturne dediščine z 12.478.382 m2 skupne neto tlorisne površine. Ob dokončani energetski, statični in konservatorski obnovi vseh stavb kulturne dediščine lahko Slovenija letno doseže do 322 tisoč ton CO2 ekvivalenta manjše emisije toplogrednih plinov, kar predstavlja blizu 2 % naših skupnih emisij teh plinov.

Ponovna uporaba stavb po obnovi skoraj vedno prinaša tako imenovane okoljske prihranke, ki so večji od tistih, ki se pojavijo pri alternativah rušenja stavbe in novogradnji. Ob milijonu evrov prihodka izvajalcev obnove stavb se v slovenskem javnem sektorju emisije toplogrednih plinov neposredno in posredno (preko reprodukcijske verige) povečajo za 302 toni CO2 ekvivalenta, a se v naslednjih desetih letih uporabe stavbe znižajo na 44 ton CO2 ekvivalenta.

Umeščanje sistemov obnovljivih virov energije na stavbe in območja kulturne dediščine

Slovenija se s Celovitim nacionalnim energetskim in podnebnim načrtom (NEPN) zavezuje k doseganju ambicioznih ciljev na področju pridobivanja energije iz obnovljivih virov. Kulturna dediščina ima pri tem pomembno vlogo, saj je nosilka prostorske identitete, hkrati pa vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas. Slovenija je zavezana k ohranjanju in varovanju vrednot, zaradi katerih je bila kulturna dediščina prepoznana kot skupna vrednota in vir nadaljnjega razvoja.

S Smernicami za umeščanje sistemov obnovljivih virov energije na stavbe in območja kulturne dediščine Slovenije je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije pripravil usmeritve za umeščanje posameznih obnovljivih virov energije na posamezne zvrsti kulturne dediščine ob hkratni predpostavki ohranjanja vrednot kulturne dediščine, pri čemer usmeritve služijo zgolj kot orodje za obravnavo vsakega primera posebej. Prednostna obravnava v dokumentu je namenjena sistemom za pridobivanje energije iz sonca, saj se država s posodobitvijo NEPN zavezuje predvsem k povečanju deleža energije, pridobljene iz sonca, kar pa bi lahko pomembno vplivalo na varstvo in ohranjanje kulturne dediščine.

Splošne usmeritve in priporočila smernic:

• spodbujanje celovite obravnave v varovanih mestnih, vaških, trških jedrih z oblikovanjem solarnih katastrov,
• spodbujanje energetskih skupnosti,
• uvedba večjega nadzora nad izvajanjem nedovoljenih posegov,
• zagotavljanje izobraževanja na področju tradicionalnih znanj in praks,
• spodbujanje k boljšim tehničnim rešitvam in inovacijam na področju OVE na kulturni dediščini,
• zagotavljanje interdisciplinarnih raziskav.

Dokument, ki je namenjen strokovni in širši javnosti, lahko bistveno prispeva k prizadevanjem za zmanjšanje ogljičnega odtisa ob hkratni ohranitvi naše skupne kulturne dediščine.