Označevanje živil ter zdravstvene in prehranske trditve

Informacije o živilih za potrošnike

Namen zakonodaje o označevanju živil je doseči visoko raven varovanja zdravja potrošnikov in zagotovitev pravice do obveščenosti potrošnika, da se jim omogoči sprejemanje premišljenih odločitev. Pravila na področju varnosti hrane in varstva potrošnikov v EU so jasna, potrošniki morajo biti obveščeni o tem, kaj kupujejo, vse sestavine pa morajo biti navedene na embalaži. Zakonodaja vključuje kot obvezne podatke področja, ki so pomembna z vidika varovanja zdravja, kot so na primer alergeni in hranilna vrednost. Obvezni podatki so tudi področja, ki so pomembna z vidika pravice potrošnikov do obveščenosti in zaščite pred potvorbami, na primer država porekla in kraj izvora ter poimenovanja živil.

Z branjem označb na živilih lahko potrošnik prepozna in ustrezno izbere živila glede na svoje prehranske potrebe. Med najpomembnejše informacije na označbah živil sodijo prodajno ime živila, seznam sestavin, hranilna vrednost in rok uporabe.

Prodajno ime potrošniku omogoča prepoznavanje narave živila in njegovo razlikovanje od drugih podobnih izdelkov na tržišču.

Danes je na trgovskih policah mnogo živil, zato je poznavanje sestave in hranilne vrednosti živil ključnega pomena za izbiro živil. Vsebnosti hranil lahko preverite v tabeli hranilne vrednosti. Informacija o hranilni vrednosti živila je na označbi živil običajno predstavljena v obliki hranilne tabele ali v linearnem zapisu. Obvezni elementi hranilne vrednosti so energijska vrednost ter količina maščob, ogljikovih hidratov, sladkorjev, beljakovin, in soli, ki jih vsebuje živilo.

Institut "Jožef Stefan" je v sodelovanju z Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pripravil tudi spletno orodje za izračun in označitev hranilne vrednosti predpakiranega živila. 

Seznam sestavin združuje informacije o vseh sestavinah, ki so bile uporabljene pri proizvodnji živila. Sestavine so v seznam vključene po padajočem vrstnem redu glede na maso, vključno z aditivi, ki jim je posebej opredeljena funkcija, ki jo imajo v izdelku. To pomeni, da je prva sestavina na seznamu, tudi tista, ki jo je v izdelku največ. Na seznamu sestavin je označena tudi količina sestavin, ki so za živilo posebej značilne in so običajno izpostavljene na označbi, bodisi v imenu živila ali na sliki, na primer jagodni jogurt ima med sestavinami naveden delež jagod v izdelku. Med razpoložljivimi jagodnimi jogurti, s prebiranjem seznama sestavin, lahko izberemo jogurt z največjim deležem jagod oziroma lahko preverimo ali so jogurtu jagode dejansko dodane ali pa gre za jogurt, kateremu je bila dodana zgolj aroma jagod. V seznam sestavin je vključeno tudi označevanje alergenov, ki so na seznamu zapisani z drugačno pisavo kot ostale sestavine (na primer krepko).

Država porekla končnega izdelka je določena po carinski zakonodaji (carinskem zakoniku), ki določa, da ima izdelek poreklo države ali ozemlja, kjer je bila v za to opremljenem podjetju opravljena njegova zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, katere izid je izdelava novega proizvoda ali ki predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje. Potrošniku je tako po navadi na voljo podatek glede porekla končnega izdelka, ne pa tudi glede kraja izvora surovine.

Pomembna vsebina, ki jo obravnava navedena uredba, je, da mora biti označevanje jasno in čitljivo. Za ta namen je predpisana najmanjša velikost pisave za obvezno obveščanje 1,2 milimetra. Vendar, če je največja površina paketa manjša od 80 kvadratnih centimetrov, se najmanjša velikost zmanjša na 0,9 milimetra.

Označbe na živilu morajo biti v razumljivem jeziku na opaznem mestu embalaže, tako da so zlahka vidne, razumljive, nedvoumne, jasno čitljive in neizbrisne ter ne smejo biti skrite, nejasne ali prekinjene z drugim besednim ali slikovnim gradivom. Podatki za ime živila, neto količina, volumenski odstotek za pijače, ki vsebujejo več kot 1,2 volumskega odstotka alkohola, morajo biti v istem vidnem polju. Uporaba slovenskega jezika na embalaži je v Sloveniji obvezna skladno z Zakonom o javni rabi slovenščine.

Pomemben podatek za potrošnika je rok uporabe. Na embalaži živil se glede na vrsto živila uporabljata dva načina označevanja roka uporabnosti. Porabiti do označuje datum, do katerega so živila varna za uporabo, uporabno najmanj do označuje datum minimalne trajnosti, do katerega živila ohranijo pričakovano kakovost. 

Porabiti do označuje datum, do katerega so živila varna za uporabo. Živil po preteku datuma porabiti do ne uporabljajte. Rok porabiti do je naveden na hitro pokvarljivih živilih, kot so na primer sveže ribe, sveže mleto meso, sveže solate. Upoštevajte navodila za shranjevanje, kot so hraniti v hladilniku ali hraniti pri temperaturi 2-4 °C, saj se bo hrana sicer hitreje pokvarila in se lahko zastrupite. Če hrano kmalu po nakupu doma pravilno zamrznete, je lahko rok uporabnosti daljši od roka porabiti do. Vendar morate pri tem upoštevati vsa morebitna navodila na embalaži, kot so zamrzniti do datuma in porabiti do, iz zamrzovalnika vzeti neposredno pred uporabo ali pred uporabo temeljito odtajati in uporabiti v 24 urah. Ko živilo, ki ima naveden datum porabiti do odprete, upoštevajte vsa morebitna navodila za shranjevanje in uporabo, kot je na primer porabiti v treh dneh po odprtju, ter ne pozabite, da je treba to živilo porabiti do navedenega datuma. 

Uporabno najmanj do označuje datum, do katerega živila ohranijo pričakovano kakovost.
Živila so po tem datumu varna za uporabo, če upoštevate navodila za shranjevanje in embalaža ni poškodovana, vendar lahko začenjajo izgubljati okus in teksturo. Rok uporabno najmanj do je naveden na številnih ohlajenih, zamrznjenih, posušenih (testenine, riž), konzerviranih in drugih živilih (rastlinsko olje, čokolada, in drugo). Preden zavržete staro hrano, katere rok uporabno najmanj do je pretekel, preverite, ali je embalaža nepoškodovana ter ali ima živilo še vedno dober videz, vonj in okus. Ko živilo, ki ima naveden datum uporabno najmanj do odprete, upoštevajte vsa morebitna navodila, kot je na primer porabiti v treh dneh po odprtju.

Cilj označevanja roka uporabnosti je v varni in obveščeni uporabi živil. Rok uporabnosti velja le, če je izdelek kupljen nedotaknjen in nepoškodovan. Potrošniki naj sledijo navodilom proizvajalca o shranjevanju, predvsem naj pazijo na temperaturo skladiščenja in pogojem, ki veljajo po odprtju izdelka. Priporočljivo je, da potrošniki spremljajo rok uporabnosti ob nakupu živil, saj se s tem izognejo nepotrebno zavrženi hrani. Prav tako je rok uporabnosti treba spremljati v domačih zalogah hrane, kjer so v nasprotju z izdelki označenimi s Porabiti do, izdelki označeni z datumom minimalne trajnosti Uporabno najmanj do, varni za uživanje, tudi če je ta že pretekel in ima živilo še vedno dober videz, vonj in okus. Po Uredbi živila, ki jim preteče datum Porabiti do, niso varna za uživanje.

Zakonodaja vezana na informiranje potrošnikov določa naslednje izjeme živil za katere navedba roka uporabe ni obvezna:

• sveže sadje in zelenjavo (kamor se glede na uporabo štejejo tudi sveže gobe), vključno s krompirjem, ki ni bil olupljen, rezan ali podobno obdelan; to odstopanje pa se ne uporablja za kaleča semena in podobne proizvode, kot so kalčki stročnic;
• vina, likerska vina, peneča vina, aromatizirana vina in podobne proizvode, pridobljene iz sadja, razen grozdja, in za pijače, ki spadajo pod oznako KN 2206 00, pridobljene iz grozdja ali grozdnega mošta;
• pijače, ki vsebujejo 10 volumenskih odstotkov alkohola ali več;
• pekovsko ali slaščičarsko pecivo, ki se glede na vrsto običajno zaužije v 24 urah po izdelavi;
• kis;
• kuhinjsko sol;
• kristalni sladkor;
• slaščičarske izdelke, ki so sestavljeni skoraj samo iz aromatiziranega in/ali obarvanega sladkorja;
• žvečilni gumi in podobne proizvode za žvečenje.

Ker je za potrošnike pomemben podatek o kraju izvora oziroma o poreklu osnovnih sestavin v živilih, je Evropska Komisija 28. maja 2018 sprejela zakonodajo o pravilih glede navajanja države porekla ali kraja izvora osnovne sestavine živila. V njej je zlasti pojasnjeno in usklajeno, kako je treba označiti poreklo oziroma kraj izvora osnovne sestavine ali sestavin. Izvedbena uredba se je začela uporabljati 1. aprila 2020.

Zdravstvene in prehranske trditve

Na trgu obstaja vedno večje število živil, ki so označena in oglaševana s prehranskimi in zdravstvenimi trditvami. Da bi zagotovili visoko raven varstva interesov potrošnikov in olajšali njihovo izbiro ter da bi preprečili zavajanje potrošnikov, je EU na tem področju sprejela enotno zakonodajo. Uporabo prehranskih in zdravstvenih trditev na živilih ureja v EU harmonizirana uredba o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih, ki je bila sprejeta v letu 2006. Ta uredba usklajuje določbe zakonov ali drugih predpisov v državah članicah, ki se nanašajo na prehranske in zdravstvene trditve z namenom, da se zagotovi učinkovito delovanje notranjega trga ob istočasnem zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov.

Uporablja se za prehranske in zdravstvene trditve pri komercialnem obveščanju, in sicer označevanju, predstavljanju ali oglaševanju živil, namenjenih končnemu potrošniku, vključno z živili, ki so namenjena restavracijam, bolnišnicam, šolam, menzam ter podobnim obratom javne prehrane.

Trditev pomeni vsako sporočilo ali predstavitev, ki ni obvezna v okviru zakonodaje Skupnosti ali nacionalne zakonodaje, vključno s slikovno predstavitvijo, grafično predstavitvijo ali predstavitvijo s simboli v kakršnikoli obliki, s katero se navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebne lastnosti. 

Prehranska trditev pomeni vsako trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebno ugodne prehranske lastnosti zaradi energije (kalorične vrednosti) in oziroma ali hranil ali drugih snovi. Za uporabo so dovoljene samo prehranske trditve, ki so navedene v Prilogi v EU harmonizirane uredbe in so v skladu s pogoji, določenimi v tej uredbi.

Zdravstvena trditev pa pomeni vsako trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da obstaja povezava med kategorijo živil, živilom ali eno od njegovih sestavin na eni strani in zdravjem na drugi strani (naprimer pomaga pri prebavi).

Zaradi preglednosti in da bi se izognilo večkratnim prijavam trditev, ki so že bile ocenjene, je Evropska komisija vzpostavila javni register, ki se stalno dopolnjuje in vsebuje seznam teh trditev.