Skoči do osrednje vsebine

Denar oziroma premoženje, ki je pridobljeno s storitvijo kaznivih dejanj (na primeri davčna zatajitev, zloraba položaja, goljufija, ponarejanje listin) je "umazan denar". Denar je "opran", ko je njegov pravi izvor prikrit in pridobi vse lastnosti zakonito pridobljenega premoženja. Končni cilj pranja denarja je postopna vključitev "opranega" denarja ali premoženja v običajne finančne tokove, ki so sestavni del zakonite poslovne dejavnosti, oziroma v ponovno investiranje v kriminalno dejavnost.

Zavezanci

Zavezanci, ki so dolžni izvajati ukrepe za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma so določeni v 4. členu Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-1). Ti zavezanci so našteti v spodnjem dokumentu:

Naloge in obveznosti zavezancev

Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT- 1) v 12. členu določa, da morajo zavezanci za namene odkrivanja ter preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma pri opravljanju svojih dejavnosti izvajati naloge, določene v ZPPDFT-1 in na njegovi podlagi sprejetih predpisih. Te naloge so:

Izdelava ocene tveganja pranja denarja in financiranja terorizma

Tveganje pranja denarja in financiranja terorizma je tveganje, da bo stranka izrabila finančni sistem za pranje denarja ali financiranje terorizma oziroma, da bo stranka poslovno razmerje, transakcijo, produkt, storitev ali distribucijsko pot ob upoštevanju dejavnika geografskega tveganja (država ali geografsko območje) posredno ali neposredno uporabila za pranje denarja ali financiranje terorizma (13. člen ZPPDFT-1).

Da bi zavezanec preprečil preveliko izpostavljenost negativnim učinkom pranja denarja in financiranja terorizma, mora v skladu s smernicami, ki jih izda pristojni nadzorni organ iz 139. člena ZPPDFT-1, ob upoštevanju poročila o ugotovitvah nacionalne ocene tveganja in nadnacionalne ocene tveganja, ter na podlagi lastnih ocen tveganja, izdelati oceno tveganja, s katero opredeli nivo izpostavljenosti določene stranke, poslovnega razmerja, transakcije, produkta, storitve in tako dalje.

Naj poudarimo, da je priprava ocene tveganja nujen predpogoj za izvedbo predpisanih ukrepov pregleda stranke, saj je od umestitve stranke, poslovnega razmerja, storitve ali transakcije v eno od kategorij tveganosti odvisna vrsta pregleda stranke, ki ga bo zavezanec opravil v skladu z ZPPDFT-1 (običajen pregled, poglobljen pregled, poenostavljen pregled).

Podrobneje v Pravilniku o dejavnikih neznatnega in povečanega tveganja za pranje denarja ali financiranje terorizma.

Vzpostavitev politik, kontrol in postopkov za učinkovito ublažitev in obvladovanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma

Zavezanec za učinkovito ublažitev in obvladovanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ugotovljenih na podlagi 13. in 14. člena ZPPDFT-1, vzpostavi učinkovite politike, kontrole in postopke, ki so sorazmerni glede na njegovo dejavnost in velikost (kot na primer velikost in sestavo zavezanca, obseg in sestavo poslov, vrste strank, s katerimi posluje zavezanec, vrste produktov, ki jih ponuja zavezanec) (prvi odstavek 15. člena ZPPDFT-1).

Politike, kontrole in postopki iz prejšnjega odstavka vključujejo (drugi odstavek 15. člena ZPPDFT-1):

1. razvoj notranjih politik, kontrol in postopkov, ki se nanašajo na:

  • modele upravljanja s tveganji,
  • skrbni pregled stranke
  • sporočanje podatkov uradu,
  • varstvo in hrambo podatkov ter upravljanje evidenc,
  • notranjo kontrolo nad opravljanjem nalog s področja odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma,
  • zagotavljanje skladnosti s predpisi in
  • varno zaposlovanje in po potrebi varnostno preverjanje zaposlenih v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke, ter

2. vzpostavitev samostojne službe notranje revizije za preverjanje notranjih politik, kontrol in postopkov iz prejšnje točke, če je zavezanec srednja ali velika družba v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

Pregled stranke

Zavezanec mora pregled stranke opraviti v naslednjih primerih (prvi odstavek 17. člena ZPPDFT-1):

  • pri sklepanju poslovnega razmerja s stranko;
  • pri vsaki transakciji v vrednosti 15.000 evrov ali več, ne glede na to, ali poteka posamično ali z več transakcijami, ki so med seboj očitno povezane;
  • pri prirediteljih in koncesionarjih, ki prirejajo igre na srečo, ob izplačilih dobitkov, vplačilu stav ali obojem, kadar gre za transakcije v vrednosti 2.000 evrov ali več, ne glede na to, ali transakcija poteka posamično ali z več transakcijami, ki so med seboj očitno povezane;
  • pri dvomu o verodostojnosti in ustreznosti predhodno pridobljenih podatkov o stranki ali dejanskem lastniku stranke;
  • vedno, kadar v zvezi s transakcijo, stranko, sredstvi ali premoženjem obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma, ne glede na vrednost transakcije.

V kolikor ZPPDFT-1 ne določa drugače, pregled stranke obsega naslednje ukrepe (prvi odstavek 16. člena ZPPDFT-1):

  • ugotavljanje istovetnosti stranke in preverjanje njene istovetnosti na podlagi verodostojnih, neodvisnih in objektivnih virov;
  • ugotavljanje dejanskega lastnika stranke;
  • pridobitev podatkov o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja ali transakcije ter drugih podatkov po ZPPDFT-1;
  • redno skrbno spremljanje poslovnih aktivnosti, ki jih stranka izvaja pri zavezancu.

Nabor podatkov, ki jih morajo zavezanci pridobiti v okviru pregleda stranke, je opredeljen v 48. členu ZPPDFT-1.

V zvezi s pregledom stranke je potrebno omeniti še:

Občasne transakcije -> Obveznost pregleda stranke je določena tudi v primeru občasne transakcije, ki pomeni prenos sredstev in presega 1.000 evrov, pri čemer gre za občasno transakcijo v primeru, ko jo izvaja stranka, ki z zavezancem nima sklenjenega poslovnega razmerja (18. člen ZPPDFT-1).

Politično izpostavljene osebe -> Na podlagi 61. člena ZPPDFT-1 mora zavezanec vzpostaviti ustrezen sistem upravljanja s tveganji, ki vključuje tudi postopek, s katerim ugotavljajo ali je stranka oziroma njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec politično izpostavljena oseba. Ta postopek, ki temelji na oceni tveganja iz 13. člena ZPPDFT-1, zavezanec določi v svojem notranjem aktu ob upoštevanju smernic pristojnega nadzornega organa iz 139. člena ZPPDFT-1. V zvezi s politično izpostavljenimi osebami je Urad izdal tudi Usmeritve Urada v zvezi z izvajanjem 61. člena ZPPDFT-1.

Podrobneje o elektronski in videoelektronski identifikaciji v spodnjih pravilnikih:

Pravilnik o določitvi pogojev za ugotavljanje in preverjanje istovetnosti stranke z uporabo sredstva elektronske identifikacije

Pravilnik o tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati videoelektronska identifikacijska sredstva

Sporočanje predpisanih in zahtevanih podatkov ter predložitev dokumentacije uradu

Obveznost sporočanja gotovinskih transakcij in nakazil v tvegane države (68. člen ZPPDFT-1)

Zavezanec mora sporočiti uradu podatke o vsaki gotovinski transakciji, ki presega vrednost 15.000 evrov, in sicer takoj, ko je opravljena, najpozneje pa v treh delovnih dneh po opravljeni transakciji.

Zavezanec iz 1., 2., 3., 4. in 18. točke prvega odstavka 4. člena ZPPDFT-1 mora sporočiti uradu podatke o vsaki transakciji, ki presega vrednost 15.000 evrov in ki je na zahtevo stranke opravljena na račune:

  • pravnih in fizičnih oseb v države, ki so uvrščene na seznam visoko tveganih tretjih držav s strateškimi pomanjkljivostmi, v katerih ne veljajo ustrezni ukrepi za preprečevanje in odkrivanje pranja denarja ali financiranja terorizma ali pri katerih obstaja večja verjetnost za pojav pranja denarja ali financiranja terorizma (1. in 2. točka tretjega odstavka 50. člena ZPPDFT-1),
  • pravnih in fizičnih oseb s sedežem oziroma stalnim ali začasnim prebivališčem v državah, ki so uvrščene na seznam visoko tveganih tretjih držav s strateškimi pomanjkljivostmi, v katerih ne veljajo ustrezni ukrepi za preprečevanje in odkrivanje pranja denarja ali financiranja terorizma ali pri katerih obstaja večja verjetnost za pojav pranja denarja ali financiranja terorizma (1. in 2. točka tretjega odstavka 50. člena ZPPDFT-1), in sicer takoj, ko je transakcija opravljena, najpozneje pa v treh delovnih dneh po opravljeni transakciji.

Obveznost sporočanja gotovinskih transakcij in transakcij v tvegane države ne velja za revizijske družbe, samostojne revizorje ter pravne in fizične osebe, ki opravljajo računovodske storitve ali storitve davčnega svetovanja.

Obveznost sporočanja sumljivih transakcij (69. člen ZPPDFT-1)

Sumljiva transakcija je vsaka nameravana ali izvršena transakcija, v zvezi s katero zavezanec ve ali ima razloge za sum, da premoženje ali sredstva izvirajo iz kaznivih dejanj, ki bi lahko predstavljala predhodno dejanje za pranje denarja ali so povezana s financiranjem terorizma ali po značilnostih ustrezajo indikatorjem za prepoznavanje sumljivih transakcij, ki napotujejo na razloge za sum pranja denarja ali financiranja terorizma.

Zavezanci morajo sporočiti uradu podatke iz prvega odstavka 137. člena ZPPDFT-1 ter dokumentacijo v zvezi z njimi vedno, kadar v zvezi s transakcijo, osebo, premoženjem ali sredstvi obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma, in sicer še pred izvedbo transakcije, ter v sporočilu navesti rok, v katerem naj bi se ta opravila. Takšno sporočilo o sumljivi transakciji mora biti Uradu posredovano po zaščiteni elektronski poti, izjemoma se lahko posreduje po telefonu, vendar mora biti Uradu posredovano tudi po zaščiteni elektronski poti najpozneje naslednji delovni dan.

Obveznost sporočanja sumljivih transakcij velja tudi za nameravano transakcijo, ne glede na to, ali je bila pozneje opravljena ali ne.

Revizijske družbe, samostojni revizorji ter pravne in fizične osebe, ki opravljajo računovodske storitve ali storitve davčnega svetovanja, vedno, ko stranka pri njih išče nasvet za pranje denarja ali financiranje terorizma, to sporočijo Uradu takoj oziroma najpozneje v treh delovnih dneh od dneva, ko je stranka pri njih iskala nasvet.

Podrobneje o sporočanju podatkov v spodnjih pravilnikih:

Pravilnik o načinu sporočanja podatkov Uradu Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja

Pravilnik o določitvi pogojev, pod katerimi za nekatere stranke ni treba sporočiti podatkov o gotovinskih transakcijah

Naziv Institucija
Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja

Imenovanje pooblaščenca in namestnikov pooblaščenca ter zagotovitev pogojev za njihovo delo

Zavezanci morajo za posamezne naloge odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma imenovati pooblaščenca in enega ali več njegovih namestnikov. V primeru, da ima zavezanec manj kot štiri zaposlene, ni treba določiti pooblaščenca in izvajati notranje kontrole po tem zakonu (76. člen ZPPDFT).

Pooblaščenec opravlja zlasti naslednje naloge (78. člen ZPPDFT-1):

  1. skrbi za vzpostavitev, delovanje in razvoj sistema odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma pri zavezancu;
  2. skrbi za pravilno in pravočasno sporočanje podatkov Uradu v skladu z ZPPDFT-1 in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi;
  3. sodeluje pri pripravi in spremembah operativnih postopkov ter pri pripravi določb notranjih aktov zavezanca, ki se nanašajo na preprečevanje in odkrivanje pranja denarja in financiranja terorizma;
  4. sodeluje pri izdelavi smernic za opravljanje kontrole v zvezi s preprečevanjem in odkrivanjem pranja denarja in financiranja terorizma;
  5. spremlja in koordinira dejavnosti zavezanca na področju odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma;
  6. sodeluje pri vzpostavitvi in razvoju informacijske podpore za izvajanje dejavnosti v zvezi z odkrivanjem in preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma pri zavezancu;
  7. upravi ali drugemu poslovodnemu organu pri zavezancu daje pobude in predloge za izboljšanje sistema odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma;
  8. sodeluje pri pripravi programov strokovnega usposabljanja in izobraževanja zaposlenih pri zavezancu na področju preprečevanja in odkrivanja pranja denarja in financiranja terorizma.

Skrb za redno strokovno usposabljanje zaposlenih ter zagotovitev redne notranje kontrole nad opravljanjem nalog po ZPPDFT-1

Redno strokovno usposabljanje

Zavezanci morajo na podlagi 80. člena ZPPDFT-1 skrbeti za redno strokovno usposabljanje vseh zaposlenih, ki opravljajo naloge preprečevanja in odkrivanja pranja denarja in financiranja terorizma. V zvezi s tem je potrebno pripraviti program letnega strokovnega usposabljanja, in sicer najpozneje do konca marca za tekoče leto.

Skrb za redno strokovno usposabljanje in izobraževanje se nanaša na seznanjanje z določili ZPPDFT-1 in na njegovi podlagi izdanih pravilnikov in notranjih aktov, s strokovno literaturo glede preprečevanja in odkrivanja pranja denarja in financiranja terorizma, s seznami indikatorjev za prepoznavanje strank in transakcij, v zvezi s katerimi obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma.

Redna notranja kontrola

Zavezanci morajo v skladu z 81. členom ZPPDFT-1 zagotoviti redno notranjo kontrolo nad opravljanjem nalog odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma po ZPPDFT-1.

Podrobneje v Pravilniku o izvajanju notranje kontrole, pooblaščencu, hrambi in varstvu podatkov, strokovnem usposabljanju ter upravljanju evidenc pri zavezancih

Priprava seznama indikatorjev za prepoznavanje strank in transakcij, v zvezi s katerimi obstajajo razlogi za sum pranja denarja in financiranja terorizma

Na podlagi 85. člena ZPPDFT-1 morajo zavezanci pripraviti seznam indikatorjev za prepoznavanje strank in transakcij, v zvezi s katerimi obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma. Pri sestavi seznama indikatorjev zavezanci upoštevajo zlasti zapletenost in obseg izvajanja transakcij, neobičajno sestavo, vrednost ali povezanost transakcij, ki nimajo jasno razvidnega ekonomskega ali pravno utemeljenega namena, oziroma niso v skladu, ali so v nesorazmerju z običajnim oziroma pričakovanim poslovanjem stranke, in druge okoliščine, ki so povezane s statusom ali drugimi lastnostmi stranke.

Zagotovitev varstva in hrambe podatkov ter upravljanje predpisanih evidenc po ZPPDFT-1

Varstvo podatkov, ki ga morajo zagotavljati zavezanci, je podrobno urejeno od 122. do vključno 128. člena ZPPDFT-1.

Zavezanci morajo hraniti podatke in pripadajočo dokumentacijo, pridobljeno na podlagi določb ZPPDFT-1, 10 let po prenehanju poslovnega razmerja, opravljeni transakciji, vstopu stranke v igralnico oziroma igralni salon ali pristop k sefu, razen če drug zakon ne predvideva daljšega roka hrambe. Podatke in pripadajočo dokumentacijo o pooblaščencu in namestniku pooblaščenca, strokovnem usposabljanju zaposlenih, izvajanju notranje kontrole in upravljanju s tveganji iz 13., 76., 77. in 80. člena ZPPDFT-1 pa najmanj 4 leta (129. člen ZPPDFT-1).

Zavezanci morajo na podlagi 136. člena ZPPDFT-1 upravljati naslednje evidence podatkov:

  • evidence podatkov o strankah, poslovnih razmerjih in transakcijah iz 17. in 18. člena ZPPDFT-1,
  • evidence sporočenih podatkov Uradu iz 68. in 69. člena ZPPDFT-1.

Zavezanci morajo na podlagi 138. člena ZPPDFT-1 ločeno voditi tudi:

  • evidenco o dostopu nadzornih organov iz 139. člena ZPPDFT-1 do podatkov, informacij in dokumentacije iz prvega odstavka 122. člena ZPPDFT-1 (nabor podatkov, ki jih mora vsebovati evidenca, je določen v drugem odstavku 138. člena ZPPDFT-1).

O vsakem dostopu nadzornih organov iz 139. člena ZPPDFT-1 do podatkov, informacij in dokumentacije iz prvega odstavka 122. člena ZPPDFT-1, mora zavezanec najpozneje v treh delovnih dneh od vpogleda v te podatke pisno obvestiti urad.

Izvajanje politik in postopkov skupine ter ukrepov odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v lastnih podružnicah in hčerinskih družbah v večinski lasti v tretjih državah

Zavezanci, ki so del skupine, izvajajo politike in postopke te skupine, ki se nanašajo na ukrepe odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, določene v ZPPDFT-1, vključno s politikami in postopki varstva podatkov ter izmenjave informacij znotraj skupine za namene preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Politike in postopki skupine se izvajajo v podružnicah in hčerinskih družbah v večinski lasti zavezanca s sedežem v državah članicah in tretjih državah. Izmenjava informacij znotraj skupine je dovoljena, vključno z izmenjavo informacij o sumljivih transakcijah iz 69. člena ZPPDFT-1, razen če urad izmenjavi informacij o sumljivih transakcijah izrecno nasprotuje. Pred iznosom osebnih podatkov v tretje države mora zavezanec pridobiti pisno zagotovilo prejemnika podatkov s sedežem v tretjih državah, da pri svojem poslovanju zagotavlja enako stopnjo varstva osebnih podatkov kot zavezanec ter da tretja država zagotavlja ustrezno raven varstva osebnih podatkov (71. člen ZPPDFT-1).

Izvajanje drugih nalog in obveznosti po določbah ZPPDFT-1 in predpisih, ki so sprejeti na njegovi podlagi

Naloge posameznih zavezancev so podrobneje urejene v Smernicah. 

Sumljive transakcije

Problematika razširjenosti organiziranega in finančnega kriminala v povezavi s pranjem denarja je vedno bolj aktualna, tveganje pa v zadnjih letih povečujejo različne oblike financiranja terorizma. Pranje denarja predstavlja resno grožnjo stabilnosti in celovitosti delovanja finančnih ustanov, škoduje stabilnosti in ugledu finančnega sektorja države, ogroža notranji trg in njegovo konkurenčnost, predvsem pa dolgoročno slabi zaupanje v demokratične institute sodobne družbe.

Kriminalne dejavnosti stremijo k ustvarjanju protipravne premoženjske koristi. Kaznivo dejanje pranja denarja stori oseba, ki denar ali premoženje, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti, ali na drug način, določen z Zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor (245. člen KZ-1). Denar je «opran«, ko njegov pravi izvor ni razviden in ima vse lastnosti legitimno pridobljenega premoženja. Končni cilj pranja denarja je postopna vključitev »opranega« denarja ali premoženja v običajne poslovne tokove, ki so sestavni del zakonite poslovne dejavnosti, oziroma investiranje v kriminalno dejavnost (obstoječo ali novo).

Po uveljavljeni definiciji Projektne skupine za finančno ukrepanje (angleško Financial Action Task Force – FATF), ki deluje pod okriljem OECD, je proces pranje denarja postopek prikrivanja nelegalnega premoženja, ki poteka v treh fazah:

  1. Plasiranje sredstev (angleško placement) v finančni sistem države, na primer prenos gotovine čez mejo, elektronska nakazila v tujino, zamenjava v drugo valuto (banke, menjalnice, igralnice, pošte).
  2. Prikrivanje izvora denarja (angleško layering) vključuje finančne operacije v tujini preko različnih finančnih instituciji, uporaba off-shore podjetij, fiktivna nakazila in pogodbe, drobljenje zneskov, navidezno zadolževanje, uporaba sefov, nakup plačilnih instrumentov z gotovino, tihotapljenje gotovine, dvojno računovodstvo, preprodaja nepremičnin.
  3. Integracija (angleško integration) oziroma vključitev sredstev v gospodarstvo ali ponovno investiranje v kriminalno dejavnost.

Postopek prikrivanja nelegalnega premoženja.

O določeni tipologiji  pranja denarja govorimo takrat, ko zaznamo vzorec ali serijo podobnih postopkov (metod) prikrivanja nezakonitega izvora denarja ali drugega premoženja, ki vključujejo različne mehanizme, tehnike in instrumente:

  • Mehanizem pranja denarja je okolje oziroma sistem, kjer se delno ali v celoti izvajajo aktivnosti pranja denarja in ga predstavljajo predvsem naslednje kategorije: finančne institucije (banke, hranilnice, borzno posredniške družbe, leasing hiše), notarji, odvetniki, fizične osebe, pravne osebe oziroma gospodarske družbe (domača in tuja podjetja ter slamnata podjetja, off-shore podjetja), sistemi za prenos denarja (Western Union, MoneyGram); 

  • Instrument pranja denarja je nosilec vrednosti, ki se uporablja za aktivnosti pranja denarja kot so gotovina, čeki, vrednostni papirji, nepremičnine, vozila in plovila, podjetja; 

  • Tehnika pranja denarja je način izvajanja aktivnosti pranja denarja, ki jo predstavljajo dvigi gotovine, pologi gotovine, elektronski prenosi sredstev med računi (angleško »wire transfers«), uporaba alternativnih sistemov za prenos sredstev, prenos gotovine preko državne meje, menjava valut, drobljenje zneskov.

Tipologije pranja denarja

Na uradu že od leta 2005 ugotavljamo, da se število sporočenih sumljivih transakcij ter pobud državnih in nadzornih organov, na podlagi katerih urad začne obravnavati konkretne zadeve, stalno povečuje. Skladno s tem se povečuje tudi število zadev, ki jih urad, zaradi ugotovljenih razlogov za sum pranja denarja ali drugih kaznivih dejanj, z obvestili o sumljivih transakcijah pošilja v nadaljnjo obravnavo pristojnim organom - policiji, tožilstvu ali davčni upravi. Na uradu že dlje časa poleg vsakodnevnih operativnih analiz, izvajamo tudi analizo podatkov iz obvestil o sumljivih transakcijah poslanih pristojnim organom in drugih virov z namenom, da bi zaznali morebiten ponavljajoč vzorec ali serijo podobnih metod prikrivanja nezakonitega izvora denarja ali drugega premoženja, ki vključujejo različne mehanizme, instrumente in tehnike pranja denarja. Glede na to, da se število zadev poslanih pristojnim organom vsako leto povečuje, se povečuje tudi nabor podatkov primernih za opravljanje takšnih tako imenovanih strateških analiz.

Tako smo na podlagi opravljenih strateških analiz, poleg posameznih pojavnih oblik pranja denarja, zaznali nekatere tipologije pranja denarja, katerih značilnosti so predstavljene spodaj: 

  • uporaba fizičnih oseb za pranje denarja,
  • uporaba slamnatih podjetij za pranje denarja,
  • uporaba off-shore podjetij za pranje denarja,
  • zamenjava bankovcev manjših vrednosti v bankovce večjih vrednosti,
  • uporaba sistemov za prenos denarja,
  • uporaba posojil za pranje denarja,
  • uporaba računov družb in fizičnih oseb v povezavi s sredstvi in družbami iz sosednjih držav.

Uporaba fizičnih oseb za pranje denarja

Prisotnost tipologije pranja denarja z uporabo fizičnih oseb ugotavljamo na uradu že vrsto let, največkrat kot uporabo bančnih računov fizičnih oseb. Tipologija uporabe bančnih računov fizičnih oseb v velikem številu zadev kombinira z drugimi znanimi tipologijami pranja denarja, predvsem s tipologijo uporabe bančnih računov slamnatih podjetij. Glavna značilnosti navedene tipologije je, da se osebni računi fizičnih oseb uporabljajo predvsem za prejemanja sredstev in dvige gotovine ali nakazila na druge račune, pri čemer fizične osebe s temi transakcijami največkrat nimajo nič, ampak samo posodijo svoje ime in bančni račun, s tem pa omogočijo anonimnost dejanskim organizatorjem teh aktivnosti. Kot namen nakazil na račune fizičnih oseb so navedeni nameni, ki običajno niso realni in ne odražajo dejanskega namena transakcij. Fizične osebe se lahko za pranje denarja uporabi tudi brez bančnega računa te osebe, največkrat gre za primere tako imenovanih »cash« kurirjev, katerih naloga je prenos gotovine med različnimi državami, s čimer se prikrije sled za temi sredstvi.

V povezavi s tipologijo uporab bančnega računa fizične osebe, smo v zadnjih dveh letih zaznali tudi tipologijo uporab računov fizičnih oseb, v povezavi s predhodnim kaznivim dejanjem tatvine z vdorom v računalnike, oziroma bančne račune oseb, ki uporabljajo spletno bančništvo. Storilci teh kaznivih dejanj običajno sploh niso prisotni v Sloveniji, saj za izvršitev kaznivega dejanja potrebujejo zgolj računalnik in dostop do interneta, preko katerega nato v računalnik oškodovanca nepooblaščeno naložijo programsko opremo, ki jim omogoča, da se dokopljejo do gesel, ki jih oškodovane osebe koristijo za dostop do internetnega bančništva. Ko storilci pridobijo te podatke potrebujejo le še tretjo osebo (»slamnati mož«), ki jim »posodi« svoj osebni račun, na katerega storilci nakažejo neupravičeno odvzeta sredstva iz računa oškodovanca. Tretja oseba nato nezakonito pridobljena sredstva dvigne v gotovini ali jih z uporabo sistemov za prenos denarja nakaže storilcem kaznivih dejanj tatvine. Na ta način tretja oseba zavestno ali iz malomarnosti, običajno za določeno provizijo, za neznane storilce opere denar, ki izvira iz predhodnih kaznivih dejanj tatvine denarja iz bančnih računov. Zaznani so bili tudi primeri, ko so storilci teh kaznivih dejanj tretje osebe zavedli in spravili v zmoto, da so le te mislile, da opravljajo legalne posle in da se njihovi računi uporabljajo za legalno poslovanje, vendar temu ni bilo tako.

Uporaba slamnatih oseb za pranje denarja

Prisotnost tipologije pranja denarja z uporabo bančnih računov slamnatih podjetij ugotavljamo že nekaj let in je tudi ena izmed dveh največkrat ugotovljenih tipologij pranja denarja v Sloveniji. Slamnato podjetje je največkrat uporabljeno za pranje denarja, ki izvira iz predhodnih gospodarskih kaznivih dejanj, kot sta zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti ali davčna zatajitev, redkeje na predhodna dejanja sumimo kazniva dejanja klasičnega kriminala.

Slamnata podjetja so ključni člen pri izvrševanju predhodnih kaznivih dejanj davčne zatajitve iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) in v nadaljevanju kaznivega dejanja pranja denarja. Gre za neplačujoče gospodarske subjekte (angleško »missing trader«) za katere se je v Sloveniji uveljavil izraz slamnato podjetje. Za slamnata podjetja je namreč značilno, da so znotraj prazna (votla kot slama) saj nimajo premičnega ali nepremičnega premoženja. Vse kar imajo je identifikacijska (davčna) številka in transakcijski račun na katerega prejemniki računov (ki so praviloma fiktivni) nakazujejo denar, ki se potem z računa dviga v gotovini. Slamnata podjetja zastopajo slamnati direktorji (slamnati možje), ki so običajno osebe, ki v resnici ne opravljajo funkcije zakonitega zastopnika in ne sklepajo poslov po svoji volji ampak po navodilu organizatorjev nezakonitih poslov. Običajno so slamnati direktorji osebe iz družbenega dna, s kriminalno preteklostjo ali tujci.

Uporaba off-shore podjetij za pranje denarja

Podjetje off-shore je nerezidenčna gospodarska družba, ki gospodarske dejavnosti ne sme opravljati znotraj jurisdikcije, v kateri je bila ustanovljena (Sejšeli, Delaware, Deviški otoki, in tako dalje.). Na naši spletni strani je objavljen seznam držav, v zvezi s katerimi lahko obstaja povečano tveganje za pranje denarja in financiranje terorizma, ki vsebuje tudi seznam držav, ki jih je IMF prepoznal kot off-shore centre. Postopek ustanovitve off-shore podjetja v off-shore območju v tujini je relativno enostaven, hiter in poceni ter ga je mogoče izvesti preko interneta. Značilnost večine off-shore podjetij je, da imena direktorjev in družbenikov niso zapisana v nobeni javni listini ali registru, kar velja tudi za podatke o dejanskem lastniku (angleško beneficial owner), kar znatno otežuje delo organov pregona. Off-shore podjetja in njegovi bančni računi v tujini ali Sloveniji so pogosto uporabljeni pri izvrševanju različnih gospodarskih kaznivih dejanj in kaznivega dejanja pranja denarja. Najpogosteje se off-shore podjetja in njegovi bančni računi uporabljajo za prenose sredstev nezakonitega izvora z uporabo elektronskega bančništva, prikrivanje dejanskih lastnikov, ki razpolagajo s sredstvi in za dvige gotovine iz bančnih računov teh podjetij.

Zamenjava bankovcev manjših vrednosti v bankovce večjih vrednosti

Navedena tipologija je prisotna predvsem pri storilcih tistih kriminalnih dejavnostih, kjer nezakonita sredstva izvirajo iz ponavljajočih nelegalnih aktivnosti, kot so promet z nedovoljenimi drogami, ukradenim blagom, tihotapskim blagom, prostitucija, ilegalne stave, in tako dalje. Pri tej tipologiji gre za izvrševanje prve faze pranja denarja, ko storilci sami ali preko tretjih oseb, nezakonito pridobljene količine denarja v obliki bankovcev v manjših vrednostih (10, 20 ali 50 evrov), položijo na bančne račune v več poslovalnicah in kasneje ta denar dvignejo v bankovcih večjih vrednosti.

Uporaba sistemov za prenos denarja

S pomočjo sistemov za prenos denarja (na primer Western Union, MoneyGram) se lahko učinkovito prenaša denar nezakonitega izvora različnim osebam po celem svetu. Sistem namreč omogoča vplačilo denarja na enem mestu in dvig denarja nekje drugje po svetu, pri čemer mora oseba, ki ji je denar namenjen, imeti pravilno geslo ter osebni dokument za dvig teh sredstev. Ravno potencialna anonimnost prejemnika teh sredstev (preko ponarejenih dokumentov), razširjena mreža poslovalnic, ki omogoča prenos denarja skoraj po celem svetu (v nekaterih državah mimo strogih pravil, ki veljajo za finančno bančne sisteme), so glavni dejavniki za razširjenost te tipologije pranja denarja.

Raba posojil za pranje denarja

Med tehnikami pranja denarja v zvezi s posojili je najbolj znana tehnika »loan back«. Lastnik umazanega denarja se z neko osebo, s katero ima zaupen odnos, dogovori o sklenitvi posojilne pogodbe v kateri je lažno navedeno, kot da posojilodajalec lastniku umazanega denarja posoja svoj denar. Na ta način prejemnik posojila pridobi dokument (posojilno pogodbo) o izvoru denarja (posojilo), v resnici pa gre za umazan denar, ki ga je posodil sam sebi ali svojemu podjetju. Največkrat je posojilodajalec denarja kriminalnega izvora off-shore podjetje z zakritim lastništvom in z bančnim računom v tuji državi. Pogosto se uporablja tudi tehnika »back-to-back loan«, kjer gre za pridobitev legalnega bančnega posojila, ki je zavarovan z sredstvi kriminalnega izvora, ki so v obliki depozita vezana na isti ali kakšni drugi banki. Storilec na ta način od banke pridobi dokument - posojilno pogodbo s katero lahko dokazuje, da je izvor denarja s katerim razpolaga čist, v resnici pa so ta sredstva iz posojila zavarovana z umazanim denarjem, ki je bil pred tem plasiran v banko oziroma finančno bančni sistem.

Uporaba računov družb in fizičnih oseb v povezavi s sredstvi in družbami iz sosednjih držav

Gre za tipologijo, ki po svoji vsebini zajema značilnosti tipologije uporab fizičnih oseb in tipologije uporab »slamnatih« družb. Navedeno tipologijo smo v nemanjšem obsegu zaznali že pred letom 2009, od tega leta naprej pa beležimo njen porast. Glavna značilnost tipologije je, da gre za uporabo bančnih računov pravnih ali fizičnih oseb, ki služijo predvsem za prejemanje sredstev iz tujine (večinoma iz držav EU), ki se kasneje dvignejo v gotovini ali nakažejo na razne druge račune. Običajno so pri tej tipologije uporabljene »slamnate« družbe, ki so ustanovljene v Sloveniji in sicer v mestih, ki ležijo blizu državne meje, lastniki in zastopniki teh družb so običajno tuje osebe, redkeje slovenski državljani. Na računih slamnatih družb se praviloma vršijo samo dve skupini transakcij – prilivi sredstev iz tujine (večinoma iz držav EU), katerim v kratkem času sledijo odlivi sredstev nazaj v tujino (večinoma v države EU) ali dvigi gotovine s strani pooblaščencev. Vpletene fizične osebe običajno služijo kot »slamnate« osebe, preko katerih se prikriva dejanske lastnike in organizatorje teh aktivnosti.

Mednarodno sodelovanje

Na uradu izmenjujemo podatke s tujimi organi, pristojnimi za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma v skladu z določili Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-1). Sodelujemo tudi v odborih mednarodnih teles (Evropska unija, Svet Evrope), ki se ukvarjajo s preprečevanjem in odkrivanjem pranja denarja in financiranja terorizma, pri ocenjevanju Slovenije s strani odbora MONEYVAL, ter pri pripravi in implementaciji akcijskih načrtov.

Moneyval in FATF

Moneyval je posebni odbor strokovnjakov Sveta Evrope za ocenjevanje učinkovitosti sistemov preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, katerega članica je tudi Republika Slovenija. Moneyval izvaja periodična ocenjevanja svojih držav članic, podlaga zanje pa so standardi FATF (Financial Action Task Force – Projektna skupina za finančno ukrepanje) za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma ter pripadajoča metodologija. Peti krog ocenjevanja Republike Slovenije je potekal v letu 2016, poročilo ocenjevanja Slovenije je bilo sprejeto na 53. plenarnem zasedanju Moneyval v maju 2017.

Konvencija Sveta Evrope št. 198 o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma

Urad ima določene pristojnosti na podlagi Konvencije Sveta Evrope št. 198  o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma (Varšavska konvencija), ki je pričela veljati 1. 8. 2010. Po tej konvenciji je urad centralni organ, preko katerega potekajo vsa zaprosila in zahtevki, ki se nanašajo na pranje denarja, odkrivanje, zaseg in odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pranja denarja in financiranjem terorizma.

Mednarodna skupina EGMONT

Urad je ustanovni član mednarodne skupine EGMONT, nastale leta 1995 in združuje sorodne organe (FIU – Financial Intelligence Units), ki se  ukvarjajo s preprečevanjem in odkrivanjem pranja denarja ter v zadnjih letih tudi preprečevanjem in odkrivanjem financiranja terorizma. Skupino EGMONT, ki se je iz neformalne skupnosti v letu 2008 preoblikovala v formalno skupnost, je konec novembra 2018 sestavljalo 159 uradov iz celega sveta.

Izmenjava podatkov s sorodnimi organi

Urad lahko podatke s sorodnimi organi izmenjuje preko posebne računalniške mreže Egmont Secure Web (ESW), ki je dostopna le članom skupine EGMONT, njen skrbnik pa je ameriški urad (FinCEN). Podatki s sorodnimi organi se lahko izmenjujejo tudi preko računalniške mreže FIU.NET, ki združuje le urade držav članic Evropske unije.

Pisma o izmenjavi podatkov (Memorandum of Understanding)

Na bilateralni ravni je urad do vključno 26. 11. 2018 podpisal pisma o izmenjavi podatkov (Memorandum of Understanding) z  48 uradi in naslednjih držav: Združene države Amerike, Belgije, Italije, Hrvaške, Češke, Romunije, Slovaške, Cipra, Bolgarije, Latvije, Italije, Litve, Makedonije, Monaka, Albanije, Poljske, Avstralije, Ukrajine, Srbije, Estonije, Izraela, Rusije, Črne gore, Gruzije, Kanade, Čila, Federacije BIH, San Marina, Nizozemskih Antilov, Moldavije, Malte, Kosova, Arube, Hondurasa, Islamske republike Iran, Mongolije, Kraljevine Saudove Arabije, Sri Lanke, Vatikana, Japonske, Paname, Liechtensteina, St. Maartena, Kitajske, Norveške, Združenega kraljestva, Portugalske in Grčije.

Nadnacionalna in nacionalna ocena tveganja

Nadnacionalna ocena tveganja

Evropska komisija je pripravila poročilo o nadnacionalni oceni tveganja, ki se nanaša na tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki vplivajo na notranji trg in so povezana s čezmejnimi dejavnostmi. V njem so analizirana tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, s katerimi bi se lahko soočala EU, predlagan pa je tudi celovit pristop k njihovi obravnavi.

Nacionalna ocena tveganja

Na podlagi prvega FATF priporočila s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma morajo države izvesti projekt Nacionalne ocene tveganja. Na podlagi analize vrste podatkov morajo identificirati področja z višjim tveganjem za pranje denarja oziroma financiranje terorizma, preveriti, ali njihov sistem preprečevanja pranja denarja in financiranje terorizma upošteva to tveganje v zadostni meri ter zahtevati od finančnih, nefinančnih inštitucij ter samostojnih nefinančnih dejavnosti in poklicev, da identificirajo tveganje, ga ocenijo ter določijo ukrepe za njegovo zmanjšanje.

Republika Slovenija mora na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPPDFT-1 izvesti nacionalno oceno tveganja za pranje denarja in financiranja terorizma, ki jo je potrebno posodobiti najmanj vsake štiri leta. 

Zakonodaja in smernice

Zakonodaja

Mnenja

V nadaljevanju so predstavljena mnenja urada v zvezi z izvajanjem nekaterih določb Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-1), ki sicer niso formalno-pravno obvezujoča, saj obvezno razlago zakonskih določb lahko predpiše le Državni zbor v predpisanem postopku. Mnenja so izdana zaradi lažjega in enotnega tolmačenja zakonskih določb, katere pa urad po potrebi lahko dopolnjuje oziroma spreminja.

Iskalnik