Tudi v sredo, 6. marca 1991, je bila razviden vse hitrejši potek razpadanja Jugoslavije. Na vsejugoslovanski ravni so še vedno odmevali dogodki v slavonskem Pakracu, v slovenski skupščini pa se je razplamtela razprava o tem, ali je osamosvojitev res mogoče izpeljati ob hkratni demilitarizaciji. Z dvema kadrovskima odločitvama je bil storjen pomemben korak v smer monetarne osamosvojitve Slovenije.

Začelo se je tridnevno zasedanje slovenske skupščine, ki naj bi pripeljalo do sprejema proračuna za leto 1991. V vseh treh zborih se je razvila vroča razprava o proračunu, predvsem glede razporeditve denarja za nekatere proračunske postavke. Slovenska vlada je napovedala nižji proračun, poslanci pa so se večinoma strinjali, da vladajo v gospodarstvu slabe razmere, zato ga je nujno potrebno razbremeniti in hkrati povečati naložbe v infrastrukturo.

Najpomembnejša novost dneva v Sloveniji je bila sprememba v sestavi koalicije Demos. Tega dne je namreč vladno koalicijo zapustila upokojenska stranka Sivi panterji, ki se je sredi marca 1990 priključila Demosu. Razmere v Jugoslaviji pa so bile v znamenju naraščanja napetosti v narodnostno mešanih predelih Hrvaške, predvsem v mestecu Pakrac, kjer se razmere po petkovem srbskem uporu, še vedno niso umirile.

Medtem ko je jugoslovanski politični vrh zahteval ukrepe, s katerimi bi onemogočil plebiscitno željo slovenskega naroda o samostojni državi, se je Demosovemu poslanskemu klubu zdelo nujno doseči politično enotnost slovenske skupščine (državni zbor) pri pomembnih odločitvah.

Slovenija si utira dve poti: zunanjo v državno neodvisnost in samostojnost, notranjo pa v gospodarsko ozdravitev in demokracijo. Obe sta zelo naporni, druga še bolj kot prva, ocenjuje mesečnik za Slovence po svetu Naša luč.

Ustavna komisija slovenske skupščine je 1. marca 1991 podprla predlog za vojaško usposabljanje slovenskih nabornikov v slovenski Teritorialni obrambi in policiji. A podpora ni bila soglasna.

Vlada je s predlogom zakona omogočila postopni prehod na novi sistem obrambe in zagotovila zaščito slovenske suverenosti. Ministri Rupel, Mencinger, Stanič in Puhar so pojasnjevali odločitve in predstavili ocene o dogajanju v državi. V javnosti je odmeval odstop rektorja mariborske univerze dr. Alojza Križmana, predsednik Komisije Pravičnost in mir dr. Anton Stres je predstavil pogled na uvedbo verouka v šolah.

Sreda 27. februarja 1991 je bila pester dan. Na svetovnem prizorišču je najbolj odmevalo ponehavanje spopadov v Zalivu, na domačem parketu je bil glavna »zvezda« predlog zakona o denacionalizaciji.

Na današnji dan so odmevali različni poskusi za mirno rešitev jugoslovanskega konflikta in ohranitev ohlapne jugoslovanske povezave. Del slovenske politike je opozarjal na mednarodno osamitev ob odcepitvi in zaviral popravo nekaterih starih krivic. Slovenska narodna manjšina v Avstriji si je medtem prizadevala za mednarodno priznanje Slovenije.

Petindvajsetega februarja 1991 so po petintridesetih letih razpustili vojaško organizacijo Varšavskega sporazuma, v vojni v Perzijskem zalivu so se začeli spopadi za mesto Kuvajt, na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) pa so se opredelili do predloga republiškega proračuna.

Nedeljo 24. februarja 1991 so na jugoslovanski ravni zaznamovali odmevi po sestanku predsedstva SFRJ v Sarajevu 22. februarja, na katerem so predstavniki republik znova neuspešno skušali presekati jugoslovanski gordijski vozel. V Sloveniji so Zeleni polemično razpravljali o deležu sredstev, namenjenih vojski. Pozornost javnosti so to nedeljo sicer pritegnile predvsem razmere v Iraku oziroma Kuvajtu, kjer so koalicijske sile pod vodstvom ZDA začele dolgo pričakovano kopensko ofenzivo za osvoboditev te države, ki so jo vse od avgusta leta 1990 zasedale enote iraškega diktatorja Sadama Huseina.

Soboto 23. februarja 1991 so zaznamovali predvsem dogodki v tujini. Ameriški predsednik George Bush je namreč iraškemu predsedniku Sadamu Huseinu postavil ultimat, da najpozneje v soboto do 18. ure po srednjeevropskem času začne umikati svoje čete iz zasedenega Kuvajta.

Ali je največja težava Jugoslavije gospodarske, socialne ali nacionalne narave? Se sploh kdo resno prizadeva za reševanje enega ali drugega problema? Se je o tem v Jugoslaviji sploh mogoče mirno pogovarjati? Petek je prinesel nekaj takih poskusov.

Skupščina je dala soglasje k imenovanju novega vodstva javne radiotelevizije RTV Slovenija (RTV), kar je razjezilo tako levičarsko opozicijo kot medije.

Na današnji dan pred tridesetimi leti je Slovenija v skladu s plebiscitarno odločitvijo napravila še en velik korak na poti k samostojni in neodvisni državi.

Razvoj dogodkov na domačem političnem parketu je bilo mogoče razbrati že iz jutranje vremenske napovedi: zmerni oblačnosti, ki se je v osrednji Sloveniji zadržala po obisku predsednika jugoslovanske vlade Anteja Markovića prejšnji dan, je čez dan sledila razjasnitev, obeti suhega vremena pa so bili dobra popotnica sprejetju amandmaja k slovenski ustavi, s katerim je Slovenija z zvezne ravni prevzela vse svoje suverene pristojnosti.

Jugoslovanski premier Ante Marković je prišel v Ljubljano na pogovore s slovenskim vodstvom s predsednikom vlade Lojzetom Peterletom na čelu. Obenem bi rada jugoslovanska oblast razširila pristojnosti zveznih organov. Hkrati pa je na ravni republik življenje potekalo v drugačni resničnosti. Tako je Srbija že poskušala z lokalnimi referendumi razširiti svoje ozemlje na območju Slavonije. V Sloveniji pa so nekatere znane osebnosti pozivale k odložitvi razprave o novi slovenski zastavi.

Slovenska vladna delegacija pod vodstvom premierja Lojzeta Peterleta je na obisku v državah Beneluksa Evropsko skupnost obvestila o slovenskih demokratizacijskih in osamosvojitvenih namenih. Medtem je delegacija skupščine Republike Slovenije v Litvi utrjevala dobro sodelovanje med državama.

Med glavnimi temami posveta delegatskega kluba Stranke demokratične prenove (SDP) sta bili resolucija o razdružitvi in nova slovenska zastava brez rdeče zvezde. Nekdanje lastnike po drugi svetovni vojni razlaščenega premoženja je skrbelo omejevanje lastninske pravice.

V petek, 15. februarja 1991, so bili predstavljeni rezultati telefonske ankete Dela Stik, opravljene med 731 naključno izbranimi telefonskimi naročniki. Dobra polovica vprašanih je odgovorila, naj Slovenija pohiti z osamosvajanjem, torej naj se osamosvoji še pred uradnim iztekom šestmesečnega roka, postavljenega na plebiscitu.