Skoči do osrednje vsebine

27. 2. 1991: Zvezda kar noče iz glave

Sreda 27. februarja 1991 je bila pester dan. Na svetovnem prizorišču je najbolj odmevalo ponehavanje spopadov v Zalivu, na domačem parketu je bil glavna »zvezda« predlog zakona o denacionalizaciji.

Rajko Pirnat in Anton Tomažič sedita v skupščini.

Dr. Rajko Pirnat (na fotografiji levo, desno Anton Tomažič) je predstavil zakon o denacionalizaciji. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Na poti h ključnemu zakonu

27. februarja se je svet v glavnem ukvarjal s položajem v Zalivu. Iračani so se že čisto umaknili iz okupiranega Kuvajta in nakazali pripravljenost na sprejem resolucij Organizacije združenih narodov v zameno za prekinitev ognja, kot je sporočal iraški zunanji minister Tarik Aziz. Dejansko so s terena prihajala poročila, da je orožje že večinoma utihnilo. Zavezniška koalicija pod vodstvom ZDA je bila že po slabem mesecu in pol vojne na pragu zmage.

V Sloveniji je bil v ospredju zanimanja minister za pravosodje dr. Rajko Pirnat, ki je  predstavil zakon o denacionalizaciji. To je bil eden ključnih zakonov v procesu slovenskega poslavljanja od povojnega komunističnega sistema. Minister Pirnat je v predstavitvi zato poudaril, da je glavni motiv za predlog zakona poprava krivic, ki so jih povzročile povojne razlastitve. Ob tem je kot ključno načelo zakona omenil vračanje premoženja v naravi, čeprav je bilo od vsega začetka jasno, da v naravi vsega ne bo mogoče vrniti. V takih primerih naj bi denacionalizacijski upravičenci dobili predvsem odškodnine v obliki obveznic Republike Slovenije. Pravosodni minister se je dotaknil tudi v tistih dneh pereče razprave o tem, kaj naj ima ob vzpostavljanju novega družbenega sistema prednost, denacionalizacija ali privatizacija. Izrazil je mnenje, da med procesoma ni nasprotja, saj naj bi bila denacionalizacija najhitrejša oblika privatizacije.

Še kar privid zvezde

Medtem ko je bilo denimo iz precej previdnega komentarja Delove novinarke Silve Čeh z naslovom Strah pred lastniki? razbrati, da je februarja leta 1991 večina javnosti popravo preteklih krivic očitno razumela kot nujno popotnico v demokratično prihodnost, so nekateri drugi odzivi jasno kazali, kako težavno je bilo v Sloveniji poslavljanje od preteklosti zlasti ob simbolno pomembnih vprašanjih.

Isti dan, kot je Pirnat govoril o novem zakonu, sta se na pogovorih sešli delegaciji opozicijske Stranke demokratične prenove, nekdanje Zveze komunistov, pod vodstvom Cirila Ribičiča in Zveze združenj borcev pod vodstvom generala Ivana Dolničarja. Ugotavljali sta, da imata organizaciji podobne poglede na vrsto vprašanj. Veselilo ju je, ker parlament ni po hitrem postopku spremenil slovenske zastave in je na njej še vedno vztrajala rdeča zvezda. Dolničar je menil, da bi morali Slovenci na koncu o državnih simbolih odločati na referendumu. Ribičiču pa se je zdelo celo »sramotno«, da je predsednik skupščinske zakonodajno-pravne komisije, Anton Tomažič iz vrst Slovenske demokratične zveze, predlagal, naj Slovenci uporabljajo trobojnico brez zvezde. Ob denacionalizacijskem zakonu je predsednik postkomunistov razvil mantro, ki je obvladovala javni diskurz skoraj vsa devetdeseta leta 20. stoletja, češ da nasprotujejo vračanju nekdanje fevdalne lastnine (kamor je prištel tudi cerkveno) in vračanju tujcem in okupatorjevim sodelavcem.

Napovedujoča se denacionalizacija je hkrati žulila predstavnika borčevske zveze, dolgoletnega jugoslovanskega funkcionarja in soustanovitelja Visoke šole za politične vede, današnje Fakultete družbene vede, Bogdana Osolnika. Zaskrbelo ga je, da bi zaradi nje nastal vtis, kot da so bile povojne krivice »edine krivice, ki so se zgodile«, medtem ko naj bi na medvojne krivice pozabljali. Tudi Osolnik je bičal možnost vračanja premoženja »kolaboracionistov in vojnih dobičkarjev«. V njegovih izvajanjih je že bilo čutiti duh razprav v slovenski javnosti iz poznejših let in vse do danes, čeprav je bil celo ton predstavnikov borčevske zveze v dneh razpadanja Jugoslavije zmernejši kot pozneje. Osolnik je po poročanju Dela denimo pristajal vsaj na to, da bi preverili »nekatere zadevne sodne procese, če obstajajo sumi, da niso bili pošteni«.

Gorbačov v starih tirnicah

Vrnimo se na mednarodno prizorišče. 27. februarja 1991 je predsednik Sovjetske zveze Mihail Gorbačov obiskal beloruski Minsk in spregovoril na tamkajšnji akademiji znanosti. Tedaj je bil že pod močnim pritiskom demokratične opozicije, ki sta jo najbolj poosebljala tedanji predsednik ruskega vrhovnega sovjeta in poznejši ruski predsednik Boris Jelcin in moskovski župan Gavril Popov. Slabe tri tedne pred referendumom o prihodnosti sovjetske federacije se je oče perestrojke vse bolj vračal k dobremu staremu sovjetskemu izraznemu aparatu. V Minsku je namreč poudaril, da želijo njegovi nasprotniki »zapustiti socializem in hočejo kapitalizacijo družbe«. Gavril Popov naj bi izvajal »protiljudsko in protizvezno kampanjo«, daljnosežne zamisli opozicije pa naj bi se v številnih primerih rodile »v tujih znanstvenih centrih«. Mogoče se je že takrat napovedovalo, da bodo oblastniki v Minsku svoje obvladovanje družbe s podobnim besednjakom branili še trideset let pozneje.

Avtor: Aleš Maver