Skoči do osrednje vsebine

Novice

Prilagodite izpis
Ponastavi
  • Danes

    17. 6. 1991: Ko se eni mrzlično pripravljajo na zavarovanje osamosvojitve, druge skrbi njeno praznovanje

    V že nekajmesečni t. i. carinski vojni, ki se je zaostrila v zadnjih dneh, je 17. junija nastalo nekakšno premirje. Direktor Zvezne carinske uprave Radoslav Sekulić je še dan prej trdil, da bodo slovenske carinike zamenjali z zveznimi, če slovenska vlada ne bo nemudoma prepustila carin Beogradu. V ponedeljek je nato sicer prišel v Ljubljano na čelu manjše delegacije, a se je po dvournih pogovorih hitro zadovoljil s predajo odgovornosti za dogovor na republiško in zvezno vlado, ki naj bi se o carinah pogovarjali v sredo (19. 6. 1991).

  • 16. 6. 1991: Mednarodni pritiski za enotno Jugoslavijo

    Razglasitev neodvisne slovenske in hrvaške države se je bližala, svarila in pritiski tako Evropske skupnosti kot Združenih držav pa so se množili. Italijanski zunanji minister Gianni De Michelis je ponavljal zahtevo, ki je bila zaradi razmer v Srbiji neuresničljiva, prava »kvadratura kroga«: dogovor o enotni in demokratični Jugoslaviji. »Prenovljeni« slovenski, hrvaški in bosanski komunisti so snovali novo Jugoslavijo.

  • 15. 6. 1991: Poleg psihološke vojne je vrelišče dosegla tudi vojna za dajatve od carin

    Slovenska in hrvaška delegacija na najvišji ravni predsednikov republik, vlad in parlamentov sta se dogovorili, da bosta obe hkrati razglasili osamosvojitev. Slovenska in zvezna carinska uprava pa sta bili v psihološki carinski vojni in utrjevali vsak svoj položaj. Stranka demokratične prenove (SDP) oziroma prenovljeni komunisti so zahtevali odstop Peterletove vlade. O ceni slovenskega osamosvajanja v gospodarstvu pa sta za javnost govorila ekonomista Mencinger in Sočan.

  • 14. 6. 1991: Osamosvojitveni finiš uvede vprašanje carin

    Dva dni po neuspešnem obisku delegacije zvezne jugoslovanske vlade v Ljubljani je morala Slovenija pokazati, kako resno misli z osamosvojitvijo, ob spopadanju s posledicami novega carinskega odloka jugoslovanskih oblasti. V Ljubljani je prišlo do velikih delavskih demonstracij, na katerih je bila zlasti neprijazno sprejeta ministrica za delo. Poveljnik mariborskega korpusa jugoslovanske vojske pa je svojim ljudem prepovedal zapuščanje vojašnice.

  • 13. 6. 1991: Le slovenska vlada se ni predala zveznim pritiskom po predaji carinske suverenosti

    Jugoslovanska vlada (Zvezni izvršni svet ali ZIS) je slovensko obvestila, da bo pričela uveljavljati odlok o plačevanju carine. Slovenska carina je namreč po 23. 12. 1990 prenehala plačevati dajatve Zvezni carinski upravi.

  • 12. 6. 1991: Markovićeve apokaliptične napovedi v slovenski skupščini in poskus pakta z opozicijo

    Zaradi bližnjega zasedanja Sveta ES, ki je vztrajal pri jugoslovanski celovitosti in ji zagotavljal denarno pomoč, in zaradi obljub Mednarodnega denarnega sklada o pomoči Jugoslaviji je predsednik zvezne vlade Ante Marković prepričeval slovensko politiko, naj se »vrne k reformam in odpove enostranskim rešitvam«. Njegove predloge je del slovenske opozicije vzel zelo zares, kar se je pokazalo v naslednjih dneh. Slovenski predsednik Milan Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel pa sta tega dne dobila jasno podporo Svetega sedeža, ki je poudarjal pravico narodov do samoodločbe, papež pa je Slovencem podelil apostolski blagoslov.

  • 11. 6. 1991: Priprave na osamosvojitveni dan D vse bolj intenzivne

    Ustavna komisija je obravnavala predlog besedila Ustave RS in stoto dopolnilo k slovenski ustavi. Predsednik Kučan in zunanji minister Rupel sta se v Rimu srečala s predsednikom italijanske republike Cossigo in zunanjim ministrom De Michelisom. Na političnem parketu so se vodstva političnih strank negativno odzivala na predlog programa osamosvojitvene slovesnosti. V Kumanovu umre med služenjem vojaškega roka v JLA Peter Hribernik, po uradni razlagi zaradi prometne nesreče. Na TV Beograd je ameriški veleposlanik v SFRJ Zimmermann izjavil, da ZDA ne bodo priznale samostojnosti Slovenije in Hrvaške.

  • 10. 6. 1991: Slovenski politični vrh v Rimu išče podporo Italije in Svetega sedeža

    Na tridnevni obisk v Rim sta odšla predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, kjer sta se sestala z najvišjimi predstavniki italijanske države in papežem Janezom Pavlom II. Slovenski član predsedstva Jugoslavije dr. Janez Drnovšek je sodeloval na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma (The World Economic Forum – WEF). Svet Demosa je priporočil svojim članom, naj se vzdržijo medsebojnih sporov. Na konferenci Evropskega gibanja v Londonu pa je bilo slišati o možnostih posega zahodnoevropskih sil na območje Jugoslavije, če bi bila pri reševanju njenih težav ogrožena evropska varnost.

  • 9. 6. 1991: Slovenska vlada enotna glede aktivnosti v zvezi z osamosvojitvijo Republike Slovenije

    Druga junijska nedelja je bila v Sloveniji eden mirnejših dni v sicer zelo pestrem in napetem mesecu. Člani slovenske vlade so na večerni seji razpravljali o aktivnostih za osamosvojitev Slovenije na posameznih področjih ter jih nato uskladili in podprli. Potrebnega je bilo veliko poguma, modrosti in požrtvovalnosti, da so kljub grožnjam jugoslovanske armade, očitnemu nepoznavanju in nerazumevanju notranjih jugoslovanskih razmer v mednarodni skupnosti ter kritikam opozicije in medijev ohranili trdnost in odločenost izpeljati tvegani projekt osamosvojitve do konca.

  • 8. 6. 1991: Slovenija nadaljuje pot osamosvojitve z utrjevanjem svoje odločitve v mednarodnem prostoru

    NATO je v teh dneh v Köbenhavnu razpravljal o jugoslovanski krizi. Predsednik vlade Lojze Peterle se je kljub vsemu dogajanju na domačem parketu trudil utrditi slovensko osamosvojitev v mednarodnem prostoru z obiskom v Rimu. Čedalje bolj sta se začeli kazati raznolikost in pluralnost domačega političnega in družbenega prostora.

  • 7. 6. 1991: Peterle in vladna ekipa v odgovoru na kritike ohranjajo osamosvojitveni optimizem

    Še vedno je močno odmeval udarni neposredni nastop finančnega ministra Dušana Šešoka v skupščini. Premier Lojze Peterle je na radiu odgovoril na kritike, tudi tiste znotraj Demosa. Na dnevnem redu je bilo tudi občutljivo vprašanje nove slovenske zastave.

  • 6. 6. 1991: Zadnja možnost za preoblikovanje Jugoslavije padla v vodo

    Šestega junija je potekalo na vseh ravneh precej pomembnih političnih srečanj. V Sarajevu so predsedniki jugoslovanskih republik tekli zadnji krog pogajanj o preureditvi Jugoslavije, v Beogradu se je sestalo zvezno predsedstvo, v Ljubljani pa je vlada želela omiliti odmevne izjave finančnega ministra.

  • 5. 6. 1991: Sprejeti ključni osamosvojitveni zakoni

    Slovenski parlament je 5. junija sprejel sveženj osamosvojitvenih zakonov, ki so predstavljali temelj za novonastajajočo državo. Veljati so začeli dvajset dni pozneje, to je 25. junija, na dan slovenske osamosvojitve.

  • 4. 6. 1991: Naraščanje napetosti in negotovosti pred osamosvojitvijo

    Nekaj tednov pred načrtovanim dnem osamosvojitve Slovenije, ko so bile v Demosovi vladi vse moči uprte v čim boljšo pripravo na to dejanje, so se pri nekaterih vodilnih slovenskih politikih še vedno pojavljale skušnjave, da bi za Slovenijo izbrali drugačno pot, kot je bila določena s plebiscitom. Janez Drnovšek, slovenski predstavnik v predsedstvu SFRJ, je tako 4. junija 1991 podprl predlog Bosne in Hercegovine ter Makedonije o t. i. Zvezi jugoslovanskih držav ter s tem vnesel nepotrebno vznemirjenje v že tako napet predosamosvojitveni politični prostor. Tudi nekateri novinarji in politični komentatorji v tem obdobju niso prizanašali s kritiko tistim, ki so nosili največjo odgovornost v pripravah na osamosvojitev.

  • 3. 6. 1991: Pučnik: Jugoslovanska federacija nima prihodnosti

    V parlamentu so nadaljevali razpravo o zadnjem svežnju osamosvojitvene zakonodaje, ki so jo začeli že teden poprej, a do epiloga poslanci še vedno niso prišli. Najbolj burne razprave sta sprožila zakon o državljanstvu in zakon o reorganizaciji državne uprave.

  • 2. 6. 1991: Prisegi na Igu in v Pekrah

    V nedeljo so bile oči javnosti usmerjene na obe slovesnosti, ki sta potekali na Igu in v Pekrah, kjer je kljub nasprotovanju vedno bolj agresivne jugoslovanske armade prišlo do slovenske prisege prve generacije nabornikov slovenske vojske. Skozi karavanški predor pa je zjutraj istega dne stekel ves promet.

  • 1. 6. 1991: Opozicija tarna zaradi desnice na oblasti

    Konec tedna, ko je prisegla prva generacija vojakov Teritorialne obrambe Republike Slovenije, se je začel s soboto, 1. junija, ki je bila z dogodki manj nabita. Jugoslovanska vojska je še vedno zahtevala izročitev štirih oklepnih transporterjev iz mariborske tovarne TAM. Na delovnem posvetu so se zbrali socialisti, ki se jim je zdelo, da vpliv desnega pola v slovenski politiki narašča. V jugoslovanskem okviru je bilo spet napeto na Hrvaškem.

  • 31. 5. 1991: Jože Pučnik: »Moč naroda ni v letalih in oklepu, je v njegovi volji«

    Na zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki se ga opozicija ni udeležila, so govorili predstavniki vseh Demosovih strank. Njegov predsednik dr. Jože Pučnik je poudaril, da smo Slovenci miroljuben narod in da ne zahtevamo ničesar, kar nam ne bi že tako ali tako pripadalo po vseh človeških in božjih zapovedih ter nadaljeval »da le sebični interesi Beograda in nekaterih drugih stojijo na poti naše osamosvojitve«.

  • 30. 5. 1991: Slovenija in Hrvaška nadaljujeta pot osamosvajanja

    Teden dni po pekrskih dogodkih je bilo stanje videti mirnejše, čeprav je bilo politično vrenje po republikah očitno. Armada je dvigovala bojno pripravljenost. Slovenske obrambne sile so se pripravljale na zavarovanje osamosvojitvenih ukrepov. Hrvaška je stopila na pot osamosvojitve s svojimi petimi točkami hrvaškega sabora. Obenem pa je slovenski parlament nadaljeval odprto sejo z razpravo o osamosvojitvenih zakonih. Mednarodna skupnost pa je vedno bolj enakovredno obravnavala predstavnike republik in zvezne oblasti, kar je bilo najbolj očitno pri pogovorih pri Delorsu in Santerju.

  • 29. 5. 1991: Navidezno zatišje pred viharjem in krepitev opozicijskih strahov

    Čeprav so na današnji dan v medijih še vedno odmevali nasilni dogodki v Mariboru in na Ptuju, se je burno majsko dogajanje ob izteku meseca zlovešče umirjalo. Vojaškemu vrhu je postajalo vse bolj jasno, da Slovenci mislimo resno, zato so v navideznem zatišju, po eni strani dopolnjevali načrte za bojno uporabo enot JA, po drugi strani pa stopnjevali pritiske. Pestro dogajanje se je preselilo na domači politični parket. Opozicija, ki je bila prepričana, da z gradnjo obrambnih zmogljivosti le izzivamo premočno jugoslovansko armado, je bila vse bolj kritična.