»Slovenija je po božičnem plebiscitu 1990 stopila na pot samostojnosti. Premagati je morala vrsto ovir, vojaški napad in po zmagi nad okupatorjem še mednarodne ovire, moratorij in oklevanje s priznanjem. S pametno in potrpežljivo politiko je premagala tudi to in danes stoji pred priznanjem svoje samostojnosti,« je dogajanje v letu 1991 lepo povzel časopis Svobodna Slovenija.

Predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle je v uvodu v zadnjo sejo vlade v letu 1991 poudaril pomembne in daljnosežne odločitve, ki jih je Slovenija sprejela in doživela v prvem letu osamosvojitve. Povedal je: »Ta vlada je dodala samo delček k vsem spremembam v tem letu in gotovo ji ne bi uspelo, če ne bi imela podpore ljudi, če se ne bi prebudilo slovenstvo po vsem svetu in tudi ne, če ne bi imeli ljudi, ki so znali organizirati obrambo ob agresiji. Z vsem tem smo postavili nekaj temeljev za hišo, ki jo je treba zgraditi.«

Med največje uspehe iztekajočega se leta je Peterle za časopis Dnevnik poleg osamosvojitve Slovenije uvrstil prevzem carinske službe, uvedbo deviznega trga na ljubljanski borzi, prehod na lastno kreditno monetarno politiko, sprejetje monetarne in bančne zakonodaje in ukinitev 7,5-odstotne takse za uvoz. Poudaril je še, da so slovenski fantje služili vojsko doma in da »kljub temu da Slovenija za tuje vlagatelje še ni zanimiva, smo tuje partnerje prepričali in dosegli kratkoročno financiranje gospodarstva in s tem izvoz, ki je uspešen«. Dr. Jože Pučnik je poudaril: »Poleg samostojne države med največje dosežke štejem sprejem ustave, uveljavljanje Slovenije po svetu kot poti za mednarodno priznanje, uvedbo monetarnega sistema in začetek reforme gospodarstva.« Predsednik Stranke demokratične prenove – socialdemokratske prenove dr. Ciril Ribičič pa je bil precej bolj kritičen: »Razen osamosvojitve se ne morem spomniti nobenega pozitivnega dosežka za Slovenijo, pač pa veliko negativnih (grozljivo padanje proizvodnje in življenjske ravni, rast brezposelnosti, socialna ogroženost, propadanje celih območij itd.).«

Ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar je v božičnem voščilu poudaril predvsem hvaležnost: »Po dogodkih v letu 1991 bo imelo letošnje praznovanje Kristusovega rojstva in vstop v novo leto poseben pomen v zgodovini slovenskega naroda. V tem letu smo doživeli izredno božje varstvo in pomoč, za kar moramo biti posebej hvaležni.«

Novinar in politični analitik Danilo Slivnik je v temi dneva na prvi stani časopisa Delo ugotavljal: »Bilo je dramatično, nepredvidljivo in nevarno, vendar leto velikih in daljnosežnih sprememb. /…/ Leto 1991 je bilo namreč v zgodovinskem pogledu neizogibno, saj je bilo posledica dolgoletnih nakopičenih nasprotij, ki jih ni bilo več mogoče prelagati v prihodnost. Bilo bi lahko sicer manj nasilno, vendar je tudi z nasiljem tako, da si človek nasprotnikov praviloma ne izbira sam. Nasprotnik Slovencev v letu 1991 je bila agresivna velikosrbska politika. /…/ Bili sta namreč samo dve možnosti: ali sprejeti srbsko nadvlado (in s tem unitarno Jugoslavijo) ali pa se ji upreti – po potrebi tudi z orožjem v roki. Slovenci so izbrali drugo pot in s tem dokazali, da jim pripada mesto na novem političnem zemljevidu Evrope.«

Avtorica: Neža Strajnar

Viri in literatura:

• Delo, Slovenec, Večer, 30. december 1991.
• Svobodna Slovenija, 26. december 1991.
• Katoliški glas, 19. december 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.