Skoči do osrednje vsebine

3. 1. 1992: Sovražni mig prebije zvočni zid

Volilni listič na mizi. Roka sloni na lističu.

Na prvi delovni dan v letu 1992 je osrednjo Slovenijo popoldne šokiral prelet miga jugoslovanskega letalstva. Dan prej podpisano sarajevsko premirje za od vojne utrujeno prebivalstvo na Hrvaškem še ni pomenilo oddiha. Prvaki Demosove koalicije so pobirali njene razbitine.

Letalo na nebu.

Prelet miga jugoslovanskega letalstva je prestrašil Slovenijo. | Avtor Linda Macpherson/Shutterstock.com

Mig strašil nad Slovenijo

V petek, 3. januarja 1992, je ob 15.47 vojaško letalo jugoslovanskega vojaškega letalstva nad osrednjo Slovenijo prebilo zvočni zid. Na območju Brnika, Mengša, Domžal in v vzhodnem delu Ljubljane je popokalo več šip. Šlo je očitno za eno od letal, ki so dan po podpisu sarajevskega premirja svarilno preletavala območje Zagreba, a je zaradi hitrosti zašlo v slovenski zračni prostor.

Izzivanje sovražne armade je po podobnem dogajanju nekaj dni prej Slovence znova vznemirilo. Obrambni minister Janša je zagotovil, da vsako tako letalo opozorijo, da pa so po njegovem mnenju podobni incidenti mogoči vsaj do 15. januarja, ko naj bi začelo veljati mednarodno priznanje Slovenije ključnih evropskih držav. Načelnik republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije Janez Slapar je zavrnil očitke, naj bi zatajila slovenska protiletalska obramba.

Ob incidentu se je oglasil predsednik Slovenske nacionalne stranke, v javnosti takrat še manj znani Zmago Jelinčič. Ostro je zahteval »zamenjavo nesposobnega vojaško-poveljniškega kadra, prežetega s staro armadno miselnostjo in prepredenega z bivšimi oficirji JLA«. S tem je na neki način začel pot, ki je s podobno odločno protijugoslovansko retoriko njegovo stranko pripeljala do velikega uspeha na volitvah ob koncu istega leta, s čimer je pridobil veliko konservativnih glasov in jih speljal zlasti desnemu krilu nekdanjega Demosa.

Kaj bo z razbitinami Demosa?

Tudi 3. januarja 1992 je še potekalo ocenjevanje škode po razpustitvi Demosove koalicije. Temeljno vprašanje je bilo, kakšen bo odnos njenih strank do vlade Lojzeta Peterleta. Predsednik zelenih dr. Dušan Plut je zatrjeval, da njegova stranka kabineta ne bo rušila, če bo njegov mandat res trajal le do predčasnih volitev, ki so jih demosovci ob koncu svojega zavezništva predvideli aprila 1992. Morebitna preložitev volitev bi po njegovih besedah vplivala tudi na spremembo strankinega stališča.

Neizprosna do premierja je bila dr. Spomenka Hribar, tedaj članica Demokratske stranke. Peterletu je očitala nesposobnost in se čudila, da mu je Demos ob svoji razpustitvi podpisal »prazno menico« še za štiri mesece. Zdelo se ji je tudi, da čas ni primeren za predvolilni boj, temveč bi morali imenovati novo, po njenem kompetentno vlado. S tem je dejansko nakazala smer političnega dogajanja po koncu koalicije. Kot pozitivno je ocenjevala dejstvo, da je Demos ukinjen in da so se stranke »zdaj sprostile«, torej lahko prosto izbirajo nove koalicijske partnerje (ki jih je bilo seveda mogoče najti le v postkomunističnem opozicijskem taboru). Značilno je bilo njeno mnenje, da je »(tudi) Demosu uspelo razbiti – najprej parlament, nato pa – vso družbo« [podčrtal A. M.]. Omenjeno misel je Hribarjeva nato ponavljala vse do danes.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

  • Delo, 4. 1. 1992.
  • Večer, 4. 1. 1992.
  • Dnevnik, 4. 1. 1992.
  • Slovenec, 4. 1. 1992.
  • Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
  • Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.
  • Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.