Demosovi poslanci so se prvi konec tedna v marcu leta 1991 zbrali na posvetu v Poljčah, kjer so med drugim govorili o obrambni politiki in političnem položaju Slovenije v Jugoslaviji. V Demosovem poslanskem klubu so po dveh dneh razprav ugotavljali, da se v razmerjih med zveznimi organi oblasti in posameznimi zveznimi institucijami in službami ter posameznimi republikami kljub navideznemu umirjanju strasti še vedno zaostrujejo. V težki situaciji, ko je takratni jugoslovanski vrh zahteval ukrepe, s katerimi bi onemogočil plebiscitno željo slovenskega naroda o samostojni državi, se je Demosovemu poslanskemu klubu zdelo nujno doseči politično enotnost pri pomembnih odločitvah. Na posvetu so med drugim sprejeli odločitev, da mora vlada še pred 15. majem 1991 pripraviti in skupščina sprejeti najpomembnejše zakone s področij kreditnega monetarnega sistema, osamosvojitve in obrambe ter lastninskih podjetniških razmerij. Glede proračuna za leto 1991 so soglašali, da podpirajo integralno različico, ki je prvič narejena za samostojno državo. Prav tako so se vse Demosove stranke zavzele za racionalizacijo določenih proračunskih postavk.

Demos se je moral v času osamosvojitvenih naporov tudi soočati z očitki, da obstoj in osamosvojitev slovenske obrambe ter policije pomenita militarizacijo družbe. Demosovi poslanci so očitke zavrnili. Ob tem je vodja poslanskega kluba Demos dr. Franc Zagožen povedal, da podpisovanje mirovne deklaracije in ocene, da v Sloveniji poteka militarizacija družbe, škodujejo slovenskemu varnostnemu položaju.

Razmere znotraj Jugoslavije postajajo vse bolj napete – zgodi se »pakraška vojna«

Medtem ko se je moral poslanski klub Demosa soočati z očitki, da osamosvojitev slovenske obrambe pomeni militarizacijo družbe, se je na Hrvaškem zgodila »pakraška vojna«. Po poročanju takratnih časnikov naj bi bila povod za pakraške dogodke hrvaška resolucija o razdruževanju Jugoslavije, sprejeta v saboru, ki je povzročila to, da je občinski svet občine Pakrac sprejel sklep o vključitvi občine Pakrac v srbsko avtonomno oblast Krajina. S tem aktom je v pod oblast v Krajini prešla tudi policijska postaja. Srbski policisti so nato skupaj s srbskimi rezervisti razorožili hrvaške policiste policijske enote Pakrac. Hrvaški predsednik je bil prepričan, da so razorožitev pomagali izvesti tudi visoki častniki JLA. To je bil začetek pakraške vojne, ki se je po sobotni hrvaški akciji v nedeljo nekoliko umirila. O umrlih in ranjenih so takratni mediji poročali različno. Beograjska Politika je navajala enajst mrtvih in 150 ranjenih. Tanjug je poročal, da smrtnih žrtev ni bilo, temveč trije ranjeni. Tudi tuje agencije so poročale o različnih številkah. Reuters piše o šestih umrlih, Der Tages Spiele omenja tri umrle, medtem je Associated Press pisal, da umrlih ni bilo.

Na zaostrovanje razmer v Pakracu se je z nujno nočno sejo odzvalo tudi predsedstvo SFRJ. Sklenili in sprejeli so, da je nujno takoj obnoviti položaj, kot je bil pred incidentom – torej da se vsi policisti vrnejo na svoja delovna mesta, da se demobilizira rezerva sestava in umaknejo vse uporabljene sile (JLA in hrvaški specialci).

Napeto ozračje v Pakracu so komentirale tudi tuje tiskovne agencije, ki so poročale, da je JLA v Pakracu posegla v dogajanje le zato, da bi preprečila širši mednacionalni spopad. Agencija AP je poročala, da je predsednik SFRJ Jovič ukazal poseg armadnih enot in da so kasneje v to območje vdrli hrvaški specialci. Pišejo tudi, da so Srbi na tem območju sklenili, da ne bodo del Hrvaške, ampak srbske Krajine. Medtem je tudi Reuters poročal, da je srbski narodni svet razglasil neodvisnost Srbov na Hrvaškem. Navajali so tudi, da so Srbi na Hrvaškem že dobro leto dni na pragu upora, saj Hrvaška stopa na pota odcepitve od Jugoslavije.

Avtor: Andraž Koželnik