Na skupni seji vseh treh zborov Skupščine Republike Slovenije, ali kot bi rekli danes, na seji vseh treh domov parlamenta so bili potrjeni: generalni direktor RTV dr. Janez Jerovšek, direktor Televizije Slovenija Janez Čadež, direktor Radia Slovenija France Vurnik, glavni urednik televizijskih programov Borut Šuklje. V osrednjem dnevniku Delo so novici namenili eno poved, kritikom te odločitve v skupščini pa so namenili daljši članek izpod peresa Vinka Vasleta z naslovom: »Kako se je zmoglo zgoditi, da je Demos pohodil sodišče?«

Članek je opisal tiskovno konferenco opozicije, medtem ko o samem dogodku, postopku v skupščini, sploh niso poročali. »Vse kaže, da se je postopek imenovanja novih vodilnih delavcev RTV Slovenija sprevrgel v prvovrsten škandal, zlasti po včerajšnjem dogajanju na skupni seji parlamenta, kjer je propadel predlog, naj skupščina začasno odloži sklep o soglasju k imenovanju direktorja televizije, ker je sodišče združenega dela izdalo o nezakoniti razrešitvi prejšnjega direktorja tozda TV Milana Bajžlja,« začenja članek Vasle. To je bila skupna tiskovna konferenca, na kateri so za isto mizo govorili politiki politične opozicije, predstavniki novinarjev RTV in nekdanji vodilni na RTV. To je bilo izjemno nenavadno, saj v demokratičnih državah ne poznajo prakse, da bi novinarji in politiki skupaj organizirali tiskovno konferenco, na kateri bi kritizirali politične nasprotnike.

Blokiranje levice

Poslanci so potrjevali odločitev programskega sveta RTV, ki se je zgodil tri dni prej, 18. februarja. Že takrat je Vasle v uvodu članka napisal, da je predsednik programskega sveta Rudi Šeligo poudaril, da politična opozicija skuša »blokirati delo sveta«. Mediji novemu vodstvu niso namenili nobene pozornosti. Imenovanje so odpravili s povedjo ali dvema, več prostora so namenili le levičarski opoziciji.

Mariborski Večer tako v komentarju šele več dni po dogodku piše: »Začuda dokaj neopazno je minilo pretekli teden imenovanje prvega moža RTV Slovenija.« Janez Jerovšek je, piše Večer, zmagal zaradi Demosa, ki pa se mu ne morejo očitati »strokovnost, modrost in razum, ki presega ozke strankarske poglede in hotenja«. Avtor Večerove rubrike Portret tedna Vlado Paveo predstavi Jerovška kot znanstvenika in disidenta, ki so ga leta 1974 odstavili z mesta predavatelja Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN, danes FDV) Univerze v Ljubljani zaradi kritike režima.

Kakšne medije si želijo novinarji

Skorajda polovico članka pa avtor posveti svojim željam, kakšna naj bo prihodnost državne radiotelevizije. Nikakor si ne želi »slepega posnemanja avstrijskega sistema, ki bi omogočal največ neposrednega nadzora nad delovanjem elektronskih medijev«, saj bi RTV tako »izgubila vsakršno avtonomijo«, regionalni centri pa bi izgubili vsak vpliv na ta »centralistični sistem«. Paveo citira tudi predavatelja na FSPN dr. Slavka Splichala, ki je še leta po osamosvojitvi med komunikologijo predaval poglavja iz marksizma. Splichal je trdil, da mora biti javna RTV odvisna od družbe, ne pa od države. Prav to se je v naslednjih desetletjih v celoti izpolnilo, saj so veliko večino članov programskega sveta imenovali s pomočjo »družbe« brez vpliva »politike«.

Epilog tega dogodka je dnevnik Večer opisal že dobro leto pozneje, ko je Jerovšek odstopil. »Vzpon in padec J. J.« se je glasil naslov celostranskega članka, v katerem so našteli vse napake šefa RTV, med njimi največja pa je bila, da »ni našel skupnega jezika s kolektivom«. V primerjavi z zahodnimi mediji, kjer funkcionarju ob nastopu funkcije namenijo občutno več prostora kot ob odhodu, se je tu zgodilo ravno obratno.

Avtor: Tino Mamić