Skoči do osrednje vsebine

6. 3. 1991: »Vendar se v tem trenutku opredeljujem za obrambo Slovenije«

Tudi v sredo, 6. marca 1991, je bila razviden vse hitrejši potek razpadanja Jugoslavije. Na vsejugoslovanski ravni so še vedno odmevali dogodki v slavonskem Pakracu, v slovenski skupščini pa se je razplamtela razprava o tem, ali je osamosvojitev res mogoče izpeljati ob hkratni demilitarizaciji. Z dvema kadrovskima odločitvama je bil storjen pomemben korak v smer monetarne osamosvojitve Slovenije.

Vojaki stojijo v vrsti.

Za obrambo Slovenije (na fotografiji nastajajoča slovenska vojska, Kočevska Reka, 17. 12. 1990). | Avtor Vojaški muzej Slovenske vojske

Tuđman stavi na enotnost vseh političnih sil na Hrvaškem

Tudi 6. marca 1991 je bilo v razpadajoči Jugoslaviji največ pozornosti namenjene epilogu nedavnih dogodkov v Pakracu v zahodni Slavoniji. Razmere na terenu so se počasi umirjale, saj so se Srbi, ki so se v prejšnjih dneh umaknili v Vojvodino, pospešeno vračali na domove v Slavoniji. Hrvate so razburjala stališča namestnika zveznega sekretarja za ljudsko obrambo (obrambnega ministra), slovenskega admirala Staneta Broveta. Ta je namreč v Beogradu govoril o »vdoru hrvaške policije v Pakrac«, kar naj bi kazalo, da pri mestu ne gre za hrvaško ozemlje. Sicer pa je naraščanje napetosti v Slavoniji hrvaškega predsednika Franja Tuđmana očitno prepričalo, da je najpomembnejša enotnost vseh političnih sil na Hrvaškem pri obrambi republiške suverenosti. Napovedal je, da bo poslej edino merilo za zasedbo položaja sposobnost, strankarska pripadnost naj bi se umaknila v ozadje. Ena tovrstnih potez je bilo imenovanje dotedanjega župana dalmatinskega Sinja za namestnika notranjega ministra, ki so ga pozdravili celo kninski Srbi.

Morda pod vtisom zaostritve na severovzhodu Hrvaške je bila 6. marca 1991 intenzivna razprava o vlogi jugoslovanske vojske v najjužnejši jugoslovanski republiki Makedoniji. Notranja makedonska revolucionarna organizacija – Demokratična stranka makedonske narodne enotnosti (VMRO – DPMNE), največja, a opozicijska stranka, je predlagala umik armade iz Makedonije, češ da se ta noče odpovedati vlogi političnega dejavnika. Preostali politični igralci v republiki so predlog soglasno zavračali.

Do osamosvojitve brez vojske?

Vojaške teme so bile isti dan v ospredju v Sloveniji. V skupščini je potekala razprava o spremembah in dopolnitvah 96. in 97. ustavnega dopolnila k slovenski republiški ustavi. Te spremembe naj bi omogočile usposabljanje slovenskih nabornikov v slovenski teritorialni obrambi in policiji. S takšno rešitvijo naj bi zadovoljili tudi poslanke in poslance, ki so zahtevali moratorij na služenje slovenskih nabornikov v jugoslovanski armadi.

Seveda je že približno mesec dni, od objave Deklaracije za mir, v slovenski javnosti potekala sorazmerno živahna debata o tem, kakšen naj bo slovenski odgovor na vse intenzivnejše rožljanje z orožjem v Jugoslaviji in končno tudi po svetu. Po mnenju enih naj bi Slovenija postala nekakšen otoček kot dežela brez orožja, drugi pa so opozarjali, da se ob vojaških grožnjah uresničevanju plebiscitne odločitve Slovencev ne bo dalo shajati samo z oljčnimi vejicami v rokah. Toda prej načelna razprava je v prvih dneh marca v skupščini dobila povsem konkretno podobo.

Obrambni minister Janez Janša je opozoril, da obstajata že dve med seboj precej različni pojmovanji o tem, kaj natančno naj bi pomenil moratorij. Prvi predlog je ciljal samo na prenehanje pošiljanja slovenskih nabornikov na služenje vojaškega roka v jugoslovansko armado, drugi je zahteval, naj moratorij zajame služenje vojaškega roka na načelni ravni. Sam minister je zagovarjal rešitev, po kateri bi bilo omogočeno, da bi vsaj del nabornikov vojaški rok odslužil v slovenski teritorialni obrambi in policiji. Ocenjeval je, da bi lahko od 12.000 nabornikov, koliko naj bi jih skupaj odšlo na služenje vojaškega roka, na tak način rešili problem približno 2.000 nabornikov, skoraj vseh, ki bi bili za odhod v vojsko na vrsto jeseni.

Opozicijski poslanci, zlasti tisti iz vrst liberalnih demokratov, so predlagateljem sprememb ustavnega zakona očitali, da so izvotlili smisel njihove pobude za moratorij, saj da je ta hotela slovenskim fantom le prihraniti vojaško suknjo. Poznejši dolgoletni poslanec Jaša L. Zlobec je predlagateljem sprememb celo vrgel pod nos, da poskušajo skozi ta ustavni zakon ustanoviti slovensko vojsko.

Takšne razprave so sprožile oster odziv nekaterih Demosovih poslancev. Tako se je socialdemokrat France Tomšič spraševal, kakšen narod je to, ki se ne bori niti za lastno svobodo. Dilemo pa je morda najbolje povzel socialistični poslanec Zbora občin Janez Lukač, ko je dejal, da je tudi sam v precepu med uresničitvijo plebiscitne odločitve in demilitarizacijo. Njegov sklep je bil jasen: »Vendar se v tem trenutku opredeljujem za obrambo Slovenije.« Ker ni bilo gotovo, da bo predlog sprememb dobil potrebno dvotretjinsko večino, o njem 6. marca nazadnje niso glasovali.

Pomembni kadrovski potezi

Je pa 6. marca 1991 skupščina sklenila, da bo svoj mandat 1. aprila predčasno zaključila guvernerka Narodne banke Slovenije Milica Ozbič. Na njenem mestu naj bi jo nasledil dr. France Arhar. Mandat Ozbičeve bi se moral sicer izteči 24. junija, tik pred rokom za uresničitev plebiscitne odločitve. Zoper Arharjev predčasni nastop funkcije je bilo nekaj ugovorov iz opozicijskih vrst, toda prevladala je vladna utemeljitev, da čakajo osrednjo slovensko banko do osamosvojitve še zelo zahtevne naloge, zaradi česar naj bi bila hitra menjava na krmilu nujna.

Na čelo Službe družbenega knjigovodstva pa je prišel dotedanji direktor podjetja Mikroada in podpredsednik Slovenske demokratične zveze Igor Omerza

Avtor: Aleš Maver