Skoči do osrednje vsebine

2. 3. 1991: Slovenci v zamejstvu in po svetu v skrbeh za Slovenijo

Slovenija si utira dve poti: zunanjo v državno neodvisnost in samostojnost, notranjo pa v gospodarsko ozdravitev in demokracijo. Obe sta zelo naporni, druga še bolj kot prva, ocenjuje mesečnik za Slovence po svetu Naša luč.

Naslovnica tednika Svobodna Slovenija.

Tednik Svobodna Slovenija je prinesel tudi odziv na odločitev slovenskega parlamenta, da z zastave ne odstrani totalitarnega simbola. | Avtor UKOM

Zamejski izobraženci v bran ministru Capudru

Na val napadov, ki so se po proslavi ob kulturnem prazniku vsuli na ministra dr. Andreja Capudra, se je odzvalo društvo slovenskih izobražencev iz Trsta. V izjavi so izrazili »osuplost in sum, da gre za načrtno kampanjo, ki ima namen spodkopati osebni ugled kulturnika, humanista in javnega delavca ter ga onemogočiti pri njegovem odgovornem in težavnem delu.« Nadalje opažajo in obžalujejo, »da je transmisija te gonje postalo dnevno časopisje«. Posebej jih skrbi nizkotnost pogroma. Ocenjujejo, da gre za začetek nove volilne kampanje proti legitimno izvoljeni večini, ki vsak dan dokazuje svojo demokratičnost v izbiri politične linije in ki »se je zavestno odpovedala čistkam v državnem aparatu, administrativnim zamenjavam vodilnih v ustanovah javne uprave in vsakemu revanšizmu«. Ministru izražajo solidarnost in priznanje, odgovorne za pogrom pa pozivajo, naj ne prispevajo k temu, da bi se »legitimna večina morala za svojo pogumno in strpno držo kesati«.

Andrej Capuder

Minister za kulturo dr. Andrej Capuder. | Avtor Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Janez Gradišnik proti zgodovinskim potvorbam

Na obsežno serijo zgodovinskih člankov, ki jih je Draga Ahačič objavljala v dnevniku Delo pod naslovom »Osvobodilna ali državljanska vojna«, se je odzval pisatelj in eden najboljših slovenskih prevajalcev Janez Gradišnik. Čeravno je med vojno sodil v tako imenovani Kocbekov krog krščanskih socialistov, je do pisanja Ahačičeve kritičen, saj ta v »grmadi spisov in pričevanj«, ki jih uporablja v podporo svojim tezam, upošteva večinoma samo tiste, ki so zgodovino 45 let obravnavali »le z ene, zmagovalske strani«. Opozarja, da iz njenega pisanja ni razvidno, »kako se je vse to medsebojno pobijanje in preganjanje zares začelo, kaj so vzroki in kaj posledice«. Gradišnik v svojem odzivu trdi, da komunistična partija »nikoli ne bo mogla dokazati, da ji je bil poglavitni cilj boj proti okupatorju in ne prevzem oblasti v povojni Sloveniji«. Svojo misel utemeljuje z dejstvom, da je komunistična partija »zagrozila s smrtno kaznijo vsem, ki bi se drznili bojevati proti okupatorju zunaj OF,« in zaključi: »Le s kakšno pravico in čemu, če ne zato, da se znebi vseh morebitnih tekmecev za povojno oblast – boja proti okupatorju ji ob tem ni bilo mar.«

V vsebinskem sozvočju z Gradišnikom se je v buenosaireškem tedniku Svobodna Slovenija oglasil tudi klasični filolog, pisatelj in akademik Alojz Rebula iz Trsta. V svojem članku je dodal še dejstvo, »da je Osvobodilna fronta neizzvana začela izvajati krvavo likvidacijo nosilcev katoliških struktur in to krvoprelitje povzdignila do približno tisoč žrtev, preden je bil osnovan proti njej kakšen oborožen odpor«.

V risu totalitarnih simbolov

Tednik Svobodna Slovenija je prinesel tudi odziv na odločitev slovenskega parlamenta, da z zastave ne odstrani totalitarnega simbola. Poudaril je, da so druge države vzhodne in srednje Evrope to napravile takoj po demokratičnih volitvah. Pisec je izrazil prepričanje, da ta odločitev ni bila večinska želja ljudi, a da so stranke, ki izhajajo iz prejšnjega režima, sicer govorile vse mogoče, v praksi pa izkoristile svojo moč, ker je parlament potreboval dvotretjinsko večino, in ta korak k demokratizaciji preprečile.

Avtor: Lenart Rihar