Skoči do osrednje vsebine

Upravni postopek je namenjen urejanju procesnih razmerij med oblastnim organom in drugimi udeleženci upravnega postopka, ko se odloča o upravni zadevi, to je pravici, pravni koristi ali obveznosti s področja upravnega prava. Upravni postopek sestavljajo temeljna načela, kot minimalni standardi vsakega procesnega varstva in procesna pravila.

Namen upravnega postopka

Upravni postopek zagotavlja varstvo človekovega dostojanstva v razmerju do oblastnih organov, kadar ti odločajo o upravnih zadevah. Načela in pravila upravnega postopka so zasnovana tako, da omogočajo:

  • učinkovito opravljanje javnih nalog,
  • zaščito javnega interesa in
  • zaščito pravnega položaja vseh, ki bi bili lahko prizadeti.

Z določitvijo splošnih pravil in temeljnih načel upravnega postopka so postavljene meje dopustnega oblastnega delovanja in posegov oblastnih organov oziroma nujne procesne obveznosti organov do strank. Tako so temelj pravnosti in demokratičnosti delovanja oblasti v upravnem pravu, saj jamčijo, da je vsakdo obravnavan kot subjekt, ne le kot objekt odločanja. Zagotavljajo poštenost postopka, nepristranskost in pravočasnost upravnega odločanja kot gradnikov tako imenovane dobre uprave (angl. good administration). Z uresničevanjem pravice biti slišan omogočajo aktivno sodelovanje in obrambo pravnega položaja, kar se povezuje s pravico do zastopanja, obrazložene odločitve, pritožbe in možnosti vpogleda v dokumentacijo.

Splošni in posebni upravni postopki

Temeljna načela in splošna pravila upravnega postopka so določena z Zakonom o splošnem upravnem postopku (splošni upravni postopek). Z njimi se zagotavlja enakost procesnega varstva in obravnave v različnih upravnih zadevah. Treba pa je upoštevati, da so pravila upravnega postopka lahko drugače določena z drugimi, področnimi zakoni. V tem primeru govorimo o posebnem upravnem postopku. Tako vzpostavljena pravila, drugače kot splošna, veljajo le pri odločanju v tistih zadevah, na katere se nanašajo (na primer samo v gradbenih ali inšpekcijskih zadevah). Tudi ta pravila morajo slediti temeljnim načelom upravnega postopka in upoštevati, da je odstopanje od splošnih pravil dopustno le izjemoma in v obsegu, ki je nujen, da se tako upoštevajo procesne posebnosti nekega področja. Med Zakonom o splošnem upravnem postopku in področnimi zakoni je vzpostavljeno razmerje subsidiarnosti oziroma podrejenosti pravil splošnega upravnega postopka, kar pomeni, da se splošna pravila podrejajo pravilom posebnega upravnega postopka, kadar ta isto procesno razmerje urejajo drugače kot splošna pravila.

Pristojnosti Ministrstva za javno upravo in drugih ministrstev

Ministrstvo za javno upravo je pristojno za sistemsko urejanje pravil splošnega upravnega postopka, ki so določena v Zakonu o splošnem upravnem postopku, druga ministrstva pa so pristojna za urejanje posebnih pravil upravnega postopka, ki se nanašajo na njihovo delovno področje.

Kdo vodi upravne postopke in odloča v upravnih zadevah

Največ upravnih postopkov vodijo upravni organi (upravne enote, ministrstva in organi v sestavi ministrstev), občine in nosilci javnih pooblastil, ki so sistemsko pristojni za odločanje o upravnih zadevah. Izjemoma, kadar tako določajo področni zakoni, v upravnem postopku odločajo tudi drugi državni organi.

Praviloma so upravni postopki dvostopenjski, kar pomeni, da je zoper odločitev na prvi stopnji dovoljena pritožba na drugostopenjski organ. Če ni drugače določeno, je drugostopenjski organ v upravnih zadevah iz državne pristojnosti ministrstvo, v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti občin pa župan.

Upravna svetovalnica

Za poenotenje upravne prakse, zagotovitev večje pravne varnosti, razvoj upravno-procesnega prava, krepitev znanja uradnih oseb in dvig ravni strokovnosti pri upravnem odločanju sta Ministrstvo za javno upravo in Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani vzpostavili spletno stran Upravna svetovalnica, na kateri je objavljeno več kot 1.500 odgovorov na izpostavljene upravno-procesne dileme. Več o skupnem projektu in njegovem delovanju lahko preberete na spletni strani Upravne svetovalnice.

Zaključna poročila o reševanju upravnih zadev

Organi, ki odločajo o upravnih zadevah, morajo voditi evidenco o številu vloženih zahtev, številu upravnih postopkov, začetih po uradni dolžnosti, o načinu in rokih reševanja na prvi in drugi stopnji, o številu odpravljenih in razveljavljenih upravnih aktov, o številu zavrženih zahtev ter številu ustavitev postopka. Podatke za vsako koledarsko leto pošljejo Ministrstvu za javno upravo, ki pripravi zaključno poročilo o reševanju upravnih zadev. 

Pošiljanje podatkov in priprava poročil se od leta 2018 izvaja elektronsko, zato so poročila dostopna v spletni aplikaciji Upravna statistika (uporabnikom znotraj komunikacijskega omrežje državnih organov HKOM pa tudi na tej povezavi).

Za leto 2021 in 2022 je objavljeno začasno zaključno poročilo o reševanju upravnih zadev.