Članki

Po odstopu predsednika jugoslovanskega predsedstva dr. Borisava Jovića je Srbija vse bolj izgubljala politično bitko za oblikovanje Jugoslavije po svoji meri. Dan po odstopu Jovića je 16. marca odstopil še Nenad Bućin, član predsedstva iz Črne gore. Nesodelovanje v predsedstvu je napovedal tudi vojvodinski predsednik Jugoslav Kostić.

Petek, 15. marec 1991, je postregel z dotlej morda najhujšo zaostritvijo v procesu umiranja jugoslovanske federacije. Odločitev zveznega predsedstva proti izrednim razmeram je za nekaj trenutkov delovala pomirljivo. A potem je klobčič zapletel predsednik predsedstva dr. Borisav Jović s svojim odstopom.

Na današnji dan se je končal tridnevni obisk predsednika Milana Kučana na Dunaju, ki je v slovenskih medijih izpadel predvsem kot predsednikova promocija, medtem pa je večinska avstrijska politika – z izjemo zunanjega ministra dr. Aloisa Mocka – še vedno pretežno zagovarjala umiritev jugoslovanskega konflikta in ohranitev federacije. Podobno je bilo tudi stališče politične večine v Evropskem parlamentu, ki ni dovolj upoštevala jugoslovanske resničnosti. Armadno rožljanje z orožjem se je namreč krepilo, zato so se na Slovenskem zlasti v Demosovih vrstah intenzivno krepila razmišljanja o skorajšnji odcepitvi.

Avstrijska podpora samostojnosti Slovenije se je v diplomatskih krogih pokazala tudi s povabilom predsedniku predsedstva Milanu Kučanu naj obišče avstrijskega kanclerja in predsednika države.

Medtem ko je slovenska parlamentarna delegacija obiskala nemške kolege v Bonnu, so Srbi v Beogradu želeli razglasiti izredne razmere in na ta način omogočiti posredovanje jugoslovanske armade.

Beograd je bil v ponedeljek v znamenju protestov. Na enem mitingu so protestirali študentje in opozicija, na drugem pa so zborovali starejši, od drugod pripeljani delavci in privrženci srbskega predsednika Slobodana Miloševića. Na ulicah glavnega mesta so bili že od sobote tudi tanki in vojska. Celo tuji tisk je pisal, da če so tanke poslali nad Srbe, jih lahko kaj kmalu pričakujejo tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. Tako ravnanje vojske naj bi samo še utrdilo prepričanje oblasti na Hrvaškem in v Sloveniji, da je njun odhod iz države nujen. V napetem vzdušju so se v Sloveniji močno kresala mnenja o mnogih novih zakonih, ki jih je bilo treba sprejeti. Kakšna bo lokalna samouprava, kako izvesti privatizacijo, denacionalizacijo, ali imeti lastno vojsko ali ne, kako urediti študij, opredeliti vlogo t. i. narodnoosvobodilnega gibanja in podobno.

Sobotni množični protest Beograjčanov proti omejevanju medijske svobode se je iz mirnega zborovanja sprevrgel v krvav obračun policije z demonstranti. Dogodki so močno odmevali po vsej Jugoslaviji in v tujini, v nedeljo se je sešlo tudi slovensko predsedstvo.

V soboto, 9. marca 1991, so Beograd pretresle demonstracije, ki so se prelevile v krvav spopad. Policija je namreč množico 50.000 demonstrantov napadla z vsemi sredstvi. Srbske oblasti so protiustavno uporabile tudi enote Jugoslovanske ljudske armade. V hudih spopadih med demonstranti in policijo sta življenje izgubila en demonstrant in en policist (po neuradnih podatkih naj bi bilo smrtnih žrtev celo pet), 88 ljudi pa je bilo ranjenih. Časopisi so govorili o srbskem Tiananmenu ali dogodke primerjali z romunskimi.

Ante Marković se je 8. marca 1991 sestal s premierji republik, da bi se dogovorili o nujnih finančnih transakcijah v zvezi z delovanjem federacije. Srečanja se je udeležil slovenski premier Lojze Peterle. Podobno željo po ohranitvi federacije je imel tudi Mihail Gorbačov, ki je v Sovjetski zvezi napovedal nov zvezni dogovor, ki naj bi omogočil obstoj zveze. Na 47. zasedanju komisije OZN za človekove pravice pa je bila tema tudi Kosovo in neuradno opozorilo komisije Jugoslaviji, da se ob nadaljevanju kršenja človekovih pravic lahko začne tudi uradni postopek proti državi.

Na današnji dan je slovenski parlament podprl spremembe ustavnega zakona s področja ljudske obrambe, s katerimi je bil uveden moratorij na pošiljanje slovenskih nabornikov na služenje vojaškega roka v jugoslovansko armado. Burne razprave in zapleti pred glasovanjem so pokazali na globok razkol med zagovorniki izgradnje slovenske vojske in njenimi nasprotniki, ki so zagovarjali demilitarizirano Slovenijo; nekateri izmed njih pa še vedno upali na ohranitev jugoslovanske skupnosti.

Tudi v sredo, 6. marca 1991, je bila razviden vse hitrejši potek razpadanja Jugoslavije. Na vsejugoslovanski ravni so še vedno odmevali dogodki v slavonskem Pakracu, v slovenski skupščini pa se je razplamtela razprava o tem, ali je osamosvojitev res mogoče izpeljati ob hkratni demilitarizaciji. Z dvema kadrovskima odločitvama je bil storjen pomemben korak v smer monetarne osamosvojitve Slovenije.

Želja po gibanju je del vsakega Slovenca, gibanje nas napolni z elanom, izjemno radi imamo vse športne aktivnosti v naravi. Zelo radi imamo svoj prosti čas in eden od najbolj priljubljenih načinov preživljanja prostega časa je pohodništvo.

Začelo se je tridnevno zasedanje slovenske skupščine, ki naj bi pripeljalo do sprejema proračuna za leto 1991. V vseh treh zborih se je razvila vroča razprava o proračunu, predvsem glede razporeditve denarja za nekatere proračunske postavke. Slovenska vlada je napovedala nižji proračun, poslanci pa so se večinoma strinjali, da vladajo v gospodarstvu slabe razmere, zato ga je nujno potrebno razbremeniti in hkrati povečati naložbe v infrastrukturo.

Najpomembnejša novost dneva v Sloveniji je bila sprememba v sestavi koalicije Demos. Tega dne je namreč vladno koalicijo zapustila upokojenska stranka Sivi panterji, ki se je sredi marca 1990 priključila Demosu. Razmere v Jugoslaviji pa so bile v znamenju naraščanja napetosti v narodnostno mešanih predelih Hrvaške, predvsem v mestecu Pakrac, kjer se razmere po petkovem srbskem uporu, še vedno niso umirile.

Medtem ko je jugoslovanski politični vrh zahteval ukrepe, s katerimi bi onemogočil plebiscitno željo slovenskega naroda o samostojni državi, se je Demosovemu poslanskemu klubu zdelo nujno doseči politično enotnost slovenske skupščine (državni zbor) pri pomembnih odločitvah.

Slovenija si utira dve poti: zunanjo v državno neodvisnost in samostojnost, notranjo pa v gospodarsko ozdravitev in demokracijo. Obe sta zelo naporni, druga še bolj kot prva, ocenjuje mesečnik za Slovence po svetu Naša luč.

Ustavna komisija slovenske skupščine je 1. marca 1991 podprla predlog za vojaško usposabljanje slovenskih nabornikov v slovenski Teritorialni obrambi in policiji. A podpora ni bila soglasna.

Vlada je s predlogom zakona omogočila postopni prehod na novi sistem obrambe in zagotovila zaščito slovenske suverenosti. Ministri Rupel, Mencinger, Stanič in Puhar so pojasnjevali odločitve in predstavili ocene o dogajanju v državi. V javnosti je odmeval odstop rektorja mariborske univerze dr. Alojza Križmana, predsednik Komisije Pravičnost in mir dr. Anton Stres je predstavil pogled na uvedbo verouka v šolah.

Sreda 27. februarja 1991 je bila pester dan. Na svetovnem prizorišču je najbolj odmevalo ponehavanje spopadov v Zalivu, na domačem parketu je bil glavna »zvezda« predlog zakona o denacionalizaciji.

Na današnji dan so odmevali različni poskusi za mirno rešitev jugoslovanskega konflikta in ohranitev ohlapne jugoslovanske povezave. Del slovenske politike je opozarjal na mednarodno osamitev ob odcepitvi in zaviral popravo nekaterih starih krivic. Slovenska narodna manjšina v Avstriji si je medtem prizadevala za mednarodno priznanje Slovenije.