»Prvi med enakimi« vrže puško v koruzo

Zvezno predsedstvo je 15. marca sklenilo dvodnevno sejo, na kateri je zasedalo kot poveljstvo oboroženih sil. S petimi glasovi proti trem je po burni razpravi zavrnilo predlog zvezne armade o podelitvi izrednih pristojnosti vojski in razglasitvi izrednih razmer. Za takšen skrajni korak sta ob predsedniku predsedstva Borisavu Joviću iz (ožje) Srbije glasovala samo črnogorski predstavnik Nenad Bućin in Vojvodinec Jugoslav Kostić. Čeprav njegov glas ni bil odločilen, je Srbe najbolj razbesnelo, da je proti posebnim pooblastilom za armado glasoval kosovski član predsedstva Riza Sapunxhiu. Za »kazen« ga je srbska skupščina že nekaj dni pozneje razrešila in ga zamenjala z upogljivejšim Sejdom Bajramovićem.

Malo pred pol deveto zvečer je nato odjeknila vest, da je zaradi takšnega razpleta glasovanja odstopil predsednik Jović. Svoj korak je utemeljil v obsežni izjavi. V njej je v latovščini, znani iz prejšnjih in morda še bolj poznejših mesecev, med drugim navedel, da »je v predsedstvu SFRJ prevladalo razmerje sil, ki ne razmišlja o suverenosti, neodvisnosti in ozemeljski celovitosti, ki je usmerjeno v podporo razpadu države na neustaven in nedemokratičen način, ki skuša zvezati roke Jugoslovanski ljudski armadi kot poslednji jugoslovanski instituciji, ki bi lahko zagotovila pogoje za miren in demokratičen razplet krize«.  

Ali bo državni udar?

Jovićevo dejanje, po njegovih besedah porojeno iz razočaranja, ker ni bilo po željah generalov, ki naj bi z rožljanjem z orožjem poskrbeli za »demokracijo in mir«, je pahnil tonečo zvezno državo v nepričakovani ustavni vakuum. Izkazalo se je namreč, da ni ustavnih določil, kako ravnati v primeru predčasnega odstopa predsednika predsedstva. Očitno so snovalci jugoslovanske ustave domnevali, da v pogojih bratstva in enotnosti in omejenih enoletnih mandatov nobeden od sorazmerno brezzobih »prvih med enakimi« v potitovski ureditvi ne bo začutil potrebe po metu puške v koruzo. Morda je Jović tudi računal, da bo nastala nejasnost motiv za dejavno udeležbo vojske.

Zanjo je bil rdeča cunja tudi Stjepan Mesić, hrvaški član predsedstva. Ta je potegnil logično potezo in kot podpredsednik nemudoma sklical novo sejo predsedstva za 23. uro. Že misel na Mesićevo vodenje Jugoslavije je bila za Jovića dovolj, da se je začel odmikati od odstopa. Preklical je sklicano sejo z argumentom, da ostaja predsednik, dokler njegovega odstopa ne sprejme srbska skupščina, ki ga je postavila za člana predsedstva. Pozneje si je Jović povsem premislil in ostal na čelu Jugoslavije do predvidenega 15. maja.

V tujini so po njegovem odstopu bili plat zvona. Britanski BBC je računal z možnostjo državnega udara v štiriindvajsetih urah, ameriško zunanje ministrstvo pa je svojim državljankam in državljanom poudarjeno odsvetovalo potovanja v Jugoslavijo.

Pučnik ne izključi možnosti  bliskovite osamosvojitve

V Sloveniji so odstop predsednika, ki ni skrival antipatije do slovenskih osamosvojitvenih prizadevanj, sprejeli bolj ali manj navdušeno. Vsaj tako bi se dalo sklepati po aplavzu, ki se je dolgo razlegal potem, ko so za novico izvedeli na sedmem večeru v Dobrni. Na njem so gostili predsednika predsedstva Bosne in Hercegovine Alijo Izetbegovića in njegovega slovenskega kolega Milana Kučana.

Še v enem zdraviliškem kraju, v Rogaški Slatini, se je s svojimi strankarskimi kolegi iz Socialdemokratske stranke Slovenije srečal voditelj Demosa Jože Pučnik. V svojem znanem premočrtnem slogu je povedal, da se bo Slovenija odcepila do konca junija. A če bi zvezno predsedstvo odobrilo izredne razmere, bi bila po njegovem mnenju mogoča odcepitev v štiriindvajsetih urah.

Kronski princ za samostojnost Slovenije in Hrvaške

Z Jugoslavijo se je 15. marca ukvarjal tudi Evropski parlament na zasedanju v Strasbourgu. Sprejel je resolucijo o položaju v tej državi v osemnajstih odstavkih. Glasovanja se je sicer udeležila komaj petina od 518 poslank in poslancev. Na koncu jih je bilo 74 za resolucijo, 21 pa proti. V samem besedilu in v razpravah v parlamentu je sredi marca prevladovala predvsem previdnost, ki jo je povzročal strah, kakšne bodo posledice morebitnega razpada federacije. Vendar so različni pogledi obstajali celo znotraj posameznih političnih skupin. Tako je krščanski demokrat Otto von Habsburg, zadnji avstrijski kronski princ, ki je v parlamentu sedel kot predstavnik bavarske Krščansko-socialne unije (CSU), odločno zagovarjal pravico Slovenije in Hrvaške do samostojnosti.

Zanimivo je bilo njegovo mnenje, da jugoslovanski narodi ne po prvi ne po drugi svetovni vojni niso imeli prave možnosti izkoristiti pravico do samoodločbe, zato naj bi bil zdaj skrajni čas za kaj takega. Ugovorom o nezmožnosti majhnih držav za samostojnost je postavil nasproti zgled Luksemburga. Povsem drugačno je bilo stališče italijanskih komunističnih evroparlamentarcev, ki so najbolj poudarjali škodljive posledice razpada federacije.

Avtor: Aleš Maver