Skoči do osrednje vsebine

12. 3. 1991: Nemčija z razumevanjem za slovenske zahteve po samostojnosti

Medtem ko je slovenska parlamentarna delegacija obiskala nemške kolege v Bonnu, so Srbi v Beogradu želeli razglasiti izredne razmere in na ta način omogočiti posredovanje jugoslovanske armade.

France Bučar hodi po parkirišču.

Slovenska parlamentarna delegacija pod vodstvom dr. Franceta Bučarja je v Bonnu predstavila vizijo slovenske prihodnosti. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Umetnost politike

V prostorih Nemškega parlamentarnega društva v Bundestagu v Bonnu je slovenski minister za kulturo dr. Andrej Capuder odprl razstavo akademskega slikarja in kiparja Andreja Ajdiča. Ker je bilo mednarodno udejstvovanje slovenskim politikom zaradi nepolnopravnega statusa Slovenije oteženo, je odprtje razstave kot povod za obisk izkoristila tudi parlamentarna delegacija pod vodstvom dr. Franceta Bučarja. Ta je nemškim kolegom predstavila svoje videnje prihodnjega političnega razvoja Slovenije in Jugoslavije. Bučar je prisotnim novinarjem dejal, da Slovenija ne razbija Jugoslavije, je pa sožitje zaradi uveljavljanja srbske hegemonije vse bolj težavno.

Tudi pod vtisom dramatičnih dogodkov ob demonstracijah v Beogradu, ki so polnili naslovnice mednarodnih medijev, so v Bonnu napovedali revizijo nemške politike do Jugoslavije. Če so se prej zavzemali za enotnost Jugoslavije, so si po novem dovolili razmislek o odmiku od močnih stališč z mnenjem, da sta Slovenija in Hrvaška sposobni za samostojno življenje. Ker pa to ni veljalo tudi za druge jugoslovanske republike, naj bi trajno rešitev poiskali v dogovoru z drugimi partnerji v okviru Evropske skupnosti.

»Jugoslavija živi na račun izposojenega časa«

Če se je navzven s poudarjanjem hegemonije zdela srbska pozicija dokaj trdna, pa je navznoter potekal dramatičen boj za prevzetje vodilne vloge v obujenem srbskem nacionalizmu med generali jugoslovanske armade (JLA) v navezi s Slobodanom Miloševićem in opozicijskimi demonstranti v Beogradu. Pod pritiskom demonstrantov so srbske republiške oblasti izpustile opozicijskega voditelja Vuka Draškovića ter zamenjale šefe televizije v Beogradu, a po drugi strani so želele uvesti izredne razmere, s čimer bi demonstracije lahko zadušili s pomočjo vojske. Ta je sicer samovoljno posredovala že nekaj dni pred tem.

Član zveznega predsedstva dr. Borisav Jović je zato na zahtevo načelnika generalštaba Veljka Kadijevića sklical izredno sejo predsedstva Jugoslavije. Na seji bi tako ob razglasitvi izrednih razmer podelili JLA vlogo ključnega političnega razsodnika, obenem pa armadi omogočili posredovanje tudi v drugih republikah. Predstavniki preostalih republik, na čelu s slovenskimi, so sklenili, da se seje ne bodo udeležili.

Član predsedstva iz Slovenije dr. Janez Drnovšek je poskus označil za nesprejemljiv pritisk srbskega nacionalizma in napovedal, da na sejah ne bo več sodeloval. Slovenski premier Lojze Peterle pa je za Večer dejal: »Jović je zadeve znova speljal v precej nevarne vode, saj je že prej samovoljno dovolil intervencijo armade. Armada se je s tem postavila na stališče ene stranke.« Na sklic seje so se odzvali tudi v nekaterih slovenskih političnih strankah, najbolj ostro v Slovenski demokratični zvezi z označitvijo zveznega predsedstva kot orodja v rokah srbske oblasti in zahtevo, naj Slovenija pripravi vse potrebno za zavarovanje slovenske državnosti.

Urednik časopisa Delo Danilo Slivnik je dramatično dogajanje v Beogradu povzel z oceno, da Jugoslavija živi na račun izgubljenega časa. Kriza v Srbiji je prav tako polnila naslovnice tujih časopisov. Francoski Le Monde je denimo zapisal, da je Milošević zapravil zaupanje in ogrozil strukturo federalne države.

Avtor: Marko Balažic