Markovićev posvet s premierji republik za ohranitev federacije

Lojze Peterle je na tiskovni konferenci poročal, da se je sedemurni sestanek vrtel predvsem okrog delovanja deviznega trga, sodelovanja z Mednarodnim denarnim skladom (MDS), zveznega proračuna za leti 1990 in 1991 ter cen naftnih derivatov. Ante Marković je celo predlagal, da naj bi zamrznili republiške zakone, ki jih je zvezno ustavno sodišče ocenilo kot nezakonite. Vendar o tem ni bilo dogovora, saj, kot je dejal Peterle, v Sloveniji pač ni mogoče razveljaviti rezultatov plebiscita. Vse bolj očitno pa je bilo, da se rešuje nerešljivo. Namreč premierji so od Markovića večinoma zahtevali sprostitev deviznega trga. Nadalje je Peterle želel, da se delegacija MDS sestane tudi z vodstvi republik, saj bi MDS lahko neposredno razdelil sredstva republikam. Po Markovićevih besedah je Slovenija takrat dolgovala zvezni armadi kar milijardo dinarjev in predlagal je, da bi premierji držav na naslednji sestanek prišli kar s čekom v višini dvakratnika dolga in tako poravnali stanje za zvezni proračun za leti 1990 in 1991. Premierji, na čelu s Peterletom, so tak absurden predlog gladko zavrnili.

Reševanje Sovjetske zveze

Mihail Gorbačov se je v teh dneh trudil prepričati sovjetsko javnost, da naj bi obstajala možnost za nov zvezni dogovor in obstoj Sovjetske zveze. Pri tem naj bi bila zagotovljena suverenost republik, ki pa očitno niso verjele v takšen proces. Šest republik se je odločilo, da ne bo sodelovalo pri tvorbi dogovora, sedem pa jih je sporočilo, da nameravajo bojkotirati referendum o obstoju ZSSR, ki naj bi bil izveden na ravni celotne federacije. Glavno referendumsko vprašanje za referendum, napovedan za 17. marec 1991, naj bi se glasilo: »Ali menite, da je nujno ohraniti ZSSR kot obnovljeno federacijo enakopravnih suverenih republik, ki bo v polni meri zagotovila pravice in svobode človeka ne glede na narodnost?« Neenotna opozicija je opozarjala, da je rezultat že vnaprej znan, saj naj bi po njihovih ocenah 60 % ljudi glasovalo ZA, kar pa bi samo okrepilo center.

Jugoslavija tudi tematika na 47. zasedanju komisije OZN za človekove pravice

Na zasedanju komisije OZN za človekove pravice so se sicer ukvarjali predvsem z Irakom in Bližnjim vzhodom, vendar pa je takratno zasedanje poseglo tudi bližje v regijo. Resolucija o Albaniji je zahtevala od Tirane izpustitev političnih zapornikov in začetek uveljavljanja mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah. Razmere v Albaniji so bile namreč izjemno nezavidljive, o čemer je pričalo tudi veliko število beguncev v Črno goro, ki je za pomoč takrat že zaprosila jugoslovanski Rdeči križ. Glede Jugoslavije pa je bila tema predvsem Kosovo. Prvikrat se je zgodilo, da o razmerah niso poročale samo nevladne organizacije, ampak so se oglasile tudi države, kot so ZDA, Francija, Avstrija in Luksemburg, ki je govoril v imenu Evropske skupnosti. Govorci so predvsem izražali zaskrbljenost zaradi razmer, Avstrijci pa so za stanje neposredno obtožili srbsko vlado. Srbi so prek svojih mednarodnih organizacij, kot je Svetovna srbska zveza, za katero je nastopil dr. Milan Babić, poročali predvsem o nasilju nad Srbi na Hrvaškem. Ostre srbske besede so na mednarodnem parketu izpadle bolj kot izvoz notranjih napetosti na mednarodni parket, je razmere komentiral takratni dopisnik časnika Delo Božo Mašanović.

Avtor: Martin Nahtigal