Skoči do osrednje vsebine

Transmisivne spongiformne encefalopatije (TSE) so skupina prenosljivih bolezni, ki se pojavljajo pri ljudeh in živalih, in je za njih značilna degeneracija možganskega tkiva, ki zaradi luknjičavih sprememb dobi gobast videz. Povzročitelji bolezni so prioni. Bolezen se vedno konča s smrtjo.

Živalske TSE

Živalske TSE so goveja oziroma bovina spongiformna encefalopatija - BSE, ki jo poznamo tudi kot bolezen norih krav, praskavec pri malih prežvekovalcih, bolezen kroničnega hiranja pri jelenjadi - CWD, prenosljiva encefalopatija minkov - TME, mačja spongiformna encefalopatija - FSE in transmisivna spongiformna encefalopatija pri kamelah v Alžiriji - CPD.

Najpogostejša oblika TSE pri ljudeh je Creutzfeldt-Jakobova bolezen - CJB, poznamo pa tudi variantno obliko Creutzfeldt-Jakobove bolezni - vCJB, ki je posledica okužbe ljudi z govejimi prioni oziroma BSE, in ki je, kolikor je danes poznano, edina živalska TSE, ki je preko hrane prenosljiva tudi na človeka.

Bovina spongiformna encefalopatija

Bovina spongiformna encefalopatija - BSE, znana tudi kot bolezen norih krav, je bila prvič opisana leta 1986 v Veliki Britaniji, od koder se je razširila v obsežno epizootijo, ki je zajela večino Evropskih držav, vključno s Slovenijo, kjer smo jo prvič diagnosticirali leta 2001.

Epizootija je nastala zaradi širjenja povzročitelja s pomočjo krmil, ki so vsebovala prežvekovalske proteine, pridobljene iz trupel in klavnih odpadkov okuženih živali.
Primarni vir BSE do danes ni bil odkrit. Večina primerov BSE je bila ugotovljena v Evropi, le manjše število v Aziji (Japonska) in Severni Ameriki (ZDA, Kanada). Zaradi strogih ukrepov, ki so bili uvedeni v vseh evropskih državah se je število primerov BSE do danes močno zmanjšalo.
Skupaj je bilo v Evropi potrjenih več kot 190.000 primerov BSE. Višek epidemije je bil v letih 1991 do 1994, ko je bilo diagnosticiranih letno med več kot 24.000 in več kot 37.000 primerov (leta 1991 – 25.390, leta 1992 – 37.316, leta 1993 – 35.139 in leta, 1994 – 24.542). Večina teh primerov je bila ugotovljena v Veliki Britaniji.
Po letu 2008 je število letnih primerov padlo pod 100. V zadnjih letih se najde samo posamične primere atipične BSE, ki se pojavljajo sporadično in naključno v različnih Evropskih državah. V zadnjih letih je število primerov klasične BSE v Evropi zelo majhno, v letu 2015 sta bila potrjena dva primera klasične BSE, en v Veliki Britaniji in en na Irskem, v letu 2016 je bil potrjen en primer v Franciji, leta 2017 ni bilo primera, zadnji primer klasične BSE pa je bil potrjen oktobra 2018 na Škotskem.
Drugje v svetu je bilo potrjeno le majhno število BSE, z atipičnimi primeri skupaj 68, zadnji primer klasične oblike BSE je bil zunaj Evrope ugotovljen v Kanadi leta 2015. Od leta 2016 so bili vsi ugotovljeni primeri BSE atipični (H-tip ali L-tip). Atipična BSE se pojavlja sporadično in naključno v različnih Evropskih državah, tri primere so potrdili tudi v ZDA in enega v Braziliji.

Za BSE najpogosteje zbolijo goveda v starosti 4 do 6 let, trajanje bolezni je zelo različno in v skrajnih primerih lahko traja več mesecev. Bolezen poteka s podobnimi bolezenskimi spremembami in kliničnimi znaki kot druge TSE. Genetska dovzetnost ali odpornost kakršno poznamo pri ovcah pri govedu ni bila ugotovljena.

Najbolj značilne morfološke spremembe so spongiformne spremembe v možganih, ki so pri tipični obliki BSE najmočnejše v možganskem deblu, posebno v podaljšani hrbtenjači, medtem ko so pri do zdaj opisanih primerih atipične oblike BSE (H-tip, L-tip), spongiformne spremembe našli predvsem v skorji velikih možganov. Pri večini opisanih primerov BSE so bolezenske spremembe in razporeditev prionov v možganih zelo podobne, kar kaže, da je epidemijo povzročila le ena oblika oziroma ena vrsta povzročitelja, ki ima verjetno svoj skupen izvor. Pri okužbi s povzročiteljem BSE vloga limfnega sistema ni tako jasna kot pri ovcah ali kozah s praskavcem.

Vemo, da je večina primerov okužbe z BSE nastala preko ust s kontaminirano krmo, ne vemo pa še točno, po kateri poti prispe povzročitelj z mesta vdora v organizem v možgane. Za atipične oblike BSE se domneva, da gre za sporadično pojavljanje.

Z BSE se po naravni poti lahko okužijo druge živalske vrste (prenos BSE so ugotovili pri domačih mačkah in več vrstah divjih mačk, pri nekaterih eksotičnih vrstah goveda in pri kozah). Bolezen ima edina med živalskimi TSE zoonotski značaj. Pri ljudeh z  variantno obliko Creutzfeldt-Jakobove bolezni (vCJB) so potrdili značilnosti, ki to bolezen vzročno povezujejo z BSE, zato so tudi varnostni ukrepi in ukrepi zatiranja pri tej BSE bolezni močnejši in strožji kot pri drugih živalskih TSE.

Praskavec – TSE pri drobnici

Praskavec je najdlje poznana TSE pri živalih in je bil pri ovcah in kozah opisan že leta 1732. V različnih državah ga poimenujejo z različnimi imeni, ki povzemajo nekatera najbolj značilna klinična znamenja. Slovensko ime praskavec pove, da se obolele živali pogosto praskajo, v angleško govorečih deželah ga imenujejo scrapie, kar prav tako nakazuje praskanje, v francoščini se imenuje la tremblante, kar pomeni tresenje, v nemščini Das Traberkrankheit, kar ponazarja poskakujočo hojo, ali pa Das Gnubberkrankheit, kar opozarja na srbenje in s tem povezano grizljanje. Za razliko od BSE je praskavec prenosljiva in infektivna bolezen.

Praskavec se je iz Velike Britanije, kamor so ga prenesli domnevno iz Španije z merino ovcami, razširil po celem svetu in ga danes poznajo v večini Evropskih držav, pa tudi v nekaterih ameriških, azijskih in afriških državah. Edini izjemi, ki ju obravnavamo kot prosti praskavca sta Avstralija in Nova Zelandija. Tudi Slovenija je med državami, kjer je bil praskavec diagnosticiran. Zadnji primer klasičnega praskavca smo v Sloveniji potrdili leta 2010. Za praskavec pri ovcah je, za razliko od drugih živalskih TSE, dokazano, da je dovzetnost za bolezen odvisna od genotipa za prionski protein. Molekula prionskega proteina ima pri ovci 254 kodonov, za dovzetnost na praskavec pa so najpomembnejši kodoni 136, 154 in 171, pri atipičnem praskavcu še kodon 141. Ker lahko ti kodoni kodirajo različne aminokisline govorimo o polimorfizmu. Kodon 136 programira aminokislini valin (V) ali alanin (A), kodon 154 aminokislini arginin (R) ali histidin (H), kodon 171 aminokisline glutamin (Q), arginin (R), histidin (H) ali lizin (K), kodon 141 pa fenilalanin (F) ali levcin (L). Na podlagi genotipa lahko razvrstimo živali po njihovi dovzetnosti ali odpornosti za praskavec v pet skupin, označenih s kratico NSP1 do NSP5 (NSP = iz ang. National Scrapie Plan). V skupini NSP1 so ovce, ki so genetsko najbolj odporne na praskavec (genotip ARR/ARR), v skupini NSP5 pa tiste, ki so najbolj dovzetne za praskavec (npr. genotip VRQ/VRQ in kombinacije z VRQ). Dovzetnost je lahko povezana tudi s pasmo.

Ovce se najpogosteje okužijo kot jagnjeta, pri čemer imajo pomembno vlogo okužene breje ovce, ki po porodu s placento in plodovimi tekočinami izločajo povzročitelja in so zato pomemben vir novih okužb. Okužene živali zbolijo največkrat v starosti 2 do 5 let. Dolžina inkubacijske dobe je med drugim pogojena z genotipom. Razlikujemo tipični ali klasični praskavec in atipični praskavec. Za razliko od klasičnega, pri atipičnem praskavcu obolevajo predvsem starejše živali z genotipi, ki so za klasični praskavec bolj odporni. Atipični praskavec je bil prvič ugotovljen leta 1998 na Norveškem in ga poznamo kot NOR98, vendar danes poročajo o atipičnih oblikah praskavca že v večini evropskih držav, nekaj primerov smo imeli tudi v Sloveniji.

Praskavec se pri kozah pojavlja redkeje kot pri ovcah, izjema je Ciper, kjer je primerov praskavca pri kozah zelo veliko. Podobno kot pri ovcah, se pri kozah poleg klasičnega praskavca pojavlja še atipični praskavec. Pri kozah genetska dovzetnost oziroma odpornost za praskavec ni tako izrazita, močno je pogojena s pasmo, vendar so že prepoznali polimorfizem na nekaj alelih, ki kažejo večjo odpornost na klasični praskavec. Kaže, da je pomemben lizin na kodonu K222, aspartinska kislina na D146 in serin na kodonu S146. Ti polimorfizmi imajo večjo odpornost na posamezne seve praskavca, ne pa na vse, v populaciji se pojavljajo z zelo nizko frekvenco in bi selekcija na te odporne alele lahko imela negativne vplive na druge lastnosti.

Ovce in koze so bile v poskusih dovzetne za okužbo z BSE, zato je mogoče, da se okužijo po naravni poti, in pri dveh kozah je bila leta 2005 naravna okužba z BSE res potrjena. Bolezen in bolezenske spremembe so pri okužbi z BSE podobne kot pri praskavcu zato je potrebno pri vsakem primeru TSE pri ovci in kozi s posebnimi metodami preveriti za katero TSE je žival zbolela, da izključimo BSE, ki je zoonoza.

Bolezen kroničnega hiranja jelenjadi

Bolezen kroničnega hiranja ali kratko CWD, kar je kratica angleškega imena bolezni (Chronic Wasting Disease), se pojavlja endemično pri cervidih v Severni Ameriki in se kljub uvedenim ukrepom še vedno širi zaradi njenega infektivnega značaja. Ugotovljena je bila v 24 državah ZDA in v dveh provincah v Kanadi, pojavlja pa se pri gojenih in prostoživečih živalih. Dovzetnih je več vrst cervidov, v Ameriki so jo ugotovili pri mulastem jelenu (Odocoileus hemionus), belorepem jelenu (O. virginianus), Rocky mountin elku (wapiti) (Cervus canadensis nelsoni), črnorepem jelenu (Odocoileus heminonus columbianus) in losu (Alces alces). Glavni klinični znak je progresivno hiranje v kombinaciji s spremembami v vedenju in senzoriki.

O CWD so prvič poročali šele leta 1980 pri mulastem jelenu v ujetništvu, čeprav so bolezen opazili že nekaj let prej. Število obolelih živali se od leta 2000 dalje povečuje, bolezen se širi v vse več držav, ker je zaradi infektivnosti in kontaminacije okolja s sekreti in ekskreti njeno omejevanje in zatiranje izjemno težko. Do leta 2000 je bila bolezen omejena na Severno Ameriko, potem pa so jo ugotovili pri jelenih vrste elk v Republiki Koreji, kamor so nekaj jelenov uvozili iz Kanade leta 1994 in 1997. Bolezen se je v Koreji razširila na več farm in se od jelenov vrste elk prenesla tudi na sika jelene in mandžurskega sika jelena.

Bolezni v Evropi nismo poznali vse do leta 2016, ko so na Norveškem našli prvi primer te bolezni najprej pri severnem jelenu (Rangifer tarandus tarandus), nato pri treh losih (Alces alces) in v letu 2018 še pri navadnem jelenu (Cervus elaphus atlanticus). Poti vnosa CWD na Norveško ne poznamo. Patohistološke spremembe v možganih so pri severnem jelenu podobno razporejene kot pri primerih CWD iz Severne Amerike, prioni so tudi v limfnem sistemu. Pri losih in navadnem jelenu so prioni v možganih bolj omejeno razporejeni, kar skupaj s podatki o starosti obolelih živali kaže, da gre v teh primerih morda za sporadično obliko bolezni. Na področju Nordfjella, kjer so na Norveškem odkrili prve primere CWD pri severnih jelenih, so izvedli drastične ukrepe zatiranja, tako da so odlovili in testirali vse severne jelene. Skupaj so potrdili CWD pri 19 severnih jelenih, ki bi sicer predstavljali vir novih okužb in nevarnost širjenja CWD.

Leta 2018 so našli na CWD pozitivnega losa tudi na Finskem, v bližine meje z Rusijo. Patološke spremembe so bile podobne kot pri losu na Norveškem in kažejo, da gre morda za sporadično obliko bolezni.

Razen na Norveškem, trenutno v šestih državah EU s populacijo severnih jelenov in losov poteka obvezni triletni monitoring s testiranjem prostoživečih in gojenih cervidov. Te države so Švedska, Finska, Litva, Latvija, Estonija in Poljska. Druge države pa lahko testirajo cervide prostovoljno.

Mačja spongiformna encefalopatija

FSE je prionska bolezen, ki se pojavlja pri domačih mačkah in divjih mačkah v živalskih vrtovih . O prvih primerih FSE pri mačkah so začeli poročati po letu 1990. Število ugotovljenih primerov je majhno - okrog 90 pri domačih mačkah in okrog 20 pri divjih mačkah. Večina primerov FSE je bila odkritih v Veliki Britaniji, posamezne primere pa so našli še v Severni Irski, Švici, Franciji, Nemčiji, Liechtensteinu, na Portugalskem in na Norveškem. Za FSE so dovzetne tudi nekatere eksotične mačke kot so gepard, ozelot, puma, lev, tiger, azijski leopard in zlata azijska mačka.

Domneva se, da so se mačke okužile preko krme z deli goved, obolelih za BSE. Gre za domneven, ne pa tudi dokazan prenos BSE s krmo na drugo živalsko vrsto. Glavni klinični znak je ataksija, ob tem se pojavljajo tudi vedenjske in senzorične motnje.

Prenosljiva encefalopatija minkov

TME je bolezen farmskih minkov (nercev), ki je zelo redka in se ne pojavlja več, o zadnjem izbruhu so poročali leta 1985. Opisani so primeri v ZDA, Kanadi, na Finskem, v Nemčiji in v nekdanji Sovjetski zvezi. V reje se je bolezen vnesla s tkivi živali, ki so jih uporabljali kot krmo, domnevajo, da bi lahko bila to goveda, obolela za atipično obliko BSE (L-tip). Klinično so najbolj očitne vedenjske motnje, lahko hiranje in ataksija.

TSE pri kamelah v Alžiriji

V začetku leta 2018 so v jugovzhodni Alžiriji prvič opisali prionsko bolezen pri enogrbih arabskih kamelah, dromedarjih (Camelus dromedarius), ki jo s kratico označimo CPD (Camel Prion Disease). Dromedarji so zelo razširjena vrsta živali v Afriki, na Srednjem Vzhodu in delih Azije in se uporabljajo tudi za hrano. Ni znano, kako je prišlo do okužbe oziroma prenosa, prav tako še ne poznamo mehanizmov prenosa in tveganja za ljudi. Bolezenske znake so odkrili pri večjem številu živali, starejših od osem let, ki so jih pripeljali v klavnico v letih 2015-16. Prione so našli v možganih in v limfnem sistemu, kar kaže na verjetno infektivnost bolezni.

Ukrepi za nadzor in izkoreninjenje BSE/TSE v EU

Ukrepi v zvezi z BSE, ki so trenutno uveljavljeni v EU

V Evropski uniji je uvedena obširna zakonodaja, pripravljena na podlagi neodvisnih znanstvenih mnenj, za zaščito ljudi in živali pred BSE. Slovenska zakonodaja na področju BSE je že pred pristopom sledila evropski – na nekaterih področjih smo imeli celo strožje kriterije. Od vstopa Slovenije v Evropsko unijo v Sloveniji neposredno veljajo ukrepi iz Uredbe 999/2001 EC, ki ureja področje transmisivnih spongiformnih encefalopatij. Med bistvene trenutno veljavne ukrepe spadajo:

  • odstranjevanje SRM,
  • prepoved krmljenja živalskih beljakovin rejnim živalim
  • testiranje poginulih in zaklanih živali na TSE.
  • pravila za trgovanje z živalmi
  • pravila za uvoz živih živali in živalskih proizvodov

Glavni ukrep za zagotavljanje varne hrane in zaščito zdravja ljudi je odstranjevanje tkiv s specifičnim tveganjem (SRM). SRM so tkiva goveda, ovc in koz, kjer je koncentracija prionov največja in bi se z njihovim uživanjem lahko bolezen prenesla. SRM je treba odstraniti iz živilske in krmne verige in uničiti, v ta namen se jih predela v mesno kostno moko in le-to sežge. Na enak način se neškodljivo uniči tudi trupla poginulih živali, ki predstavljajo tveganje za prenos in širjenje prionov. Seznam SRM je določen na podlagi znanstvenih spoznanj in visoke ravni previdnosti.

Najpomembnejši ukrep za preprečevanje BSE pri govedu je prepoved oziroma omejitev krmljenja določenih živalskih beljakovin (predelane živalske beljakovine, krvni proizvodi, ribja moka, dikalcijev in trikalcijev fosfat živalskega izvora) prežvekovalcem in drugim rejnim živalim. V skladu z Uredbo 1069/2009 ES o živalskih stranskih proizvodih (ŽSP) je v proizvodnji krme dovoljeno uporabljati le živali, ki so z veterinarskim pregledom pred in po zakolu potrjene kot ustrezne za prehrano ljudi; določeni so strogi pogoji predelave in obdelave ŽSP preden se le ti uporabijo kot krma; prepovedano je recikliranje znotraj iste živalske vrste. Predpisana so stroga pravila o prepovedanih snoveh in tkivih, vključno z jasnimi pravili o označevanju in sledljivosti.

Testiranje na TSE/BSE je ukrep s pomočjo katerega ugotavljamo prevalenco bolezni in je orodje, s pomočjo katerega lahko ocenimo ukrepe v preteklosti in planiramo ukrepe za prihodnost. Rezultati intenzivnega programa spremljanja BSE, uvedenega leta 2000, kažejo pomembno vsesplošno znižanje števila primerov bolezni BSE v vsej Evropski uniji. Ob ugotovitvi pozitivnega primera BSE pri živali, zaklani za prehrano ljudi, je treba uničiti trup omenjene pozitivne živali ter trupe drugih živali, zaklanih na klavni liniji neposredno pred živaljo in za njo, kakor tudi zadnja dva potomca BSE pozitivne živali in vse živali iz kohorte, v čredah, v katerih se je BSE-pozitivna žival rodila in gojila.

Epizootiološka situacija v Sloveniji

V Sloveniji spremljamo stanje glede BSE že od leta 1992, ko so bile diagnostične metode še zelo omejene in smo pregledovali pri govedu na BSE in pri ovcah na praskavec samo živali s kliničnimi nevrološkimi simptomi. Z uvedbo hitrih postmortalnih testov v diagnostiko BSE, s smo 1. januarja 2001, tako kot v drugih evropskih državah, začeli izvajati testiranje na BSE tudi v Sloveniji.

S temi testi se v vzorcih možganov preveri ali vsebujejo prione. V obdobju 2001-2018 smo s hitrimi postmortalnimi testi preiskali več kot pol milijona vzorcev (489.708 goved, 35.928 ovc in koz ter 360 drugih vrst živali, predvsem različnih vrst cervidov) in med njimi ugotovili tako primere BSE kot praskavca.

Prvi primer BSE pri govedu smo v Sloveniji potrdili novembra 2001. Do konca leta 2018 je bilo pri slovenskem govedu odkritih skupaj sedem primerov klasične BSE in en atipični primer BSE (H-tip) ter en primer klasične BSE pri govedu, uvoženem iz Nemčije. Dve od teh naših krav s klasično BSE sta bili potrjeni kot pozitivni na BSE po zakolu v Avstriji. Zadnji primer klasične BSE smo potrdili leta 2007, nato pa je bil septembra 2015 ugotovljen še atipični primer BSE (H-tip). Med govedi, ki so bila pozitivna na BSE, je bilo šest vzorcev vzetih od poginulih živali, dve od bolnih živali po zakolu v klavnici, dve pa od živali po rednem zakolu zdravih živali v klavnici. Na gospodarstvih, kjer se je bolezen pojavila so bili uvedeni zakonsko predpisani ukrepi.

Leta 2003 smo s hitrimi postmortalnimi testi začeli testirati tudi možgane drobnice. Pri drobnici smo potrdili klasični praskavec pri ovcah, prvega leta 2004, skupaj pa 174 primerov pri ovcah in 13 pri kozah. Pri devetih ovcah in eni kozi smo ugotovili še atipični praskavec, vse po letu 2010, ko smo uvedli test, ki je poleg klasičnega zaznal tudi atipični praskavec. Na gospodarstvih, kjer je bil ugotovljen praskavec, so bili uvedeni resni ukrepi za eradikacijo, ki so omogočili uspešno zatiranje bolezni, tako da je bil zadnji primer klasičnega praskavca potrjen leta 2010. Poleg omejenega gibanja in trgovanja so ti ukrepi temeljili na genotipizaciji gena za PRNP pri vseh živalih v tropih, izločanju živali, ki so imele genetsko dovzetnost za praskavec, nadomeščanju z odpornimi genotipi in testiranju na TSE s hitrimi postmortalnimi testi vseh poginulih, usmrčenih ali zaklanih živali nad določeno starostjo. Po tem obdobju smo ugotavljali samo primere atipičnega praskavca, ki se pojavlja sporadično pri starejših živalih. Dosedanje raziskave kažejo, da v nasprotju s klasičnim praskavcem atipični praskavec ni infektiven.

V obdobju 2005 do 2007 smo pregledovali na bolezen kroničnega hiranja (CWD) različne vrste cervidov (navadni jelen, srna, damjak), ki so bili vsi negativni na CWD.

Število opravljenih preiskav na BSE in število pozitivnih primerov BSE v Sloveniji
Leto Število testiranih govedi na BSE Število pozitivnih primerov BSE
2001 32,616 1
2002 64,496 1
2003 66,167 1
2004 45,656 2
2005 36,784 1
2006 32,667 1
2007 31,384 1
2008 31,114 0
2009 30,044 0
2010 26,903* 0
2011 23,048** 0
2012 19,613 0
2013 12,656 0
2014 8,352 0
2015 8952 1***
2016 6239 0
2017 6319 0
2018 6698 0
Skupaj 489,708 9

* Vključno s preiskavami goveda mlajšega od 30 mesecev (izvoz govedine v Turčijo)
** Vključno s preiskavami goveda mlajšega od 30 mesecev (izvoz govedine v Turčijo)
*** Atipičen primer BSE (H-tip)

Število opravljenih preiskav na TSE in število primarnih in sekundarnih primerov praskavca v obdobju od 2002 do konca leta 2018
Leto Število preiskav (ovce) Število primarnih primerov (ovce) Število sekundarnih primerov (ovce) Število preiskav (koze) Število primarnih primerov (koze) Število sekundarnih primerov (koze) Skupno število primerov TSE (ovce in koze)
2002 384 0 182 0 0
2003 567 0 182 0 0
2004 1,067 1 11 261 0 0 12
2005 2,189 4 97 591 0 4 105
2006 2,04 1 41 386 0 0 42
2007 2,047 1 11 429 0 0 12
2008 2,004 0 1 488 0 0 1
2009 3,584 2 1 958 0 0 3
2010 3,721 4* 1 1,041 0 0 5
2011 520 1** 0 112 0 0 1
2012 510 0 0 103 0 0 0
2013 914 1** 0 234 0 0 1
2014 912 1** 0 246 0 0 1
2015 929 2** 0 272 1** 0 3**
2016 2,408 0 0 711 0 0 0
2017 2,285 0 0 515 0 0 0
2018 2,532 0 0 604 0 0 0
Total 28,613 21 (11+10*) 163 7,315 1** 4 188

* 2 Atipični praskavec
** Atipični praskavec

Pogoji za trgovanje z ovcami in kozami med državami članicami EU in pogoji za uvoz ovc in koz iz tretjih držav vezani na klasični praskavec

Direktiva 91/68 EC opredeljuje pogoje v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki se nanašajo na trgovanje z ovcami in kozami v Skupnosti. Pogoji vezani na praskavec so predpisani za ovce in koze namenjene za pleme v vse DČ in za ovce in koze namenjene za pitanje v DČ, ki imajo odobrene nacionalne programe zatiranja praskavca ali pa imajo status zanemarljivega tveganja za klasični praskavec. V zdravstvenem spričevalu za trgovanje je med drugim tudi zahteva, da ovce in koze za pleme in za pitanje izpolnjujejo zahteve iz Poglavju A Priloge VIII Uredbe 999/2001 ES. Države, ki imajo posebna jamstva lahko uveljavijo še dodatne zahteve. Posebna jamstva uveljavljajo Avstrija, Danska, Švedska, Finska in Slovenija.

Za trgovanje med državami članicami morajo ovce in koze izpolniti vsaj enega od naslednjih pogojev:

  1. ali žival prihaja iz države, ki ima status zanemarljivega tveganja za klasični praskavec,
  2. ali je žival genotipa ARR/ARR,
  3. ali pa žival prihaja iz tropa, ki ima status zanemarljivega ali nadzorovanega tveganja. V prehodnem obdobju med 1.7.2013 in 31.12.2014 države članice med seboj trgujejo s plemenskimi ovcami in kozami, ki prihajajo z gospodarstev, ki že najmanj sedem oziroma tri leta izpolnjujejo vse zahteve iz točke 1.2(a) do (i) oziroma 1.3.(a) do (i) Oddelka A, Poglavje A Priloge VIII k Uredbi (ES) št. 999/2001 - se še ne zahteva status.

V povezavi s trgovanjem ovc in koz med državami članicami in uvozom ovc in koz v EU Uredba 630/2013 ES, uvaja različne statuse:

  • status gospodarstva ovac in koz, in sicer:
    • status gospodarstva z zanemarljivim tveganjem in
    • status gospodarstva z nadzorovanim tveganjem za klasični praskavec
  • status države z zanemarljivim tveganjem.

Predpisani so tudi zelo natančni pogoji, kako določeno gospodarstvo oziroma država pridobi status. Za pridobitev statusa zanemarljivega oziroma nadzorovanega tveganja za klasični praskavec mora gospodarstvo pogoje izpolnjevati najmanj tri oziroma sedem let.

Pogoji za trgovanje z ovcami in kozami so odvisni od:

  • namena uporabe ovc in koz (za pleme, za pitanje ali za zakol) in
  • statusa namembne države članice glede klasičnega praskavca (status države z zanemarljivim tveganjem za klasični praskavec, država z odobrenim nacionalnim programom nadzora praskavca, država brez statusa in nima odobrenega programa).

V kolikor se trguje s plemenskimi ovcami in kozami med državami članicami, ki nimajo statusa zanemarljivega tveganja za klasični praskavec ali odobrenega nacionalnega programa nadzora praskavca (vse DČ razen Avstrije, Danske, Finske, Švedske in Slovenije) potem veljajo naslednji pogoji:

  • ovce in koze morajo izhajati z gospodarstev z zanemarljivim ali nadzorovanim tveganjem za klasični praskavec; vendar lahko države članice Unije do 31. decembra 2014 med seboj trgujejo s plemenskimi ovcami in kozami, ki prihajajo z gospodarstev, ki že najmanj tri leta izpolnjujejo vse zahteve iz točke 1.3(a) do (f), priloge VIII Uredbe 999/2001 ES, ali
  • morajo izhajati iz države članice ali območja v državi članici z zanemarljivim tveganjem za klasični praskavec, ali
  • so to ovce, genotipa ARR/ARR za prionski protein vendar te ARR/ARR ovce ne smejo izvirati z gospodarstva, ki je v postopku eradikacije praskavca za katero veljajo omejitve iz točk 3 in 4 poglavja B Priloge VII.

V kolikor se trguje z ovcami in kozami za vse namene uporabe, razen za takojšen zakol, namenjene v države članice, ki imajo status zanemarljivega tveganja za klasični praskavec ali odobren nacionalni program nadzora praskavca (Avstrija, Danska, Finska, Švedska in Slovenija) potem veljajo naslednji pogoji:

  • ovce in ali koze prihajajo z gospodarstev z zanemarljivim tveganjem za klasični praskavec; vendar lahko države članice Unije do 31. decembra 2014 med seboj trgujejo s plemenskimi ovcami in kozami, ki prihajajo z gospodarstev, ki že najmanj sedem let izpolnjujejo vse zahteve iz točke 1.2(a) do (i), ali
  • prihajajo iz države članice ali območja v državi članici z zanemarljivim tveganjem za klasični praskavec, ali
  • so to ovce, genotipa ARR/ARR za prionski protein vendar te ARR/ARR ovce ne smejo izvirati z gospodarstva, ki je v postopku eradikacije praskavca za katero veljajo omejitve iz točk 3 in 4 poglavja B Priloge VII.

Za trgovanje z ovcami in kozami, ki so namenjene direktno v zakol v drugi državi članici ali v zakol preko odobrenega zbirnega centra ni predpisanih nobenih pogojev glede klasičnega praskavca.

Status gospodarstva z nadzorovanim oziroma zanemarljivim tveganjem za klasični praskavec

Pogoji za pridobitev statusa gospodarstva z zanemarljivim oziroma nadzorovanim tveganjem za klasični praskavec so predpisani v Prilogi VIII k Uredbi (ES) 999/2001 kot je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) 969/2018.

Sam postopek pridobitve statusa pa je predpisan v 20. in 21. členu Pravilnika o nekaterih ukrepih za preprečevanje, nadzor in izkoreninjenje transmisivnih spongiformnih encefalopatij.

Zakonodaja

Iskalnik