Biovarnostni ukrepi v rejah domačih živali

Kaj je biovarnost?

Biovarnost v reji živali je ključnega pomena za preprečevanje vnosa in širjenja nalezljivih bolezni v živinorejskih obratih. Gre za niz ukrepov in praks, ki zmanjšujejo tveganje okužb in zagotavljajo zdravje živali, varnost ljudi ter kakovost živalskih proizvodov. Biovarnost zajema ukrepe na ravni kmetije, prevoza, veterinarske oskrbe in nenazadnje zakonodaje.

Odgovornosti pri zagotavljanju biovarnosti

Izvajalci dejavnosti so odgovorni za zdravje svojih živali in za zmanjševanje tveganja za vnos povzročiteljev bolezni v obrat oziroma njeno nadaljnje širjenje ter za sprejem ukrepov za biološko zaščito.

Vsi obiskovalci obrata so odgovorni za izvajanje biovarnostnih ukrepov, ki jih ima izvajalec dejavnosti določene v  načrtu biovarnosti, vključno z opredeljenim obdobjem zadnjega stika obiskovalca obrata z živalmi iz drugega obrata.

Pri izvajanju svojih dejavnosti so veterinarji in druge uradne osebe, ki prihajajo v stik z živalmi, odgovorni za preprečevanje oziroma zmanjševanje tveganja za vnos povzročiteljev bolezni v obrate ter za prenos in širjenje bolezni znotraj obrata.

Pravilnik o biovarnosti

Pravilnik o biovarnosti ter izvajanju biovarnostnih ukrepov iz uredbe (EU) o prenosljivih boleznih živali je pomemben korak k bolj varni in trajnostni živinoreji, saj zagotavlja enotno in dosledno uporabo biovarnostnih ukrepov med rejci gojenih živali.

V njem so določeni splošni in posebni biovarnostni ukrepi za preprečevanje vnosa bolezni v obrate ter širjenja bolezni med obrati. Prav tako ureja kategorizacijo obratov, določitev stopnje tveganja za obrate ter način zbiranja podatkov v zvezi z biovarnostjo v centralnem informacijskem sistemu Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. 

Splošni in posebni biovarnostni ukrepi

Splošni biovarnostni ukrepi so namenjeni vsem izvajalcem dejavnosti ne glede na način reje in vrsto oziroma kategorijo rejnih živali.

Splošni biovarnostni ukrepi obsegajo:

• nabavo živali iz preverjenih virov,
• izolacijo novo nabavljenih živali,
• ločevanje bolnih in zdravih živali,
• nadzor nad vstopanjem oseb v objekte z živalmi,
• uporabo zaščitne opreme,
• namestitev razkuževalne bariere na vhodih v objekte z živalmi,
• redno čiščenje in razkuževanje,
• upoštevanje predpisov za ravnanje z živalskimi stranskimi proizvodi,
• redno spremljanje in beleženje zdravstvenega stanje živali in veterinarsko oskrbo ter
• zagotavljanje ustrezne vode in krme.

Te ukrepe morajo rejci izvajati ne glede na način reje in vrsto živali.

Posebni biovarnostni ukrepi pa se nanašajo na posamezne živalske vrste (prašiči) glede na vrsto obratov.

Biovarnostni ukrepi se prilagodijo reji

Biovarnostne ukrepe mora izvajati vsak rejec živali, saj ima pojav bolezni pri enem rejcu neposreden vpliv na reje v okolici ali celo na območju celotne države.

Pravilnik ne predvideva spreminjanja načina reje zaradi biovarnosti, pač pa določa, kako biovarnostne ukrepe prilagoditi posamezni reji.

Tako na primer živali, ki se redijo na prostem, ni treba zapirati v hleve, pač pa le prilagoditi določene ukrepe za reje na prostem.

Biovarnostni ukrepi morajo biti učinkovito prilagojeni reji glede na:

• namen (plemenske živali, pitovne živali),
• promet z živalmi (na primer vzreja živali iz lastne črede, nakup živali),
• objekte za rejo (reja v zaprtih prostorih, v prostorih z izpustom, reja na prostem),
• osebje za oskrbo živali (oskrba izključno z družinskimi člani, z zunanjo delovno silo),
• način oskrbe živali s krmo in vodo (na primer lastna krma, dokupljena krma, kupljena krma, pitna voda, voda iz površinskih vodnih zajetij).

To pomeni, da mora tudi rejec, ki občasno redi živali za lastne potrebe, izvajati splošne in posebne, svoji reji prilagojene biovarnostne ukrepe. Upoštevati so jih dolžni tudi vsi, ki obiskujejo obrate z živalmi, ne glede na to, ali so občasni obiskovalci ali pa vstopajo kot uradne osebe.

Načrt biovarnosti

Osnova za poznavanje in možnosti ukrepov glede vnosa in širjenja povzročiteljev bolezni je načrt biovarnosti, ki je rejcu v pomoč pri boljši zaščiti živali.

Cilj načrta je, da rejec v svoji reji pregleda in zapiše kritične točke. Na podlagi teh informacij lažje dopolni biovarnostne ukrepe oziroma se zaveda pomanjkljivosti in tako bolje zaščiti svoje živali.

Načrt biovarnosti mora vsebovati opis reje, način oziroma tehnologijo reje, skico objektov, kjer so nastanjene živali, ter načrt z vrisanimi vhodi in izhodi. Rejec ga lahko dopolni še z drugimi informacijami, ki se mu zdijo pomembne za pregled nad stanjem glede zaščite živali v reji.