Skoči do osrednje vsebine

Aviarna influenca, znana tudi kot ptičja gripa, je zelo nalezljiva virusna bolezen, ki lahko prizadene vse vrste ptic. Bolezen se med pticami prenaša kapljično, z medsebojnimi stiki med pticami, preko njihovih izločkov in preko okužene krme. Prenos je možen tudi z obutvijo in opremo, ki je bila v stiku z okuženim materialom.

O bolezni

Aviarno influenco (AI) povzročajo virusi influence tipa A. Virusi so razdeljeni v različne podtipe. Do sedaj je poznanih 16 podtipov H (H1 - H16) in 9 podtipov N (N1 - N9), ki so bili izolirani pri pticah in jih najdemo v različnih kombinacijah. Poleg teh podtipov so izolirali še dva nova H (H17 in H18) ter dva N podtipa (N10 in N11) pri netopirjih.

Pri pticah se lahko okužba z virusom AI pojavi v dveh oblikah, kot visoko patogena aviarna influenca (HPAI kratica izhaja iz angleškega izraza Highly patogenic avian influenza) ali kot nizko patogena aviarna influenca (LPAI, Low patogenic avian influenza).

Visoko patogena aviarna influenca

Za HPAI je značilna visoka obolevnost in smrtnost (tudi do 100 %).

Nizko patogena aviarna influenca

Pri LPAI se pojavijo blagi klinični znaki in nizka smrtnost, lahko pa bolezen mine tudi neopažena.

Za okužbo z virusi AI je dovzetna vsa perutnina (kokoši, pure, race, gosi, pegatke, prepelice, jerebice in fazani), golobi, tekači (noj, emu) ter okrasne in prostoživeče ptice. Z določenimi podtipi se lahko okužijo tudi človek in drugi sesalci.

Virusi influence tipa A so bili izolirani iz več kot 100 različnih vrst ptic. V večini primerov je šlo za nizko virulentne viruse, ki povzročajo LPAI. Največkrat so bili virusi izolirani pri galebih, čigrah ali vodnih pticah (race, gosi in labodi). Te vrste ptic veljajo za rezervoar virusov AI.

Podtipi HPAI običajno povzročajo visok pogin.

Podtip H5N1 je bil leta 2006 potrjen  tudi v Sloveniji in sicer pri prostoživečih pticah.

Aviarna influenca pri perutnini

Do okužbe pri perutnini pride največkrat zaradi stika z okuženimi vodnimi pticami, drugo okuženo perutnino ali preko stika s kontaminiranimi površinami.
Prvi klinični znaki se lahko pojavijo že v nekaj urah pa do 14 dni po okužbi. Klinični znaki so zelo različni, prizadet je lahko dihalni, prebavni, reprodukcijski oziroma živčni sistem. Najbolj očiten znak je visok pogin, tudi do 100 %, ki se lahko pojavi brez predhodnih kliničnih znakov.

Klinični znaki

Najznačilnejši znaki bolezni so: ravnodušnost, zmanjšana poraba krme in vode, nasršenost perja, zmanjšano oziroma neobičajno oglašanje, kihanje, kašljanje in izcedek iz nosnic ter edem podkožja. Opazen je močan padec nesnosti. Iztrebki so tekoči in zeleno ali belo obarvani. Koža na področju glave in nog je cianozna. Pojavijo se tudi živčne motnje (tresenje in zavijanje glave in vratu, krči, nekoordinirano gibanje, živali težko stojijo, so neaktivne, imajo spuščene peruti).

Prenos bolezni

Bolezen se prenaša s stiki zdravih živali z bolnimi, njihovimi izločki (nosni in očesni izcedek, slina, iztrebki) in okuženimi termično neobdelanimi proizvodi (jajca, meso). Poleg tega se bolezen širi s kontaminirano krmo, vodo in nastiljem. Pomemben vektor pri širjenju okužbe je tudi človek, ki lahko virus širi s kontaminirano obutvijo, opremo in prevoznimi sredstvi.

Skrbniki perutnine, kmetje, drugi delavci, prevozniki in prevozna sredstva, s katerimi se prevaža perutnina ali krma z ali na gospodarstvo, so največkrat vzrok širjenja bolezni.

Biovarnostni ukrepi

Imetniki perutnine morajo biti pozorni na pojav kliničnih znakov bolezni pri perutnini ter dosledno izvajati preventivne in biovarnostne ukrepe.

Biovarnostni ukrepi so:

  • preprečevanje dostopa prostoživečim pticam (predvsem vodnim) do perutnine - nastanitev perutnine v zaprtih objektih ali v pokritih ograjenih prostorih,
  • preprečevanje dostopa prostoživečim pticam do krme in vode za perutnino,
  • omejitve obiskov ljudi v prostorih, kjer je nastanjena perutnina oziroma upoštevanje ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni (namestitev razkuževalnih barier, uporaba zaščitne obleke in obutve, umivanje in razkuževanje rok),
  • uporaba opreme za enkratno uporabo ali čiščenje in razkuževanje opreme pred uporabo na drugem gospodarstvu s perutnino.

Ukrepi za zgodnje odkrivanje aviarne influence

Z izvajanjem ukrepov za zgodnje odkrivanje in hitro potrditev bolezni se lahko omeji širjenje bolezni in posledično zmanjšajo tudi škode, ki bi jih pojav bolezni povzročil. Pri znakih, ki bi lahko kazali na pojav AI v reji, je treba biti pozoren predvsem na:

  • zmanjšano porabo krme in vode (za več kot pet odstotkov),
  • padec nesnosti (za več kot pet odstotkov),
  • povišan pogin (za več kot trikrat od običajnega dnevnega pogina),
  • kakršne koli klinične znake (živčni znaki, respiratorna obolenja, driske) ali posmrtne spremembe, ki kažejo na AI.

Če opazite katerega od teh znakov, obvestite svojega veterinarja.

Aviarna influenca v Sloveniji

V Sloveniji je bil 23. 11. 2020 potrjen HPAI podtipa H5N8 pri prostoživečih pticah. Gre za podtip, ki se širi po Evropi, tako pri prostoživečih pticah (predvsem vodnih) kot pri perutnini in pticah v ujetništvu.

Od prvega primera bolezni, ugotovljenega pri poginjenem labodu grbcu (Cygnus olor), najdenem na plaži v Fiesi (občina Piran), je bil podtip H5N8 ugotovljen še v štirih primerih: eden na obali v občini Izola in trije v občini Ljubljana.

V torek, 29. 12. 2020, je bil pri labodu grbcu, najdenem v občini Koper, ugotovljen HPAI podtipa H5N5, ki je prav tako eden od podtipov, ki se pojavljajo v Evropi.

Na zemljevidu Republike Slovenije so označene lokacije pojavov aviarne influence

Zemljevid pojavov Aviarne influence v Sloveniji 2020

Na podlagi ocene epizootiološke situacije glede aviarne influence v Sloveniji je Državno središče za nadzor bolezni (DSNB) sprejelo sklep, da se ukinejo ukrepi, uvedeni zaradi pojavov aviarne influence pri prostoživečih pticah.

Ne glede na to pa rejce perutnine opozarjamo, da so okužbe ptic s tem virusom nepredvidljive in pozivamo, da upoštevajo biovarnostne ukrepe, kot so:

  • preprečevanje dostopa prostoživečim pticam (predvsem vodnim) do perutnine,
  • preprečevanje dostopa prostoživečim pticam do krme in vode za perutnino,
  • omejitve obiskov ljudi v prostorih, kjer je nastanjena perutnina in upoštevanje ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni (namestitev razkuževalnih barier, uporaba zaščitne obleke in obutve, umivanje in razkuževanje rok),
  • uporaba opreme za enkratno uporabo ali čiščenje in razkuževanje opreme pred uporabo na drugem gospodarstvu s perutnino.

Le tako se lahko učinkovito prepreči vnos povzročiteljev bolezni v reje.

Zelo pomembno je tudi zgodnje odkrivanje bolezni. Z izvajanjem ukrepov za zgodnje odkrivanje in hitro potrditev bolezni se lahko omeji širjenje bolezni in posledično zmanjšajo tudi škode, ki jih pojav bolezni povzroči.