GOV.SI
Domov
Področja
Kmetijstvo, gozdarstvo in hrana
Veterinarstvo
Zdravje živali

Afriška prašičja kuga

Afriška prašičja kuga (APK) je nalezljiva virusna bolezen domačih in divjih prašičev, za katero ni cepiva. Bolezen v Sloveniji še ni bila ugotovljena, vendar pa predstavlja njeno širjenje z vzhoda proti zahodu Evrope vse večje tveganje tudi za populacije domačih in divjih prašičev v Sloveniji.

Bolezen ni nevarna za zdravje drugih živalskih vrst in ljudi.  Povzroča jo virus afriške prašičje kuge, ki spada med viruse DNA (družina Asfarviridae, rod Asfivirus).

Pojav APK ima velik ekonomski pomen, predvsem zaradi gospodarske izgube kmetov zaradi poginov prašičev ter omejitev mednarodne trgovine z živalmi in mesom ter izvoza v tretje države.

Razširjenost APK

V preteklosti je bila bolezen, kot že ime pove, omejena na Afriko. V zadnjih letih se je po vnosu v Gruzijo leta 2007 razširila v Rusijo in leta 2014 prvič pojavila v državah Evropske unije, najprej v baltskih državah in na Poljskem. 

Zaradi ključne vloge človeškega faktorja je bolezen večkrat preskočila na daljše razdalje. Tako se je APK v letu 2017 pojavila na Češkem, kjer je bila najverjetnejša pot vnosa z okuženimi mesnimi izdelki, odvrženimi v naravo. Na podoben način je bila APK vnesena v Belgijo, preskočila je z vzhodnega dela Poljske na zahod, na območje ob meji z Nemčijo, pojavila se je na celinskem delu v Italiji (sev virusa iz vzhodne Evrope – genotip II).

V letu 2025 je bolezen prisotna v 13 državah članicah EU (Litva, Latvija, Estonija, Poljska, Nemčija, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Grčija, Italija, Češka in Hrvaška) ter v sosednjih tretjih državah (Bosna in Hercegovina, Severna Makedonija, Ukrajina, Srbija, Moldavija). Do sedaj je uspelo bolezen izkoreniniti le Češki (prvi izbruh leta 2017), Belgiji in Švedski, kamor jo je najverjetneje vnesel človek.

Prav tako je v letu 2024 uspešno zaključila izkoreninjenje APK (genotip I) Sardinija, kjer je bila bolezen prisotna vse od leta 1979.

Situacija glede APK je zelo dinamična in se dnevno spreminja. Drastično se je poslabšala v baltskih državah, predvsem v Estoniji. Prav tako se situacija slabša v državah zahodnega Balkana in sosednji Hrvaški, kjer se je v drugi polovici leta 2025 bolezen intenzivno pojavljala tako pri domačih in divjih prašičih. Vsi izbruhi in primeri APK so na vzhodu države, ob meji s Srbijo.

Pregled situacije APK v Evropi

Klinični znaki APK

Klinični znaki pri domačih prašičih

Klinični znaki niso specifični, vendar lahko ob poginu med prašiči različnih kategorij posumimo na APK.

Na bolezen posumimo, če se pri živali pojavi:

  • nenaden pogin brez očitnih znakov,
  • povišana telesna temperatura (40,5 do 42°C);
  • rdečina po koži na vršičkih uhljev, repu in spodnjih delih okončin, prsi in trebuha;
  • zmanjšan apetit, brezvoljnost, bruhanje in driska ter motnje v gibanju;
  • izcedek iz oči in
  • abortusi.

Smrtnost je lahko do 100-odstotna.

Klinični znaki pri divjih prašičih

Pri divjih prašičih se bolezen kaže kot nenaden pogin večjega števila živali na določenem območju. Zaradi pojava APK se lahko populacije divjih prašičev na okuženih območjih znatno zmanjšajo ali celo izginejo.

Vnos in širjenje bolezni

Bolezen najpogosteje vnesejo na nova, neokužena območja, okuženi divji prašiči. Za prenos bolezni na daljše razdalje je običajno kriv človek (odmetavanje ostankov hrane, ki vsebujejo meso okuženih živali).

Ko je bolezen prisotna, se širi predvsem z neposrednim stikom zdravih domačih ali divjih prašičev z okuženimi (mrtvimi ali bolnimi) domačimi ali divjimi prašiči.

Pri širjenju imajo pomembno vlogo tudi ljudje, ki s svojim ravnanjem omogočajo prenos bolezni na neokužene domače ali divje prašiče. Glavni razlogi so neupoštevanje biovarnostnih ukrepov:

  • nezadostno čiščenje in razkuževanje po stiku z okuženimi živalmi, trupli poginulih okuženih živali in vsem, kar je lahko prišlo v stik z virusom (na primer obutev, oblačila, vozila, druga oprema);
  • krmljenje prašičev s pomijami – ostanki hrane, ki vsebujejo meso ali mesne izdelke okuženih živali.

Ukrepi ob sumu bolezni

Vsak sum, da se je pojavila APK, mora imetnik živali nemudoma sporočiti najbližji veterinarski organizaciji. Prijava suma APK je obvezna!

Prav tako mora lovec vsako najdbo poginulega divjega prašiča nemudoma sporočiti na center za obveščanje - telefonska številka 112.

Preventivni ukrepi

APK je neozdravljiva bolezen, za katero ni cepiva. Zato je za preprečevanje širjenja bolezni najpomembnejše dosledno izvajanje biovarnostnih ukrepov v obratih z domačimi prašiči in v gozdu ter reguliranje populacije divjih prašičev.

  • Priporočila za rejce

    • dosledno upoštevajte in izvajajte biovarnostne ukrepe;
    • pri delu z živalmi uporabljajte zaščitno obutev in obleko in poskrbite za razkuževanje;
    • omejite dostop na dvorišče oziroma v hleve s prašiči;
    • ko kupujete nove živali, preverite izvor in imejte živali določen čas v izolaciji, preden jih priključite ostalim živalim;
    • pred vhode v hleve postavite razkuževalne bariere;
    • preprečujte stik domačih prašičev z divjimi prašiči (živali v izpustih, prosta reja);
    • z drugih držav ne prinašajte mesa in mesnih izdelkov.

  • Priporočila za lovce

    Za boljšo ozaveščenost lovcev glede izvajanja biovarnostnih ukrepov pri lovu in ravnanja z odstreljenimi ali najdenimi poginulimi divjimi prašiči in živalskimi stranskimi proizvodi mora vsak upravljavec lovišča pripraviti Načrt ravnanja upravljavca lovišča. Načrt  zmanjšuje možnost, da bi z lovskimi dejavnostmi širili bolezni.

    V načrtu so podrobno opredeljene naloge lovcev in določene odgovorne osebe za izvajanje načrta pri posameznem upravljavcu lovišča.

    Lovci:

    • bodite pozorni na spremembe zdravstvenega stanja divjih prašičev;
    • če najdete poginulega divjega prašiča ali pri odstrelu opazite znake, na podlagi katerih bi lahko posumili na APK (nenavadno obnašanje divjih prašičev, so neboječi, zaostajajo za tropom ali ležijo), to nemudoma javite na UVHVVR ali na številko 112;
    • ob najdbi poginulega divjega prašiča označite in zaščitite mesto najdbe. Po odstranitvi trupla je treba mesto razkužiti, prav tako je treba razkužiti obleko in obutev ter si umiti in razkužiti roke;
    • če imate doma prašiče, po lovu oziroma stiku z divjimi prašiči obleko in obutev zamenjajte, očistite in razkužite, prav tako si pred stikom z domačimi prašiči temeljito umijte in razkužite roke in uporabljajte posebno obleko in obutev;
    • imetniki obor z divjimi prašiči morajo poskrbeti, da ne pride do stika med divjimi prašiči v oborah in prostoživečimi divjimi prašiči;
    • odsvetovan je lovski turizem na območjih, kjer veljajo omejitve zaradi APK;
    • pri ravnanju z uplenjeno divjadjo uporabljajte zaščitne rokavice oziroma sredstva za razkuževanje rok. Po lovu očistite obutev in obleko. Ob stiku s krvjo oziroma drugimi izločki si temeljito očistite in razkužite roke, obutev in lovski pribor;
    • lovske pse po končanem lovu skopajte s šamponom za pse.

    Veliko nevarnost za vnos APK v populacijo divjih prašičev predstavlja tudi prenos prek ostankov hrane, do katerih pridejo divji prašiči na počivališčih ali smetiščih.

  • Priporočila za potnike

    Vsi, ki potujejo v države, kjer je prisotna bolezen, naj se izogibajo vnosu mesa in mesnih izdelkov, ki bi lahko izvirali iz okuženih domačih ali divjih prašičev, v Slovenijo.

    Meso in mesni izdelki iz trgovin predstavljajo nizko tveganje za prenos bolezni, saj so podvrženi rednemu nadzoru. Veliko tveganje pa predstavljajo meso in mesni izdelki neposredno iz rej, namenjeni za lastno (domačo) uporabo. Tvegano je lahko tudi meso in mesni izdelki, ki se legalno ali ilegalno prodajajo na vaških tržnicah ali sejmih.

    Pomembno je, da ostanke mesa ali mesnih izdelkov odlagamo v zabojnike za mešane odpadke. Na poti ostankov hrane nikoli ne odvržemo v naravo, temveč v primerne zabojnike (s pokrovom). Če teh zabojnikov ni, ostanke odnesemo s seboj. Na ta način učinkovito preprečimo, da bi jih zaužili domači ali divji prašiči.

Ukrepanje v primeru izbruha APK v Sloveniji

Ob pojavu APK pri domačih prašičih je prvi ukrep, s katerim želimo preprečiti širjenje bolezni, pokončanje in neškodljiva odstranitev vseh prašičev v okuženih obratih. Določiti je treba okuženo (s polmerom najmanj 3 km) in ogroženo območje (s polmerom najmanj 10 km), kjer se prepovejo premiki domačih prašičev in njihovih proizvodov iz obrata in v obrat. Znotraj območij se v rejah domačih prašičev redno opravljajo klinični pregledi in diagnostične preiskave.

Zakonodaja

Sektor za zdravje in dobrobit živali

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin

Dunajska cesta 22
1000 Ljubljana

Sorodne teme

Na vrh strani