Članki

Na Hrvaškem so potekali boji za nastanek velike Srbije. Hkrati je bila v Haagu mirovna konferenca o Jugoslaviji. Zaradi stopnjevanja vojnega nasilja je bilo vse več pomislekov o smiselnosti takšnih pogajanj. Prav zaradi srbske agresije na Hrvaškem, je bila Evropa čedalje bolj pripravljena priznati Slovenijo in Hrvaško. Slovenski predstavniki so zato iz tujine prinašali dokaj optimistična sporočila. Obrambni minister je dokazoval, da je za Slovenijo vojna nevarnost mnogo manjša kot pred nekaj tedni. Gospodarska zbornica Slovenije pa je opozarjala na gospodarsko vojno.

Slovenija se je na praznik Marijinega imena, ko je Jan Sobieski leta 1683 pregnal Osmane izpred Dunaja, že ukvarjala v glavnem s svojo notranjo ureditvijo oziroma s ključno privatizacijsko zakonodajo. Glede slednje soglasja ni bilo niti znotraj Demosa. Na širšem jugoslovanskem prizorišču je odmeval zlasti ukaz nominalnega šefa države Mesića 11. septembra o umiku jugoslovanske vojske v vojašnice, na katerega se je armadni vrh kajpak požvižgal.

V skupščini so poslanci obravnavali lastninsko zakonodajo, o njej je spregovoril tudi svetovalec vlade za to področje dr. Jeffrey Sachs. Zunanji minister je odgovoril na očitke dvanajsterice, da Slovenija krši Brionski sporazum, predvsem glede režima na slovenskih mejah. V javnosti je potekala tudi razprava o finančni podpori, ki so jo za svoje delovanje prejemali dnevniki Slovenec, Delo, Večer in Dnevnik.

10. septembra leta 1991 je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije v Ljubljani organizirala demonstracije proti lastninskim zakonom, ki jih je predlagala vlada. Po mnenju organizatorjev bi bilo treba zakone o lastninskem preoblikovanju podjetij, zadrugah in denacionalizaciji odločno zavrniti oziroma jih vrniti v fazo osnutka. Sprejetje teh zakonov naj bi »oškodovalo delavce, ki so desetletja trdo delali, zdaj pa jim je hotela oblast vzeti podjetja«. Z demonstracijami in zavajajočimi izjavami so izvajali močan pritisk na oblast ter vplivali na javno mnenje.

Ponedeljek po nedeljskem začetku mirovne konference o Jugoslaviji ni prinesel želene umiritve strasti na Hrvaškem, kjer so se spopadi stopnjevali. Zvezni premier Ante Marković je pred prihodom lorda Carringtona v Beograd napovedal rekonstrukcijo kabineta, Lojze Peterle pa na Demosovem posvetu izjavil, da bomo priznani še leta 1991.

Po politično razburljivi soboti je bila nedelja bolj umirjena. Slovenski katoličani so se pridružili papeževi molitvi za mir, ki je zelo vznejevoljila protestnike v Beogradu. Makedonci pa so tega dne odšli na referendum, kjer so odločali o svoji neodvisnosti.

Predsednik vlade Lojze Peterle se je vrnil z enotedenskega obiska v Združenih državah Amerike. Kot je pojasnil na tiskovni konferenci na Brniku, je tja odpotoval na povabilo Američanov slovenskega rodu, vzrok pa je bil bolj gospodarske kot politične narave. Pogovarjal se je s predstavniki številnih finančnih institucij, med drugim tudi z Mednarodnim denarnim skladom.

6. septembra 1991 so se evropski velmožje dogovorili, da se bo mednarodna konferenca o Jugoslaviji v Haagu začela ne glede na nadaljevanje vojne na Hrvaškem. Predvsem Nemci so ob tem izrekli misli, ki so kazale v smer priznanja slovenske neodvisnosti. S sovjetskim priznanjem neodvisnosti baltskih držav je do pomembnega premika prišlo tudi v velikem imperiju na vzhodu.

Razširjeno predsedstvo republike Slovenije je izoblikovalo slovenska pogajalska izhodišča za mirovno konferenco o Jugoslaviji v Haagu, katera naj bi se nato začela 10. septembra pod predsedstvom lorda Petra Carringtona. Le ta je v pripravah na konferenco izjavil, da je najprej potrebno spoštovati prekinitev ognja, saj pogovori med streljanjem in umiranjem ljudi nimajo nikakršnega smisla.

V Haagu in Pragi je potekalo zasedanje o usodi Jugoslavije in potrditvi mirovne konference. Hkrati je Srbija uresničevala načrte o veliki Srbiji, saj je popolnoma odrezala Slavonijo od Hrvaške. Hrvaški zunanji minister je tako dejal: »Hvala za dosedanjo podporo Evrope. Toda, ali bodo čakali, da okupatorska vojska zasede Zagreb in da pade 100.000 ljudi, da bi nato mednarodno priznali samostojni državi Slovenijo in Hrvaško?«.

V Pomurju in na Koroškem je teritorialna obramba prevzela še zadnja vojaška oporišča jugoslovanske armade in jih zapečatila do dosega sporazuma med Slovenijo in zveznimi organi o lastništvu objektov JA v Sloveniji. Avstrijska vlada je sklenila, da s priznanjem Slovenije in Hrvaške kot suvereni državi še počaka. V Haagu se je začel izredni sestanek zunanjih ministrov Evropske skupnosti, kjer so se dogovorili, da bo čez štiri dni konferenca, na kateri bi se dogovorili o rešitvah jugoslovanske krize. V Pragi je potekalo zasedanje odbora visokih predstavnikov Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE). Sprejeli so resolucijo, v kateri so podprli sporazum o prekinitvi sovražnosti v Jugoslaviji, podpisanim 2. septembra v Beogradu, ter pozvali k takojšnim pogajanjem za rešitev jugoslovanske krize.

Vse bolj se je bližal dan, ko naj bi Avstrija kot prva država uradno priznala neodvisnost in suverenost Slovenije in Hrvaške. Na predlog zunanjega ministra Aloisa Mocka je morala priznanje potrditi še vlada kanclerja Franza Vranitzkyega.

V pogovorih med predstavniki slovenskega zunanjega ministrstva in misije Evropske skupnosti je krožil predlog, da bi Slovenija na prehodu iz komunističnega v zahodno gospodarstvo postala »case study« Evropske skupnosti.

Hrvaška vlada je sprejela sklep, da bodo na vsako vojaško provokacijo odločno odgovorili. Kljub zapori hrvaško-slovenske meje je promet prek nje nemoteno tekel tudi v brežiški občini, saj so hrvaške policijske in vojaške enote zasedle položaje globlje na svojem ozemlju.

Slovenska diplomacija je krepila prizadevanja za mednarodno priznanje, ki mu je bilo naklonjenih vedno več držav, v notranji politiki pa so večinski mediji vse bolj izpostavljali dr. Janeza Drnovška in s tem pripravljali pot njegovemu mandatarstvu.

29. avgusta 1991 je v dveh zborih slovenske skupščine potekala živahna razprava o zakonu o denacionalizaciji, ki je jasno pokazala različne poglede na nacionalno prihodnost (in preteklost) v slovenski politiki. Hrvati in Srbi so se različno odzvali na nove pobude Evropske skupnosti, slovenska atletika pa še pod jugoslovansko zastavo na svetovnem prvenstvu na Japonskem ni žela uspehov.

Na skupni seji zborov slovenske skupščine so se poslanci odzvali na zunanjepolitične dogodke preteklih dni. Napovedana pogajanja v Jugoslaviji so zamrla. Na hrvaških tleh so se odvijali vse resnejši vojaški spopadi. Zunanji ministri evropske dvanajsterice so upali, da bo k umiritvi zadev pripomogla njihova »deklaracija o Jugoslaviji«, sprejeta 27. avgusta. Evropa je pred kratkim priznala samostojnost Litve, Latvije in Estonije. Odločitve poslancev so pri teh vprašanjih izkazovale soglasje, daleč od enotnosti pa je bila skupščina pri zakonih glede lastninjenja.

Medtem, ko je priznanje baltskih držav poslalo pozitiven signal za priznanje samostojnosti Slovenije, se je v domači politiki razplamtevala tako imenovana lastninska vojna. V slovenskem parlamentu so namreč zopet razpravljali o prvem paketu lastninskih zakonov – zakonu o denacionalizaciji in zakonu o zadrugah. Zunaj parlamenta pa so v vnemi nasprotovanja omenjenim zakonom shode napovedali voditelji sindikatov.

Slovenija je krepila diplomatska prizadevanja za mednarodno priznanje, ki mu je bilo naklonjenih vse več držav. V notranji politiki pa je bilo še vedno veliko pozornosti usmerjene v jugoslovansko armado, ki se je počasi umikala in pri tem uničevala vse, kar bi lahko koristilo zmagovalni strani, s širjenjem lažnih informacij pa je skušala slovenski vojski odvzeti dobro ime. V medijih je bila vse pogosteje omenjena tudi denacionalizacija, ki naj bi popravila zgodovinske krivice, vendar je namesto tega postala ena od glavnih ideoloških tem.

Mihail Gorbačov je odstopil kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (KPSZ), predlagal je razpustitev njenega centralnega komiteja ter izdal ukaza o departizaciji Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) in prehodu lastnine komunistične partije v pristojnost vrhovnih sovjetov narodnih deputatov (neke vrste državna skupščina, parlament, ki pa ni bil voljen na demokratični način, temveč je njegove člane dokončno potrdila komunistična partija oziroma njen centralni komite).