Opozicija vladi očita nacionalizacijo

Praznik Marijinega imena leta 1991 je zaznamovalo nadaljevanje skupščinske razprave o privatizacijski zakonodaji. Kopja so se lomila ob poleti vloženem predlogu, ki se ga je prijelo ljubkovalno ime Sachs-Umkov zakon in je zamenjal starejši predlog, poimenovan po nekdanjem gospodarskem ministru dr. Jožetu Mencingerju. V jedru predloga so bile zamisli mladega harvardskega profesorja ekonomije Jeffreyja Sachsa, ki je s »terapijo šoka« uspešno pomagal predvsem pri prestrukturiranju poljskega gospodarstva ob prehodu v tržni sistem. Do danes je Sachs sicer ploščo precej obrnil. Jedro privatizacijskega zakona je bilo (brezplačno) razdeljevanje delnic podjetij državljanom s pomočjo lastniških certifikatov.

Morda najbolj pereče je bilo, da so različni skupščinski zbori do predloga lastninske zakonodaje zavzemali različna stališča. Najbolj »uporniški« je bil Zbor združenega dela, ki ni bil izvoljen po načelu splošne in enake volilne pravice in v katerem je imela večino leva opozicija. Ta je ob vladnem predlogu sprejel še osnutka »padlega« Mencingerjevega predloga ter opozicijskega politika in predsednika »vlade v senci« Emila Milana Pintarja. Za svoje ravnanje si je skupaj s svojim predsednikom iz opozicijskih vrst, dolgoletnim ravnateljem celjske I. gimnazije Jožetom Zupančičem, prislužil celo podporo šoferjev Kompasovih avtobusov, ki so tudi 12. septembra zjutraj krožili okoli skupščine.

Opozicija je na seji Družbenopolitičnega zbora Sachs-Umkov zakon  cefrala na koščke. Glavni očitek, tudi iz vrst nekdanjih zagovornikov družbene lastnine, je bil, da predlog pravzaprav pomeni odkrito nacionalizacijo, kakor je denimo menil liberalni demokrat Mile Šetinc. Stara pesem je odmevala iz izvajanj zadnjega predsednika socialistične slovenske skupščine Mirana Potrča, češ, predlagana lastninska zakonodaja bi lahko Slovenijo namesto v postsocializem popeljala v zgodnji kapitalizem. Po drugi strani je krščanskodemokratski minister Izidor Rejc poslancem, ki se jim je še tožilo po Mencingerjevi različici lastninjenja, navrgel, da bi slednja po njegovem mnenju pomenila uzakonitev kraje družbenega premoženja. To socialista Viktorja Žaklja ni odvrnilo od iskanja končne rešitve križanke o lastninjenju v Mencingerjevem predlogu, saj naj bi domnevno omogočal privatizacijo brez socialnih pretresov.

Niti Demos očitno ni enoten

Bolj kot opozicijske bodice so Demos vznemirjala različna stališča do privatizacijske zakonodaje v koaliciji sami. Prednjačilo je »ločeno mnenje« podpredsednika vlade dr. Andreja Ocvirka. Navijal je za resen pretres zakonskega predloga, pri čemer se je skliceval na številčnost vloženih amandmajev, tudi vladnih, in na – glede vsebine zakonodaje razklano – javnost. Hkrati je Ocvirka podobno kot opozicijo motilo predvideno podržavljanje družbene lastnine, ker je sodil, da država nikoli ni bila dober gospodar.

Bolj sproščeno vzdušje kot v razpravah o lastninjenju je vladalo v Delovi stolpnici, kjer so 12. septembra 1991 predstavili knjigo Delovega novinarja in poznejšega urednika revije Mag Danila Slivnika z naslovom Sto osamosvojitvenih dni. Kot sporoča že naslov, je v njej predstavil ključne osamosvojitvene dogodke in njihovo zakulisje. Predstavitve so se udeležili tudi številni njihovi akterji.

Mesić toži nad vojaškim udarom

Potem ko je nominalni predsednik disfunkcionalnega jugoslovanskega predsedstva Stjepan Mesić 11. septembra izdal ukaz, naj se jugoslovanska armada umakne v vojašnice, kar je bil poskus, da bi olajšal pritisk na svojo rodno Hrvaško, ga je zvezni obrambni minister Veljko Kadijević, ki je bil tudi rojen na Hrvaškem, gladko zavrnil. Mesić se je sicer pridušal, da gre pri neupoštevanju predsednikovega ukaza za vojaški udar, toda prave podpore ni našel niti pri predstavnikih Evropske skupnosti. Dotedanji vodja evropskih opazovalcev, nizozemski veleposlanik Jo van der Valk, je predvsem na razočaranje Hrvatov 12. septembra 1991 v Zagrebu izjavil, da je umik jugoslovanske armade v vojašnice sicer ena od prvin za prekinitev ognja, da pa ni nikjer rečeno, da bi moral biti izpolnjen prvi.

V razgretih razmerah je zanimivo novico sporočila srbska opozicija. Napovedala je vrnitev sina zadnjega jugoslovanskega kralja Petra II. Aleksandra v Srbijo na začetku oktobra. Nekateri so si morda delali utvare, da bi utegnilo kaj takega Jugoslaviji podaljšati življenje.

Avtor: Aleš Maver  

Viri in literatura:

• Delo, 13. 9. 1991.
• Večer, 13. 9. 1991.
• Dnevnik, 13. 9. 1991.
• Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
• Prinčič, Jože. Gospodarsko in finančno osamosvajanje Slovenije. V: Gabrič, Aleš et al.: Osamosvojitev Slovenije: Priročnik za učitelje osnovnih in srednjih šol. Ljubljana, 2008. 77–94.
• Rupel, Dimitrij. Skrivnost države: Spomini na domače in zunanje zadeve 1989–1992. Ljubljana, 1992.
• Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30