V Haagu še vedno o Jugoslaviji

Simptomatično je, da je bil srbski zunanji minister s konferenco zelo zadovoljen, medtem ko je slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel izjavil, kot je poročalo Delo, da je res povsem nemogoče tu sedeti, medtem ko se na domačih tleh nadaljuje neusmiljena vojna. Dodal je, da si ne more več dovoliti, da mora na pomembna mednarodna srečanja odhajati s tujih letališč, ker Jugoslavija Sloveniji zapira zračni prostor, ali da ne more niti telefonirati domov. Pripomnil je, da se Slovenija s konference ne umika, pač pa se je bo udeležila, ko bodo izpolnjena določila podpisanega sporazuma o ukinitvi ognja.

V Haagu so se sestali tudi obrambni ministri držav Zahodnoevropske unije (EUW), edine evropske organizacije, ki bi lahko z vojaškimi enotami intervenirala v Jugoslaviji, vendar se glede mirovnih sil, ki naj bi jih poslali v Jugoslavijo, niso sporazumeli.

Leve stranke z obstrukcijo proti popravi krivic

Potem ko sta v slovenskem parlamentu »zbor občin« in »zbor združenega dela« že sprejela predlog zakona o denacionalizaciji, ga je naposled sprejel tudi »družbeno politični zbor«. To je Demosovim poslancem uspelo kljub temu, da je opozicija zapustila sejo misleč, da bo s tem znova povzročila nesklepčnost.

Vojna je zaradi prekinjenih povezav ogrozila gospodarstvo

Zaradi vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije so imela nekatera podjetja vse več težav pri ohranjanju načrtovanega obsega proizvodnje, in to zlasti zaradi zapletov pri oskrbi s surovinami, repromateriali, nadomestnimi deli in embalažo. Poti do dobaviteljev so se zaprle, tiste, ki so še ostale, pa so bile preveč tvegane. Prevoz po morju in železnici ni bil več zanesljiv, obvozi prek drugih držav pa so bili zamudni in dragi.

Totalitarni simboli vznemirjajo Slovence iz svobode vajenih držav

Na ta dan se je v časniku Slovenec s svojim prispevkom oglasil prof. Lojze Dolinar, današnji podžupan mesta Celovec. Napisal je, da je bil ob okupaciji Slovenije, ki jo je izvedla jugoslovanska vojska, v Ljubljani in da so imeli vojaške čelade, tanki in letala rdeče zvezde, torej simbol, »zaradi katerega in v imenu katerega je do poskusa okupacije Slovenije pravzaprav prišlo«. Ko se je po daljšem času znova vračal v Slovenijo, je osupel opazil, da ga je na mejnem prehodu Ljubelj še vedno legitimirala milica z enakimi simboli okupatorske vojske.

Doktor Andrej Fink se je na podobno temo z daljšim prispevkom v Slovencu oglasil iz Argentine. Ugotavljal je, kako druge komunistične države odločneje stopajo na demokratično pot, v Sloveniji pa »pod pretvezo ohranjanja vrednot borbe proti fašizmu ohranjamo znake, imena, motive in gesla rdečega fašizma in s tem kažemo na svojo kontradiktornost in anahronizem«. Napisal je še, da je agresija »jugoslovanske 'ljudske' armade proti Sloveniji večini Slovencev odprla oči, toda še vedno ne toliko, da bi videli, da JLA ni postala okupacijska šele ob sedanjem napadu, ampak da je bila okupacijska že vse od maja 1945 sem.«

O istem, takrat že rešenem  problemu, piše tudi novembrska številka revije Naša luč. Da je postala vsiljena zastava z rdečo zvezdo za vse demokratične Slovence že prava mora, je več kot razumljivo, je napisal uvodničar, saj so ljudje pod tem simbolom doživljali nepredstavljivo težke čase. »Že zdavnaj so hoteli slovenski poslanci zvezdo vreči na smetišče zgodovine, pa so drugi poslanci, zlasti prenoviteljski, to je (bivši) komunisti, to preprečevali. Končno je le zmagala pamet.«

Avtor: Lenart Rihar

Viri in literatura:

• Slovenec, 19. 9. 1991.
• Slovenec, 20 . 9. 1991.
• Naša luč, september 1991.
• Naša luč, november 1991
• Svobodna Slovenija, september 1991
• Delo, 20. 9. 1991.
• Dnevnik, 20. 9. 1991.
• Večer, 20.9. 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30