Janez Pavel II: »Kar se dogaja v Jugoslaviji, je nevredno človeka in Evrope«

V ponedeljek, 23. septembra 1991, so v medijih odmevale besede papeža Janeza Pavla II iz nedeljskega nagovora vernikom na Trgu sv. Petra v Rimu. V njem je pozval k spoštovanju sporazuma o prekinitvi ognja v Jugoslaviji ter reševanju sporov s pogajanji.

Videmski in goriški nadškof ter tržaški in pordenonski škof so podpisali skupno izjavo, v kateri so izrekli podporo osamosvojitvenim težnjam slovenskega in hrvaškega naroda. Odločno so obsodili »ekspanzionistično akcijo Srbije, ki s silo orožja zaseda široka območja Hrvaške in seje teror med civilnim prebivalstvom«. Rimsko vlado so pozvali, naj zavzame jasno stališče, od Evropske skupnosti pa so zahtevali, naj sprejme učinkovitejše ukrepe za dokončno prekinitev ognja.

Tudi predstavniki Frančiškovih bratov in sester iz vseh evropskih držav so 23. septembra v Assisiju pozvali evropske državnike, naj naredijo vse, da bi se prenehalo prelivanje krvi na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Zavzeli so se za hitro priznanje samostojnosti Slovenije in Hrvaške.

Komisija za varstvo okolja in naravno dediščino obravnavala predlog za vnovično izgradnjo kapele na Kredarici

Leta 1896 je Jakob Aljaž ob koči na Kredarici postavil kapelico. Pozimi 1953/1954 je bila Aljaževa kapela minirana in so jo morali porušiti. »Ni ji bilo več naklonjeno mesto na tako opazni lokaciji, kamor so poslej »romale« množice planincev, ki naj bi jih preveval duh novega človeka, pri katerem religija ni imela česa iskati.« (Dušan Škodič, Kapelica na Kredarici, str. 11) Tako je komunizem ravnal s slovensko kulturno dediščino in uničil najbolj posebno kapelico v Sloveniji. Za njeno vnovično postavitev je bilo treba počakati na demokratične spremembe v Sloveniji in na »drugega Aljaža«. Dovški župnik Franci Urbanija je moral v ta projekt vložiti izjemno veliko energije. Čeprav so bili v letu 1991 v javnosti načeloma vsi za vnovično postavitev kapele, pa stvari niso potekale tako gladko. To je bilo zaznati tudi na seji komisije skupščine RS za varstvo okolja in naravno dediščino 23. septembra 1991, kjer so bile podane številne pripombe na postavitev kapele, in sicer glede njenih mer, lokacije, umeščenosti v okolje itn. Kljub burni razpravi na komisiji je nato državni zbor soglasno podprl postavitev nove kapele. Dovški župnik pa je nato moral še nekaj časa počakati, da je pridobil vsa soglasja za gradnjo. Zdajšnja kapela Marije Snežne na Kredarici, dokončana in blagoslovljena avgusta 1992, je dokaz, da se z vztrajnostjo, trdno voljo in potrpežljivostjo lahko popravijo zgodovinske krivice.

Razpad Jugoslavije zapečatil usodo Enciklopedije Jugoslavije

V letu 1991 sta v tiskarni obtičali sedma številka latinične srbohrvaške izdaje Enciklopedije Jugoslavije in peta knjiga njene slovenske izdaje. Kot so zapisali v Delu, »Jugoslavije tako rekoč ni več, celovite enciklopedije o njej pa tudi očitno ne bo. Ta hip je namreč videti samo ukinitev in razpadanje, v neki daljni prihodnosti pa morda nadaljevanje v kakšni drugačni obliki, kot se bo pač smiselno povezovalo med novimi državami, nastalimi na tem ozemlju.«

Avtorica: Neža Strajnar

Viri in literatura:

• Delo, 24. in 25. 9. 1991.
• Slovenec, 24. 9. 1991.
• Večer, 24. 9. 1991.
• Novi list, 26. 9. 1991.
• Škodič, Dušan. »Kapelica na Kredarici«. V: Planinski vestnik, junij 2016, str. 11. 

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30