Skoči do osrednje vsebine

25. 9. 1991: 25. septembra je neodvisnost Slovenije priznala Estonija

Volilni listič na mizi. Roka sloni na lističu.

Slovenski obrambni sistem in njegovi vodje, predvsem ministra Janša in Bavčar, pa tudi predsednik vlade Peterle, se je v začetku leta 1991 znašel pred težkim odločitvami. Čeprav je grozila vojna, so bila obrambnemu ministrstvu namenjena pičla sredstva, ki so jih morali skoraj v celoti nameniti za nabavo orožja.

Slovenska in estonska zastava plapolata. V ozadju modro nebo z oblaki.

25. septembra je neodvisnost Slovenije priznala Estonija. | Avtor sezerozger/stock.adobe.com

Resolucija VS OZN 713

Večina članov vrhovnega poveljstva oziroma predsedstva Republike Slovenije je nasprotovala krepitvi obrambne moči države. Štirje člani so februarja 1991 celo podpisali deklaracijo, v kateri so zahtevali Slovenijo brez vojske. Zaradi tega nasprotovanja ter zavlačevanja in nasprotovanja opozicije sprejetju obrambnega proračuna je obrambni sistem pičla sredstva prejel šele tik pred začetkom vojaške agresije JA, kar je resno ogrozilo nabavo skromnih, a prepotrebnih količin protioklepnih sredstev in pehotnega orožja za delovanje operativnih enot vojske. Usposabljanje rednih enot se je zato lahko začelo šele 15. maja 1991, in še to samo dveh manjših v učnih centrih Ig in Pekre, ki je nato že 23. maja 1991 postal prvi poskusni cilj napada JA na Slovenijo. TO je neposredno pred vojno zagotavljala pripravljenost na vseh ravneh poveljevanja in aktiviranja štabov ter intervencijskih enot v času do dveh ur; operativno pripravljenost vseh štabov, 85 skupin za oviranje, 92 protioklepnih skupin, 59 oddelkov, 240 vodov, 142 čet, 33 odredov vodne sestave, 11 odredov četne sestave in 6 bataljonov. Skupno je bilo to enakovredno 378 četam ali 94 bataljonom. Za 35.000 pripadnikov so bili zagotovljeni orožje in pehotno strelivo, 1024 protioklepnih orožij in dodatnih 1106 protioklepnih orožij za enkratno uporabo, 203 kosov orožja za podporo, 99 protiletalskih orožij, 42 protiletalskih raket in 33.000 kg razstreliva. Pomemben vir oborožitve pred bojnimi spopadi so bili izvzemi orožja iz vojašnic JA in nabava orožja v tujini. Tako je v Kočevsko Reko 21. junija, torej manj kakor teden dni pred napovedano osamosvojitvijo, prispelo težko pričakovano orožje po načrtu Bor (5000 avtomatskih pušk, pet milijonov kosov streliva, več kot 1000 protioklepnih sredstev, nekaj raketnih lanserjev fagot za srednje dolge razdalje in nekaj deset protiletalskih raket strela M2). V času vojne pa orožje, ki je bilo zaplenjeno v bojnih spopadih ali pridobljeno z zavzetjem večjih skladišč orožja JA, kakor sta bili na primer Ložnica in Borovnica.

Julija 1991 so Združene države Amerike in Evropska skupnost uvedle embargo na izvoz in uvoz orožja v Jugoslavijo. Temu se je s sprejetjem resolucije 713 dne 25. septembra 1991 pridružila tudi Organizacija združenih narodov ter z njo skušala umiriti napetosti med akterji oboroženih spopadov. Embargo Slovenije ni zadeval, saj se je oboroženi spopad na njenem ozemlju dokaj hitro končal, pa tudi enote JA so Slovenijo zapustile. Zaradi ogroženosti državne suverenosti Slovenije, da se oboroženi spopad s Hrvaške ter Bosne in Hercegovine lahko hitro znova razširi na slovensko ozemlje, se je Slovenija tudi po koncu vojne intenzivno oboroževala. Leta 1993 je bil sprejet zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju, ki je v osmem členu določil, da se izvoz in uvoz orožja lahko opravljata na podlagi dovoljenj, orožje, ki so ga slovenske oborožene sile izločile iz uporabe, pa se lahko prodaja tudi drugim republikam nekdanje Jugoslavije, zlasti Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, saj je bilo to v strateškem obrambnem interesu države in ministrstva za obrambo. Zakonsko določilo je v tem smislu tudi dovoljevalo prevoz orožja preko državne meje. Vojna se je na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini končala šele z Daytonskim sporazumom leta 1995.

Tajno srečanje Tuđman, Milošević, Kadijević

V Mostarju so se tajno srečali predsednik Republike Srbije Milošević, predsednik Republike Hrvaške dr. Tuđman in zvezni sekretar za ljudsko obrambo Kadijević ter nadaljevali pogovore o reševanju jugoslovanske državne politične krize. Znova, kakor že večkrat prej, so soglasno sklenili, da je treba nujno ohraniti in utrditi mir v državi, in sicer s popolno ustavitvijo ognja, saj je to prvi pogoj za dosego pravičnih političnih ciljev. Udeleženci sestanka so menili, da bodo načelne opredelitve haaške konference o Jugoslaviji, ki so izključevale vsiljevanje političnih rešitev s silo, pripomogle k temu, da se jugoslovanska kriza premosti na miren in pravičen način.

Slovenska letališča še vedno zaprta

Predsednik vlade Republike Slovenije Lojze Peterle je predsedniku jugoslovanske vlade Markoviću poslal pismo, v katerem je opozoril na zaprta slovenska letališča. Dejansko stanje je bilo v nasprotju z določili Brionske deklaracije, s katero se je jugoslovanska vlada obvezala zagotoviti nemoteno delovanje kontrole in vodenje zračnega prometa, »…še več. Namesto da bi predstavniki zveznih organov skupaj s predstavniki Republike Hrvaške zagotovili takojšnje in nemoteno delovanje območne kontrole v Zagrebu, so iskali druge rešitve za njeno odpravo in prenos njene dejavnosti v Beograd. Ti ukrepi zveznih oblasti so bili  namerno kršenje deklaracije, zato je Peterle od Markovića pričakoval takojšnje in primerno ukrepanje in rešitev.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

  • Janša, Janez. Premiki. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992.
  • Kladnik, Tomaž (ur.). Vojaška obramba Slovenije. Defensor, Ljubljana, 2011.
  • Vojna za Slovenijo. Nova obzorja, Ljubljana, 2014.
  • E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Nova univerza, Ljubljana, 2021.
  • Delo, 26. 9. 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30