Tuđman je v izjavi dejal, da to sicer ni prvi sporazum, vendar ga je prvič podpisal tudi zvezni minister za obrambo. Dejstvo, da je sporazum podpisal Kadijević v imenu armade, je kazalo na to, da armada ni samo vključena v vojno, ampak je skupaj s Srbijo tudi agresor na Hrvaškem. Hrvaške sile pa po njegovih besedah ne bodo armadi vračale vojašnic ali drugih objektov.

Vse vojaške skupine naj bi se umaknile z neposrednih območij spopadov, vse paravojaške sile pa naj bi bile razpuščene na obeh straneh. Vendar vojskovanje na dan podpisa ni prenehalo, saj so topovi JA obstreljevali Osijek in Varaždin, vojaška letala pa so bombardirala več vasi in mest na Hrvaškem. Spopadi na ulicah Zagreba niso kazali na premirje, prav tako ne blokada sedmih hrvaških pristanišč in ustavitev civilnega pomorskega prometa.

Tankovski premiki v vojašnici na Vrhniki

Tanki jugoslovanske armade so 17. septembra ponoči v vrhniški vojašnici oblikovali kolono in se pripravljali na morebitni odhod proti Hrvaški, vendar do tega ni prišlo. Osemdeset tankov in transporterjev je ostalo na ozemlju vojašnice. Generalmajor Janez Slapar je zatrdil, da so slovenske oborožene sile organizacijsko in obrambno že toliko usposobljene, da je kakršna koli ponovna agresija proti Sloveniji s ciljem pokoritve obsojena na neuspeh.

Na Vrhniki so bili od začetka vojne preostali tanki še vkopani na hribu nad vojašnico. Poleg tega je nekaj tankov stražilo opremo iz vrhniške vojašnice, ki je bila pripravljena na železniškem nakladišču v Logatcu, in naj bi že zapustila Slovenijo, vendar tega jugoslovanska armada zaradi razmer na Hrvaškem še ni izvedla. Komandant tankovske brigade polkovnik Jovanovič je zanikal možnost, da bi se nenapovedano odločili za premik iz Slovenije.

Avstrija se zaenkrat še ni odločila za priznanje Slovenije in Hrvaške

Avstrijski parlament se je po dolgotrajni razpravi odločil, da podpre vladno politiko glede priznanja Slovenije in Hrvaške, kar je v praksi pomenilo, da je Avstrija še naprej sodelovala pri diplomatskih prizadevanjih za razrešitev t. i. jugoslovanske krize, vendar naj bi se o priznanju odločala v skladu s stališči drugih držav. Kancler Vranitzky in zunanji minister Mock sta zavračala neusklajene zahteve opozicije (svobodnjaki in Zelena alternativa), ki je zahtevala priznanje Slovenije in Hrvaške.

Slovensko zdravstvo v popolni krizi

Vlada samostojne Slovenije se je že od začetka ukvarjala s krizo v zdravstvu, ki je bilo v popolnem finančnem razsulu. Sprejeti so bili številni varčevalni in sanacijski ukrepi, vendar pa je bilo stanje še vedno kritično. Tako je tudi namestnik ministrice za zdravstvo dr. Tone Košir priznal, da ni »takšnega notranjega ukrepa v zdravstvu, ki bi lahko zapolnil nastali primanjkljaj«. Zato je pristojno ministrstvo predlagalo zmanjševanje števila zaposlenih, republiška uprava za zdravstveno varstvo je zmanjšala načrtovano število storitev, poleg tega pa je ministrstvo pripravilo navodila glede zdravstvenih storitev za samoplačnike. Zaradi hitre rasti cen zdravil za več kakor 80 odstotkov je bila celo predlagana kontrola cene zdravil. Vlada je 1. septembra zvišala prispevek za zdravstvo. Stanje je bilo celo tako slabo, da niti »stalni ukrep« v obliki prenosa neporavnanih računov v naslednje proračunsko leto, ki je prikrival slabo stanje, ni več zadoščal.

Avtor: Martin Nahtigal

Viri in literatura:

• Delo in Večer, 17. in 18. 9. 1991.
• Slovenija in pika!. Boštjan Furlan, Ožbej Peterle, Marko Balažic. Ljubljana, 2016.
• Janez Janša. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992 (3., dopolnjena izdaja), Ljubljana, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30