Skoči do osrednje vsebine

14. 9. 1991: Slovenija odločno na poti samostojnosti in neodvisnosti

Volilni listič na mizi, roka sloni na lističu.

»Težko se je pogovarjati, medtem ko še divjajo boji«. S temi besedami je dr. Dimitrij Rupel, minister za zunanje zadeve Republike Slovenije, povzel dogajanje na mirovni konferenci o Jugoslaviji in nadaljeval, da »se je težko pogovarjati, medtem ko se na Hrvaškem dogajajo hude stvari. Vsi udeleženci so menili, da je prva naloga vzpostaviti mir na tem območju. Zato bo lord Carrington (predsedujoči konferenci) že v ponedeljek ali torek odpotoval tudi v Jugoslavijo in se tam pogovoril z obema protagonistoma dogodkov, Tuđmanom in Miloševićem, tako, da lahko nadaljevanje konference pričakujemo spet v četrtek. V ponedeljek in torek pa bosta tu začeli delati še dve skupini ekspertov«.

Dimitrij Rupel razlaga.

Dimitrij Rupel je opozoril, da si predstavniki jugoslovanske federacije prizadevajo podaljšati trajanje konference in s tem trimesečni moratorij, dogovorjen na brionski konferenci. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

1 / 2

Mirovna konferenca o Jugoslaviji

Rupel je opozoril tudi, da si predstavniki jugoslovanske federacije prizadevajo podaljšati trajanje konference in s tem trimesečni moratorij, dogovorjen na brionski konferenci. Slovenska prizadevanja so bila, da bi bila konferenca čim krajša in da bi čim prej dosegli nekatere ključne dogovore. Slovenska delegacija je zavrnila zlasti pogovore o Jugoslaviji kot ohlapni federaciji in vprašanjih, ki jih ni mogoče spremeniti: o zgodovini, različnosti narodov, tragičnih žrtvah vojne in slovenski samostojnosti oziroma slovenski samoodločbi s plebiscitom. Prav tako pogovori niso bili mogoči o usodi Jugoslavije, ki je bila v krizi in dejansko mrtva, saj bi bila napaka, če bi jo ponovno oživili. Pogovarjati  se ni bilo mogoče tudi o jugoslovanski armadi kot skupnem obrambnem sistemu, ker iz tega ne bi izšlo nič dobrega. Mogoči pa so bili politični pogovori o odnosih med posameznimi državami in narodi, ki jih je bilo mogoče spremeniti, mogoče se je bilo dogovoriti o delitvi dobrin, končanju sovražnosti in oboroženih spopadov ter varovanju pravic manjšin in človekovih pravic ter načinih takega sožitja. Ob tem je minister Rupel poudaril, da je Slovenija z Evropsko skupnostjo podpisala pogodbo o moratoriju, ki traja tri mesece. 7. oktobra 1991 se je ta rok iztekel in Slovenija je morala zato nekatere zadeve urediti. Najprej je šlo za monetarno suverenost, ker bi Slovenija drugače hitro prišla pod vpliv jugoslovanskega monetarnega sistema, za katerega je bilo značilno, da je s povečano emisijo financiral vojno proti Hrvaški.

Slovenija je čakala odhod armade

»Možnosti za ponovni napad armade na Slovenijo so bistveno manjše, kot so bile še pred mesecem dni«, je izjavil slovenski obrambni minister Janez Janša in zavrnil govorice, ki so se izvirale predvsem z juga nekdanje federacije, naj bi kmalu prišlo do letalskega napada na Slovenijo. Možnosti za takšen napad je ocenil kot minimalne ali nikakršne predvsem zato, ker je vrh jugoslovanske armade povezoval obnovitev centralistične Jugoslavije z uspešnim državnim udarom v Sovjetski zvezi, ob njegovem neuspehu pa se je povezal z zagovorniki velike Srbije, ki bi armadi edina lahko omogoči preživetje. Armada je imela velike težave s kadri in s tem z oblikovanjem enot, ki bi lahko takšno nalogo izvedle. Poseg armade v Sloveniji bi bil po mnenju ministra Janše  možen le v primeru vojaškega zloma Hrvaške ali če bi armada s frontalnim napadom na hrvaškem ozemlju izvedla tudi manjše akcije v Sloveniji. Vendar je obe omenjeni možnosti zavrnil kot nerealni. V zvezi z umikom armade iz Slovenije pa je dejal, da je bilo v Sloveniji še 3430 pripadnikov armade, ki so se ukvarjali predvsem s selitvijo vojaške opreme, in 500 pripadnikov armadnih specialnih enot, ki so varovali in nadzorovali umik. V vojašnicah v Sloveniji pa je ostalo še 70 tankov in 30 oklepnih transporterjev, kar je bilo približno deset odstotkov ognjene moči, ki jo je imela armada v Sloveniji ob začetku agresije.

Prav tako je armada začela prazniti vojašnice. Tako je stažarski stolp vojašnice Borisa Kidriča v Šentvidu pri Ljubljani že sameval, čeprav je v vojašnici čakalo na primopredajo še nekaj vojakov in starešin ter oklepnih vozil. Okoliški prebivalci so izjavili, da na tej lokaciji nočejo nobene vojske več, zato so pričakovali vračanje nacionaliziranega premoženja prejšnjim lastnikom. To se je nanašalo predvsem na Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, saj je bil na tej lokaciji pred drugo svetovno vojno Zavod sv. Stanislava (imenovan tudi Škofovi zavodi), in na nekatere okoliške kmete, ki so jim ob širitvi vojašnice nacionalizirali zemljišča.

Radgončani obnavljajo v vojni porušene hiše

Za odpravo vojne škode, ki so jo utrpeli prebivalci in infrastruktura Gornje Radgone ob napadu Jugoslovanske armade na mesto, je bilo občinski upravi in Rdečemu križu dodeljenih 80 milijonov dinarjev pomoči v denarju in materialu. Vsi prizadeti so za manjša vzdrževalna dela denar prejeli takoj. Vsi tisti  pa, ki so si bili prisiljeni zgraditi nove hiše ali jih temeljito obnoviti, pa so denar dobili po tem, ko so predložili potrebno dokumentacijo. Pri tem je šlo za obsežni gradbeni poseg, saj je bilo med spopadi v mestu poškodovanih in porušenih kar 135 hiš, lastniki pa naj bi dobili povrnjenih okoli 60 odstotkov potrebnih sredstev. Rdeči križ je sproti razdelil vso dobljeno pomoč. Razdelili so gotovino v višini 420 000 dinarjev ter za dva milijona dinarjev deviz, za 100.000 dinarjev šolskih potrebščin ter 180 000 dinarjev za nakup gospodinjske in druge opreme ter strojev.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

  • Janša, Janez. Premiki. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992.
  • Kladnik, Tomaž (ur.). Vojaška obramba Slovenije. Defensor, Ljubljana, 2011.
  • Vojna za Slovenijo. Nova obzorja, Ljubljana, 2014.
  • E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Nova univerza, Ljubljana, 2021.
  • Delo, 14. in 16. 9. 1991. 

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30