Skoči do osrednje vsebine

20. 9. 1991: Jugoslovanskih zastav na mejah ni več

Volilni listič na mizi. Roka sloni na lističu.

Na dan sv. Evstahija leta 1991 je bilo v Linzu v Avstriji srečanje skupnosti Alpe–Jadran, ki je močno podprla osamosvojitev Slovenije in Hrvaške. Ante Marković je s predlogom o razrešitvi obrambnega ministra Veljka Kadijevića naletel na nerazumevanje pri svojih nekdanjih zaveznikih iz Srbije. Po besedah slovenskega notranjega ministra na nobenem mejnem prehodu v Sloveniji ni bilo več jugoslovanskih zastav.

Narisana jugoslovanska zastava na razpadajočem in razpokanem zidu.

Notranji minister Igor Bavčar je slovensko javnost seznanil, da na nobenem mejnem prehodu v Sloveniji ni več jugoslovanskih zastav. | Avtor daniel0/stock.adobe.com

Skupnost Alpe–Jadran močno podpre Slovenijo

V Linzu v Avstriji je bilo 20. septembra 1991 zasedanje predsednikov vlad dežel, vključenih v skupnost Alpe–Jadran. Udeležil se je ga tudi slovenski premier Lojze Peterle, ki je bil ob hrvaškem kolegu Franju Greguriću glavna zvezda dogajanja. Skupnost je namreč odločno podprla osamosvojitev obeh zahodnih jugoslovanskih republik in celo okarala mlačno stališče zahodnoevropskega prostora. Seveda je bilo v razpravah največ poudarka na vse bolj krvavi vojni na Hrvaškem in na organiziranju pomoči za ogroženo državo. Predsedujoči skupnosti, deželni glavar avstrijske dežele Zgornja Avstrija Josef Ratzenböck, pa je bil nedvoumen: »Naši sklepi niso usmerjeni proti srbskemu narodu, pač pa proti tankovskemu komunizmu.« Lojze Peterle se je seveda zavzel za nadaljevanje slovenskega sodelovanja v skupnosti Alpe–Jadran tudi po osamosvojitvi. A povezavi je s koncem hladne vojne in z vzhodno širitvijo Evropske unije slednjič vendarle pošla sapa.

Jugoslovanske zastave so preteklost

Slovenski notranji minister Igor Bavčar je slovensko javnost isti dan seznanil, da na nobenem mejnem prehodu v Sloveniji ni več jugoslovanskih zastav. O tem naj bi slovenska vlada že obvestila tudi Evropsko skupnost, ki je bila nekakšna sponzorka določila o vrnitvi teh zastav na mejo v Brionski deklaraciji. Minister je odgovarjal še na vprašanja v zvezi s posledicami konca moratorija na osamosvojitvene dejavnosti, ki se je bližal. Pričakoval je predvsem politične zaplete, pa tudi to, da bo jugoslovanska vojska skušala uporabiti iz Slovenije umaknjeno moštvo in opremo za agresijo na Hrvaško.

»Odvrženi« Marković

Srbska agresija na Hrvaško, pri kateri je jugoslovanska armada sodelovala vse bolj odkrito in brezsramno, je postajala vse bolj krvoločna, število žrtev pa je skokovito naraščalo. Premirje, v katerega je Slobodan Milošević pristal s figo v žepu ob prvih obrambnih uspehih Hrvatov, na terenu ni imelo nobenega učinka.

Hrvat Stjepan Mesić, nominalni šef jugoslovanske federacije in s tem vrhovni poveljnik agresorske vojske, je skušal po neuspehu svojega ukaza o umiku vojske v vojašnice agresijo ustaviti s pozivom armadnemu vrhu in predvsem častnikom ter običajnim vojakom. Od slednjih je pričakoval, da ne bodo uresničevali nezakonitih ukazov. Prav tako je poudaril, da predsedstvo ni zapovedalo splošne mobilizacije.

Počasi se je moral s tem, da nima v svoji (nekdanji) državi nobene prave moči več, soočiti tudi Mesićev rojak in širokoustni predsednik zvezne vlade Ante Marković. Menil je, da bi utegnila spiralo nasilja ustaviti zamenjava enega glavnih akterjev, zveznega obrambnega ministra Veljka Kadijevića. Ta očitno ni imel namena preprečiti sodelovanja svoje armade pri uresničevanju srbskih načrtov o ločitvi ozemelj v Slavoniji, na Baniji in v Dalmaciji od Hrvaške. Zato je Marković kot njegov nominalni »šef« sklenil ukrepati. Toda njegovi donedavni zavezniki iz srbskih vrst, ki so ga v prejšnjih mesecih v odločilnih trenutkih znali potisniti v ospredje, so mu pokazali, da njegova beseda ne šteje ravno veliko. Podpredsednik srbske skupščine Borivoje Petrović je premierja v jeziku, nabitem s propagando, poučil v jeziku, da pomeni njegova zahteva po odhodu Kadijevića in njegovega slovenskega namestnika Staneta Broveta »razbijanje enotnosti in vodstva Jugoslovanske ljudske armade«, ki naj bi bila ob lokalnem srbskem prebivalstvu na Hrvaškem še edina sila, zmožna ustaviti domnevni »ustaški pokol in genocid nad srbskim življem v teh krajih«. Formalno so se Srbi sklicevali na to, da novega obrambnega ministra ni mogoče imenovati, ker zaradi neudeležbe slovenskih in hrvaških poslancev ni mogoče sklicati zvezne skupščine.

Avtor: Aleš Maver   

Viri in literatura:

  • Delo, 21. 9. 1991.
  • Večer, 21. 9. 1991.
  • Dnevnik, 21. 9. 1991.
  • Katoliški glas, 26. 9. 1991.
  • Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
  • Rupel, Dimitrij. Skrivnost države: Spomini na domače in zunanje zadeve 1989–1992. Ljubljana, 1992.
  • Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30