Čas osamosvojitvene vojne ste preživeli v Sloveniji. Kako se spominjate tistih dni?

Tiste dni, ob razglasitvi samostojne države Republike Slovenije, pa tudi že prej ob prvih demokratičnih volitvah sem res bil v Sloveniji. To so bili dnevi, polni negotovosti, pa tudi veselja in upanja o izpolnitvi večstoletnih sanj našega naroda – da bomo končno le dobili oziroma si priborili svojo lastno državo. Zame osebno, pa tudi za večino naše diaspore (emigrantov po drugi svetovni vojni), je bilo to še posebej pomembno. Mnogi so domovino zapustili ob koncu druge svetovne vojne predvsem zaradi političnih razmer doma, med njimi tudi taki, ki so si s tem rešili življenje. Je pa bila za vse te takrat to tudi prva možnost, da po več desetletjih odsotnosti brez strahu obiščejo domovino.

V Ljubljani je v tem času zasedal Svetovni slovenski kongres, na katerem ste sodeloval kot eden izmed delegatov Avstralsko slovenske konference.

Prisotnost na razglasitvi samostojne države Republike Slovenije v skupščini, na povabilo predsednika dr. Franceta Bučarja in pozneje na Trgu republike, sta bila zame dva najsrečnejša trenutka v mojem življenju. Predvsem takrat, ko se je pred stavbo skupščine spuščala stara zastava z rdečo zvezdo, na Trgu republike pa istočasno dvigala nova dolga belo-modro-rdeča z grbom naše nove države ob zvokih slovenske himne. Res nepozabno in enkratno doživetje. Postali smo narod v pravem pomenu besede, s svojo državo. Končno se lahko identificiram/-mo, kjerkoli na svetu sem/-smo, kot Slovenec/-ci. Lepo in svečano je tudi bilo na proslavi v Cankarjevem domu. Imeli smo priložnost srečati se z mnogimi vodilnimi politiki in »osamosvojitelji«. Ponovno smo se srečali s prvim ministrom za Slovence po svetu, dr. Dularjem, ki nas je že pred tem obiskal v Avstraliji in nas obveščal o dogajanjih v domovini in nas spodbujal ter bodril k skupni akciji.

Je pa to veselje nekoliko zbledelo naslednji dan …

Na poti v Ljubljano nas je na Brezovici ustavila policija. Na sredi ceste je bil popolnoma zmečkan osebni avtomobil. Povozil ga je tank Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Tudi okrog je bilo vse razdejano in veliko ljudi v paniki. Moje veselje se je spremenilo v žalost – to niso bile več moje sanje. Ali nas čaka to? Na sejo SSK so me odpeljali novinarji RTV Slovenije, ki so ta prizor snemali – njim je bilo dovoljeno. Kongres se je moral predčasno končati. To je bil začetek agresije JLA na Slovenijo. Po vsem tem me je tudi skrbelo, kako bom prišel do Dunaja, od koder naj bi čez tri dni letel nazaj domov v Avstralijo, kajti letov z Brnika ni bilo. Kot delegat na SSK je bil tudi g. Breznik z Dunaja, ki mi je ponudil, da se peljem z njim. Pridružil se nama je še g. Lajovic, tudi iz Sydneyja in delegat na SSK, ki pa je moral poslovno v Švico že naslednji dan. A mejni prehodi so bili zaprti in nismo mogli naprej. Rečeno nam je bilo, da je menda odprt mejni prehod pri Gorici. A tudi tu smo naleteli na težave, kajti glavna cesta do Gorice je bila zaprta. Rešil nas je iznajdljivi svak moje žene, Franci Lenaršič, ki nam je kazal pot in s svojim avtom vozil pred nami po nekih stranskih cestah in kolovozih. Po nekaj urah vožnje smo končno le prispeli do meje, kjer nas je spet ustavila policija in posvarila, naj si hitro najdemo zavetišče, ker so tam streljali. Po slabih petih minutah se je streljanje končalo, hitro smo zapeljali naprej, preden so spet začeli streljati. Čeprav smo bili precej prestrašeni, smo vožnjo nadaljevali in po nekaj minutah prečkali mejo ter varno prispeli v Gorico, od koder sem nadaljeval pot do Dunaja prek Beljaka, Celovca in Gradca. Komaj sem prispel v hotel na Dunaju, sem prejel telefonski klic avstralske televizije ABC. Spraševali so me o najnovejših dogajanjih v Sloveniji in to istočasno predvajali na televiziji v Avstraliji. Po srečni vrnitvi v Sydney so me na letališču pričakali sydneyjski rojaki, ki so tudi komaj čakali, da jim iz prve roke povem o zadnjih dogajanjih v domovini.

Kaj je osamosvojitveno dogajanje v matični državi pomenilo za razcvet slovenstva v Avstraliji?

Preden odgovorim na to vprašanje, bi morda na kratko povedal nekaj besed o naši slovenski skupnosti v Avstraliji in njenem nastanku. Glavnina slovenske emigracije v Avstraliji, tista, ki je zaorala ledino »slovenstva«, je nastajala v prvih povojnih letih, tam do približno šestdesetih let prejšnjega stoletja. Slovenci so se naseljevali predvsem v večjih mestih, prestolnicah avstralskih zveznih držav, kot so Sydney, Melbourne, Perth, Adelajda in Brisbane. Mnogi so najprej morali v razne emigrantske kampe, dokler niso našli dela in nastanitve. Je pa v tem času v Avstralijo prišlo kar nekaj duhovnikov, v glavnem frančiškanov, ki so prišli iz Amerike. Ti so poleg pastoralnih potreb pomagali svojim rojakom iskati službe, stanovanja in jih povezovali. Prva druženja so nastajala predvsem v cerkvenem okolju – v cerkvenih dvoranah. Tudi prvi informativni mesečnik Misli, ki še danes obstaja in prav letos slavi 70-letnico obstoja, so ustanovili frančiškani. Ustanavljala pa so se tudi že prva slovenska društva, kar je pomenilo začetek kulturne dejavnosti v slovenski skupnosti v Avstraliji. Poleg svojih domov so rojaki gradili tudi skupne domove – društvene in klubske prostore. V teh domovih so prirejali zabave, koncerte, proslave in se družili. Ustanovljenih je bilo kar nekaj kakovostnih pevskih zborov, plesnih ansamblov in dramskih skupin. Pri društvih kakor tudi v verskih središčih so začeli pouk slovenskega jezika za najmlajše. Pozneje so pouk slovenščine začeli tudi na državnih šolah – sobotne šole. Slovenščina se je celo predavala na Univerzi Macquarie v Sydneyju po zaslugi slovenske skupnosti. Skratka, lahko rečemo, da so vsa ta prizadevanja dosegla višek »slovenstva« že v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Drugi val emigrantov iz Sloveniji se je začel tam nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja …

To so bili pretežno ekonomski emigranti. Ti do režima v domovini niso bili kritični do take mere kot prvi, povojni emigranti, ali pa sploh ne. Treba je seveda razumeti, da ti politično tudi niso bili obremenjeni. Šli so pač v svet v glavnem s trebuhom za kruhom, da si ustvarijo boljše življenje. Si pa tudi niso hoteli onemogočiti možnosti vrnitve ali obiska domovine. Ti novi in prvi – povojni emigranti – pa niso našli skupnega jezika, kar je privedlo do razhajanj in razdora v slovenski skupnosti. Nastali sta dve nasprotujoči si skupini. To razklanost je izkoristila takratna oblast v Sloveniji – Jugoslaviji in angažirala Slovensko izseljensko matico (SIM), da je tej novi skupini vsestransko pomagala, tudi finančno, in jih tako navezala in pridobila za svoje namene – tudi politične, seveda. Takrat se je tudi ustanovilo Slovensko narodno društvo, katerega namen je bil spodbujanje slovenske samostojnosti. Vsako leto je proslavljalo dan razglasitve prve slovenske vlade po prvi svetovni vojni (28. oktobra 1918), ki pa je obstajala samo mesec dni. Če govorimo o pomenu osamosvojitvenih dogajanj v matični državi pri razcvetu slovenstva v Avstraliji, je prvo in najpomembnejše to, da so nas prav ta dogajanja že takoj od začetka združila in postali smo spet enotni. To je nepojmljivo – fenomen! Kot da ne bi bili nikoli razcepljeni. In tako je še danes. Lahko bi bili za vzgled mnogim – morda celo domovini …? Nič več ni ideoloških razhajanj in političnih intrig in pritiskov. Vse to so osebne zadeve, vključno vera – kot je oziroma naj bi bilo v demokraciji. Pomembno pa je tudi to, da se lahko identificiramo kot Slovenci in smo tako tudi prepoznavni. Pred osamosvojitvijo ni bilo tako – seveda, ker nismo imeli svoje države.

Povejte nam še, kako deluje slovenska skupnost v Avstraliji. Koliko članov ima, kakšne so aktivnosti?

Slovenci v Avstraliji so spoštovani in prepoznani kot ljudje z visoko delovno etiko. Uspešni so na vseh področjih človekove dejavnosti. Ne glede na leto prihoda so se brez težav vključili v avstralsko okolje in njihov način življenja. Značilno za Slovence, tudi tukaj rojene, pa je, da so ponosni na svoj rod in tega ne skrivajo. Vedno pa je bilo težko odgovoriti na vprašanje, koliko Slovencev živi v Avstraliji. Pri popisu prebivalstva, ki je vsakih pet let, je vprašalnik vseboval rubriko »država rojstva«. Pred osamosvojitvijo smo v rubriko vpisali Jugoslavija. Uradnih podatkov o Slovencih, živečih v Avstraliji, ni bilo. Neuradno so krožili podatki, da nas je okrog 25 do 30 tisoč. Po popisu prebivalstva pred petimi leti, ko smo že imeli svojo državo, je bila v vprašalniku rubrika »language spoken at home« – govorni jezik doma. Po teh podatkih naj bi bilo v Avstraliji približno 17 tisoč Slovencev, ki doma govorijo slovensko. To pa ne pove, koliko je Slovencev oziroma ljudi slovenskega rodu. Če bi vprašalnik vseboval rubriko »ethnic origin« – etnični izvor, bi bili zgornji podatki od 25 do 30 tisoč bližje resnici. Res pa je tudi, da nas je po vsakem popisu prebivalstva manj, kajti prvih povojnih emigrantov je še zelo malo živih. Njihovi nasledniki – druga in tretja generacija, pa po večini doma govorijo angleško – ne glede ali so mešani zakoni ali ne. Zato točnih podatkov, koliko Slovencev oziroma ljudi slovenskega rodu je v Avstraliji, za zdaj še ni. Je pa v zadnjih tridesetih letih, odkar imamo svojo državo, v Avstralijo prišlo kar nekaj Slovencev – nekaj sto, morda več … To so v glavnem mlajši visoko izobraženi, večji del z družinami, ki pa se v obstoječo slovensko skupnost ne vključujejo. Povezujejo se v svojih profesionalnih organizacijah: akademskem društvu, avstralski slovenski gospodarski zbornici in seveda po družbenih medijih.

Kakšno je o trenutno dogajanje v slovenski skupnosti?

V Avstraliji je še vedno enajst aktivnih slovenskih društev/klubov s svojimi domovi – stavbami in drugimi nepremičninami. Mnoga zaradi že večletnega upadanja članstva kar težko shajajo, predvsem zaradi vzdrževanja teh relativno velikih nepremičnin – in tudi finančno. Nekatera društva ali klubi so se že zaprli. Ni pa vse tako črno. Na primer klub Triglav v Sydneyju je te težave že pred nekaj leti rešil tako, da se je povezal z enim od lokalnih klubov, ki ga je tudi lastniško prevzel. Odprt je za vsakogar, ki se želi včlaniti, ne glede na etnično poreklo. Vodi ga slovenski pododbor – celo napis na pročelju vas pozdravi v slovenščini. Klub je zelo uspešen, v njem se prirejajo vse glavne slovenske prireditve in proslave v Sydneyju – tudi slovenski državni praznik. Poleg tega tudi finančno pomaga drugim slovenskim organizacijam in ustanovam pri ohranjanju slovenstva. V Sydneyju je največje in najstarejše Slovensko društvo Sydney, ki je še vedno v slovenski lasti. Da bi rešili težave, ki so nastale zaradi vedno manjšega članstva in s tem dohodkov, je pred nekaj leti takratni društveni upravni odbor naredil usodno napako. Podpisal je pogodbo o sodelovanju z zasebnim najemnikom (neslovenskega porekla), ki pa se je izkazala bolj škodljiva kot koristna za društvo. Lani se je ta upravni odbor zamenjal, novi pa poskuša zadevo rešiti. Za rešitev se je zavzela tudi mlajša generacija in se množično začela vpisovati v članstvo društva. Članstvo SDS je tako naraslo na 400. Poleg tega se še vedno prijavljajo novi člani. To sta dva primera o trenutnih dogajanjih v slovenski skupnosti v Sydneyju. Članstvo pri večini preostalih društev/klubov se vrti tam nekje med 100 (morda še manj) in 400/500 članov. Tri največja društva/klubi v Avstraliji so: Triglav in SDS v Sydneyju ter Slovensko društvo Melbourne. Naj omenim še en primer, verjetno edinstven, da ima Slovensko društvo Planica v mestu Wollongong, ki je oddaljeno kakih 100 km južno od Sydneyja, poleg društvenih prostorov v lasti tudi svojo cerkev. Za svete maše in druge verske obrede v tej cerkvi skrbi sydneyjski duhovnik, frančiškan p. Darko Žnidaršič. Društva so v glavnem odprta samo ob koncu tedna. Prirejajo razne zabave, proslave, materinski dan, očetovski dan, martinovanje, kulturni dan, štefanovo, dan samostojnosti in neodvisnosti, dan državnosti, silvestrovanje itn. Ob tem so še posebni društveni dnevi, mladinski koncerti, dramske prireditve, pri nekaterih obstaja tudi učenje slovenskega jezika, predvsem za najmlajše. Izdajajo tudi društvene biltene. Koronavirus je aktivnosti vseh teh društev zelo omejil. Še vedno so popolnoma zaprti. Poleg društev in klubov imamo v Avstraliji še tri verska središča – misijone s svojimi cerkvami in dvoranami: svetega Rafaela v Merrylandsu – Sydney, svetih bratov Cirila in Metoda v Melbournu in svete Družine v Adelajdi. Tudi v teh središčih se poleg verskih obredov rojaki zbirajo in družijo na mnogih kulturnih prireditvah, koncertih in zabavah. Med najbolj prepoznavne prireditve spadajo letni vseslovenski mladinski koncert v organizaciji vseh treh misijonov.

Je mogoče narediti primerjavo med Slovenijo in Avstralijo, kakšne so razlike in kakšne podobnosti, razen velikosti, seveda?

Po velikosti je med Slovenijo in Avstralijo res velika razlika. Po naravnih lepotah sta obe čudoviti deželi, pa vendar tudi zelo različni. Slovenijo vidim, čutim in nosim v srcu – kot »raj pod Triglavom«, kakor jo je tako lepo opisal Ivan Cankar. Mnogi rojeni Avstralci bi verjetno tako opisali tudi Avstralijo. Morda tudi nekateri priseljenci in emigranti, ki so si v Avstraliji ustvarili svoj dom. Tudi jaz imam rad Avstralijo. Tukaj živim že več kot 60 let in sem tudi njen državljan. Rad pa tudi obiščem svojo rodno domovino Slovenijo. In vedno sem vesel, ko se vrnem v svoj dom v Avstraliji, k svoji družini. Imam srečo, da imam dve čudoviti domovini.  

Z geografskega stališča so med Slovenijo in Avstralijo res velike razlike. Slovenije je po velikosti komajda za eno tretjino avstralskega otoka Tasmanija. Slovenija pa je tudi po naravi zelo podobna temu otoku. Avstralija, ta ogromna celina, je s svojo obširnostjo in razsežnostjo ter velikimi razdaljami prav gotovo zaznamovala in oblikovala značaj tukajšnjih prebivalcev. Avstralci so po svojem značaju zelo odprti, sproščeni, prijazni in širokogrudni ljudje. Strpni do vseh priseljencev, tudi tistih, ki zadnja leta prihajajo v vse večjem številu iz delov sveta, katerih kultura in navade niso preveč združljive z zahodno kulturo, ki je vse od leta 1778 postala dominantna na tej celini pod južnim križem. Ima pa v Avstraliji vsakdo možnost in pravico živeti v sklopu svoje kulture, navad in običajev, ki jih je prinesel s seboj – seveda v okviru avstralske zakonodaje. Avstralija je zaradi emigracije postaja vse bolj multikulturna država in ima približno 200 različnih etničnih (jezikovno različnih) skupin. Je ena izmed najbolj privlačnih destinacij za emigrante in tudi za tiste, ki si želijo samo začasne zaposlitve. Vse bolj je zanimiva tudi za turiste.

Na vprašanje, ali je mogoče narediti primerjavo med Slovenijo in Avstralijo ter kakšne so razlike in podobnosti, bom poskušal odgovoriti bolj posplošeno z moje perspektive. Življenjski standard v Avstraliji je eden najvišjih na svetu. Povprečni zaslužek je morda trikrat večji od slovenskega, gledano samo s stališča izmenjave valut. Pri tem pa je treba upoštevati, da so tudi cene blaga in drugih dobrin v Avstraliji veliko višje kot v Sloveniji – da o cenah nepremičnin sploh ne govorimo. Sydney in Melbourne sta med najdražjimi mesti na svetu. Sydney, mesto, v katerem živim že od vsega začetka bivanja v Avstraliji, to je od 1960. leta, se je od takrat zelo spremenil. Takrat je imel nekaj čez dva milijona prebivalcev, zdaj jih ima pet milijonov. Avstralija je ob mojem prihodu imela okrog 10 milijonov prebivalcev, zdaj jih ima 26 milijonov. Tudi način življenja se je zelo spremenil – kultura, prehrana, vse je bilo anglosaksonsko. Hrana je bila zelo preprosta. Najbolj popularen je bil »fish and chips« (riba in cvrt krompir), ki so ga v prodajalni zavili kar v časopisni papir. Trgovine, gostilne in restavracije so se zaprle že v soboto ob 10. uri dopoldne in ostale zaprte vso nedeljo. Ulice so bile prazne. V mestu nisi našel žive duše. Ob koncu tedna pa se je razživela športna dejavnost, kot so ragbi, kriket, konjske dirke in drugi meni neznani športi. Avstralci so tudi veliki igralci na srečo – vseh vrst. Aparati za poker so razširjeni po vseh klubih in zdaj že tudi po hotelih in gostilnah. Mnogi na teh aparatih zaigrajo velike vsote denarja. To so bila leta velikega pritoka emigrantov, ki so v glavnem prihajali iz Italije, Grčije in Balkana. Dobiti službo sploh ni bilo težko. Vsakdo, ki je iskal delo, ga je dobil. Plače so bile za tiste čase relativno dobre. Emigranti so si že v prvih dveh letih bivanja v Avstraliji začeli gradili svoje hiše.  

Pa vendar so danes razmere tudi v Avstraliji zelo drugačne.

Avstralija je zelo napredovala in postala sodobna, visokotehnološko razvita država. Je demokratična država, v kateri so človekove pravice državljanov prioriteta. Še vedno sprejme okoli 200 tisoč emigrantov na leto, seveda razen v obdobju covida-19. Tokrat večji delež emigrantov prihaja iz držav Bližnjega in Srednjega vzhoda ter Azije. Tudi ti so veliko prispevali k razvoju države, najbolj pa je to vidno v prehrani. Mesta, kot so Sydney, Melbourne in Brisbane, so zdaj svetovne metropole. Življenje v mestih je takšno kot v drugih svetovnih prestolnicah. Čeprav Ljubljana ne spada med velika svetovna mesta, je prestolnica države z vsemi lastnostmi, potrebami in udobjem velikih mest. To, da je Ljubljana manjše mesto, je lahko samo prednost. Življenje v Sloveniji je vsekakor bolj prijetno in ugodno, že zato, ker od delovnega mesta nikoli nisi zelo oddaljen. V Avstraliji potovanje do delovnega mesta lahko vzame tudi več ur. V Avstraliji pa je lažje dobiti delo kot v Sloveniji, predvsem to velja za mlade z izobrazbo. Sicer sta pa obe državi na visoki ravni razvitosti. Tudi na področju športa sta si zelo podobni – obe dosegata zavidljive uspehe. Da, veliko skupnega imata obe državi, in lepo je v obeh – v Sloveniji in v Avstraliji.

Kako pogosto pridete v Slovenijo in kako jo doživljate danes? V Avstralijo ste se preselili leta 1959, takrat je bilo vse zelo drugače.

V Avstralijo sem odpotoval 1. aprila 1959, in sicer iz Genove z italijansko ladjo Oceanija, in po 33 dneh vožnje 4. maja prispel v sydneyjsko pristanišče, kjer sta me pričakala oče in brat Rudi. Oče je v Avstralijo prišel že leta 1949, brat Rudi pa 18 mesecev pred mano. Služba me je že čakala, in to v 60 km oddaljenem kraju Warragamba. To je bilo veliko gradbišče, obkroženo z barakami, v katerih so prebivali delavci. Tudi sam sem prebival v eni od teh barak. Tam je bila tudi menza za delavce. Toliko hrane še nikoli prej nisem videl – veliki obroki in kakovostna izbira. Že samo to izobilje v delavski menzi je naredilo name prvi dober vtis v primerjavi z menzo v dijaškem domu v Ljubljani in še pred tem z vojaško menzo. Tudi plača je bil dobra, še posebno ko sem jo primerjal s plačo, ki sem jo prejemal doma. V Warragambi so gradili velik jez za zajezitev vode za mesto Sydney. Delo sem dobil v elektro delavnici, oddelek za elektroniko. Delo je bilo zanimivo, vse elektronske naprave za telemetrijo in komunikacije smo gradili kar sami. Ob večerih, ko je večina delavcev šla v pub (pivnico) na pivo, sem jaz hodil na tečaj angleščine – dvakrat na teden. Preostale večere sem popravljal radijske aparate in televizorje (takrat še črno-bele) pri zasebniku, ki je imel v tem kraju svojo elektro delavnico. Po 18 mesecih bivanja v tem oddaljenem podeželskem kraju sem dobil službo pri njihovi glavni upravi v Sydneyju (Sydney Water Board). Najprej sem delal kot tehnični risar in pozneje kot tehnični uradnik. V Sydneyju sem potem lahko nadaljeval študij, ob delu seveda, in se izpopolnjeval na področju elektronike. V tem času se mi je pridružila žena Jeni (Jelena), ki je prišla za mano iz Slovenije. Z Jeni sva leta 1972 registrirala firmo Emona Enterprises, ki je poslovala pretežno prek poštnih naročil. Leta 1978 sva registrirala podjetje Emona Instruments Pty Ltd, ki še danes obstaja in jo vodita sinova Alfred in Mark. V Sydneyju sem se tudi takoj pridružil slovenski skupnosti, v kateri sem še vedno prisoten, vendar manj aktiven – tukaj so pač leta.

Slovenija je že 30 let samostojna in demokratična država. V teh treh desetletjih je dokazala, ne samo da je sposobna samostojno živeti, ampak je svetu tudi dokazala, kako se da živeti, če so dane možnosti. Slovenija je presegla vsa pričakovanja in postala zgledna in uspešna država – posnemanja vredna. Mi, izseljenci, ki smo pred desetletji odšli v svet, se veselimo tega uspeha svoje rodne domovine in smo ponosni nanjo. Radi jo imamo in jo radi obiskujemo.

Kako na Slovenijo gledajo v Avstraliji, jo na splošno poznajo in v kakšni luči?

Slovenci smo bili do osamosvojitve v Avstraliji klasificirani kot ena izmed jugoslovanskih jezikovnih skupin – tudi na državnem etičnem radiu so nas tako delili. Identitete kot narod oziroma nacija s svojo državo pa nismo imeli. Prve spremembe v prepoznavnosti Slovenije so nastale v obdobju slovenskega osamosvajanja, še posebej ob napadu JLA na Slovenijo, ko so mediji veliko pisali o teh dogodkih. Še posebej pa ob mednarodnem priznanju Slovenije kot samostojne države. Takratna avstralska vlada je bila Sloveniji zelo naklonjena, bila je prva čezmorska država, ki je priznala Slovenijo. Novoustanovljeni prvi slovenski konzulat v Sydneyju in nekaj mesecev za tem veleposlaništvo v Canberri sta intenzivno delala za prepoznavnost Slovenije. Veliko zmede, celo pri politikih, je povzročala podobnost imen med Slovenijo in Slovaško. Zanimivo je tudi, da sem kot slovenski olimpijski ataše na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 opazil, da je bila večkrat namesto slovenske zastave izobešena slovaška. Seveda sem takoj poskrbel za zamenjavo. Prepoznavnost in ugled Slovenije sta kar hitro rastla. Članstvo našega konzulata v konzularna zbora v Sydneyju in našega veleposlaništva v diplomatski zbor v Canberri je veliko prispevalo k temu. Članstvo obeh v EABC (Evropsko-avstralska gospodarska zbornica) je tudi močno vplivalo na rast gospodarske menjave med obema državama. V obeh zveznih zborih smo imeli kar dva predstavnika slovenskega rodu, gospoda Milivoja Lajovica, ki je bil prvi neanglosaksonski senator v zgornjem domu, in gospo Tanjo Pliberšek, poslanko v spodnjem domu, nekaj časa je bila celo ministrica. Slovenci imamo tudi na številnih univerzah v Avstraliji predavatelje, profesorje, prorektorja na Katoliški univerzi, dr. Zlatka Skrbišo, na Univerzi Queensland pa profesorja dr. Boštjana Kobeta, ki se ukvarja z molekularno bioznanostjo. Imamo ugledne znanstvenike, podjetnike in predvsem dobre ljudi, ki so spoštovani in cenjeni člani avstralskega prebivalstva. K največji prepoznavnosti Slovenije pa so zagotovo prispevali slovenski športniki, še posebej kolesarji. Imeni Roglič in Pogačar sta prav tako kot v Sloveniji prepoznavni tudi v Avstraliji. Skratka, Avstralci vidijo v Sloveniji urejeno, civilizirano in uspešno prijateljsko državo. Svoje državljane slovenskega rodu pa visoko cenijo kot vzorne člane avstralske skupnosti.

Avtorica: Vesna Žarkovič