Dr. Henrik Neubauer, ste nedvomno edinstvena osebnost v slovenski kulturi, v svojem plodovitem življenju ste zaznamovali številna umetniška področja, predvsem pa pustili globok in neprecenljiv odtis v slovenskem baletnem prostoru kot plesalec, koreograf, režiser in pisec strokovne literature, ki je s svojim znanjem in načinom dela povzdignil slovenski balet in ples na visoko umetniško raven, hkrati pa močno prispeval k njegovi prepoznavnosti. Tukaj na mizi je visok kup vaših knjig. Katerih tem ste se lotevali?

V času, ko nisem imel zadolžitev v operi, sem začel pisati knjige. Zdelo se mi je pomembno, da nekaj ostane zanamcem. Ko sem bil še vodja baleta v SNG Opera in balet Ljubljana, sem o ljubljanskem baletu in o predstavah že pisal v gledališke liste, leta 1992 pa sem za Gledališki muzej pripravil pregled vseh slovenskih oper, operet in baletov, ki so jih napisali slovenski skladatelji. Nato je leta 1999 v dveh delih na 800 straneh izšla moja knjiga Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji. Potrebovali smo takšen pregled na tem področju in vesel sem, da ga imamo. Izdajo knjig je takrat podprlo tudi ministrstvo za kulturo. Preostale knjige sem izdal v samozaložbi. Obdobje, ko sem vodil Festival Ljubljana, je bilo težko. Nisem namreč imel nikakršne politične podpore, nisem bil »naš človek«, kot se je takrat temu reklo. Ves dohodek smo morali zaposleni zaslužiti sami. Zato sem se odločil napisati knjigo po zgledu Zolaja J'accuse, ko je posegel v Dreyfusovo afero. Moja knjiga nosi naslov Obračun. V njej sem na 400 straneh »obračunal« z vsemi tistimi, ki me niso podprli pri mojem delu in mi niso hoteli pomagati. Takšnih je bilo veliko, v knjigi sem poudaril njihova imena in funkcije, ki so jih opravljali. Nihče od teh se ni pritožil, ker je bilo vse res, kar sem napisal. Niso mogli oporekati.

V vsem tem času se je baletna umetnost prav gotovo zelo spremenila. Kako jo doživljate danes?

Razvoj gre vedno naprej. Leta 1948 ustanovljena državna baletna šola je bila osnova za vzgojo baletnih plesalcev. Dana je bila možnost za razvoj slovenskega baleta. Ne zdi se mi prav, da preveč poudarjamo tuje plesalce, ki prihajajo k nam, in zanemarjamo svoje mlade kadre, ki so povsem enakovredni tujim baletnikom. Prevladuje prepričanje, da tuji plesalci prinašajo nove dojemanja in znanja, ki naj bi bili boljši, a to ni res. Balet je živa umetnost, ki se stalno razvija, vse večjo vlogo ima tehnika giba, a vsekakor je naš balet na visoki poklicni ravni.

Kako se spominjate časa osamosvojitvene vojne?

Na dan razglasitve samostojnosti in neodvisnosti 26. junija leta 1991 smo odšli na Kongresni trg, jugoslovanska letala so takrat že preletavala naše ozemlje. Dvignili smo slovensko zastavo in spuščali rakete. To, da imamo danes svojo državo, je eno veliko olajšanje. Pred tem smo ves čas živeli v neki napetosti in strahu. Še v cerkev nisi smel iti ali pa si moral iti tja na skrivaj. Ne smem se spomniti potovanj in gostovanj v tujini, ko so nas na mejah pregledovali kot kriminalce. Ko sem delal na Festivalu Ljubljana, se je dogajalo, da je, kadar koli je prišel gostovat kakšen ansambel iz SZ, k meni pristopil nekdo, ki se je predstavil kot Slovenec. Hotel je vedeti, kaj se pogovarjamo. Tudi ko sem dobil štipendijo in odšel v Moskvo, sem dobil nalogo, naj poročam o sosedu, ki je stanoval nad nami. V Moskvi je študiral režijo, vodil je tudi oddajo na moskovskem radiu in kritično poročal o Jugoslaviji. Ampak, veste, jaz se s sosedom o tem sploh nisem pogovarjal, mene je bolj zanimal njegov študij. »Slovenec« je tako od mene vedno odšel razočaran, ker ni dobil nobenih podatkov. Nikoli se z nobenim ruskim ansamblom nisem pogovarjal o politiki, temveč le o stvareh, ki so nas neposredno zanimale za vsakdanje delo in življenje. Trudil sem se, da so se tuji umetniki pri nas v času gostovanj čim bolje počutili. Danes je življenje v Sloveniji seveda povsem drugačno. Do nedavnega smo lahko potovali, kamor koli smo hoteli, brez zadržkov na mejah, imamo enoten denar, vse to mi ogromno pomeni.

Naša država se bo na predstavi ob začetku predsedovanja Slovenije Svetu EU predstavila tudi z baletom Edwarda Cluga Podvodni mož.

To je za našo baletno umetnost nedvomno velika čast. Zelo sem vesel, da bomo dejavno prisotni na tem pomembnem dogodku.

Gospod Neubauer, vstopate v 92. leto življenja, še zmeraj ustvarjate in pišete. Kako vzdržujete svojo vitalnost?

Ničesar posebnega ne delam. Nekateri moji kolegi plesalci si tudi v starosti namestijo v svoje stanovanje drog in vadijo baletne vaje. Jaz tega ne počnem, rad pa grem na kolo, v hribe, hodim na sprehode, očitno mi je usoda tako naklonjena, da še vedno polno živim.

Želim vam še veliko ustvarjalnih in zdravih let.

Avtorica: Vesna Žarkovič