Leta 2016 ste prejeli prvo Pučnikovo plaketo, ki jo v spomin na soustanovitelja slovenske države dr. Jožeta Pučnika za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji podeljuje Inštitut za slovensko narodno spravo. Ste tudi prejemnik medalje za zasluge za neomajno prizadevnost pri delu v dobrobit zamejskih Slovencev v Italiji ter za krepitev njihove narodne in jezikovne zavesti. Gre za vašo močno zavzetost za nacionalno emancipacijo in prizadevanja za enakopravnost Slovencev v Italiji. Kako bi kot dolgoletni predstavnik Slovencev v Italiji opisali njihov današnji položaj v Italiji?

Vsako obdobje prinaša svoje težave in hkrati rešitve. Generacija, ki ji pripadam, je videla ter na svoji koži in psihi občutila vse vojne in povojne dogodke, pa tudi vsa razočaranja, ki so tem sledila. Kot osnovnošolci smo šli v spremstvu učiteljev na tržaške mestne trge in ulice ter vpili že prej naučene parole, npr. Trst je naš, Tito in Stalin sta naša, prihodnost je naša, življenje damo, a Trsta ne damo itd. V spominu mi je ostala deklica iz sosednje vasi, ki je dobila kamen v oko in ostala brez njega vse svoje življenje. Potem so se naše manifestacije vedno bolj redčile in Trst je leta l954 prenehal biti naš oziroma je še vedno naš, a je dokončno del Italije.

Dr. Štoka, ste tudi kulturnik - človek peresa in širokih kulturnih obzorij. Vaše življenje so vseskozi označevale vrednote za krščanstvo, demokracijo in slovenstvo. Kako ocenjujete stanje teh vrednot danes?

Leta 1955 sem maturiral na slovenski klasični gimnaziji v Trstu. Na njej so poučevali odlični profesorji, med njimi mnogi, ki so se po vojni zatekli v Trst in nam predali številne izkušnje in znanja. Nato sem na tržaški univerzi zagovarjal disertacijo o svobodi govora, mišljenja in izražanja v smislu člena 21. italijanske republiške ustave. V vsem svojem javnem življenju in delovanju, ne samo kot deželni poslanec Slovenske skupnosti, ampak tudi pozneje kot predsednik Sveta slovenskih organizacij, sem poskušal vedno zagovarjati vrednote, ki temeljijo na načelih demokratičnosti, slovenstva in na krščanskem etosu, ki vso Evropo oplaja več kot 2000 let in je tesno povezan z načeli klasične antike. Ta črpa iz sporočil grških filozofov in dramaturgov ter rimskih juridičnih načel, kar je nekaj zares izjemnega. Vse te vrednote so še vedno aktualne, žive. Na teh mora sloneti naša družbena stvarnost in z njo tudi mi, pripadniki slovenskega naroda v zamejstvu. Nedvomno je, da se številčno krčimo, je pa zato kakovost naših sedanjih rodov večja kot kadarkoli prej, zato vidim našo prihodnost še vedno lepo, trdno in močno ustvarjalno na vseh področjih našega javnega življenja.

Kako pa se spominjate osamosvojitvenih dogodkov izpred 30 let, kaj ste počeli v tistem času?

Spominjam se, kot da bi se to zgodilo včeraj, ne pa že pred skoraj tremi desetletji. Moja družina je živela na Opčinah. Z dušo in srcem smo spremljali osvobodilni boj v naši matični domovini, trepetali za usodo Slovenije, a bili hkrati nekje v naši notranjosti prepričani, da bo ta boj za nas vse zares zmagovit. V spomin se mi je zelo vtisnilo bombardiranje vrha kraškega očaka - Nanosa, na katerem so goreli televizijski, radijski sprejemniki oziroma antene, zlo početje jugoslovanske ljudske armade. Za trenutek smo se ustrašili, da bo s tem ognjem konec naših sanj o osamosvojitvi slovenskega ljudstva, tako grozeči so bili ti ognjeni zublji. Ko sem takrat strmel proti vrhu Nanosa, sem za trenutek pomislil na svoja študentska leta, ko smo v slovensko državo močno verjeli, pa ne samo zaradi ustoličevanja slovenskih knezov na Gosposvetskem polju, kjer je bil gotovo zametek naše državnosti, ampak tudi za to, ker nam je na klasični gimnaziji prof. grščine Oton Muhr, Štajerec po rodu, vedno govoril, da če imajo drugi narodi svojo državo, zakaj je prav mi Slovenci ne bi smeli imeti. Pomislil sem tudi na časnikarja Franca Jezo, ki je prav tako kot mi stanoval na Opčinah in je v svojih knjigah opisoval tlako slovenskega naroda v tistih časih. Potem so zublji vrh Nanosa ugasnili in v naša srca se je spet vrnilo upanje. V zvezi z osamosvojitvenim bojem se spominjam tudi mladih najstnikov, ki so na tržaških ulicah in trgih postavili postojanke ter na njih zbirali podpise v podporo slovenski samostojnosti. Zahtevali so, naj evropske države podprejo ta boj in Slovenijo priznajo kot slovensko samostojno državo. Veliko naših mladih se je pri tem angažiralo, pri čemer so bili uspešni. Zamejstvo je bilo Sloveniji v tistem obdobju tako blizu kot morda že dolgo ne.

Nekoč ste izjavili, da vas izjemno moti, ker Slovenci o sebi prevečkrat govorimo, da smo majhen narod. Kako to razlagate?

Da, to me zelo moti, ker po mojem mnenju neki narod ni velik zato, ker je številčno močan, ampak le, če je zdrav, če ima v sebi vizije, če temelji na poštenosti v svojih programih in dejanjih, če je ponosen na svoje voditelje in voditelji na svoje državljane. Smo narod s svojo skoraj tisočletno zgodovino, ki nam ni bila vselej naklonjena, a mi smo stali in obstali, čeprav nas ni na milijone in milijone. Morda pa smo kljub temu ostali na svoji zemlji, ker nismo zakrivili grozot, takih grozot, kot so jih milijonski narodi znali zadati človeštvu. Zato pa moramo zdaj, ko smo preživeli tri desetletja našega obstoja, še bolj stremeti k popolnosti, vsestranski zrelosti, brez sovraštva in ihte v svojih srcih. S temi upi stopimo v nova desetletja Slovenije, moje in tvoje Slovenije.

Ste tudi avtor več publikacij, načrtujete morda še kakšno literarno delo?

Rad bi napisal še zgodbo slovenskih pravnikov med obema svetovnima vojnama, ko so ti delovali v nemogočih razmerah. Društvo Pravnik v Trstu letos praznuje stoletnico ustanovitve. Zaživelo je v Narodnem domu v Trstu in tam delovalo do julija l920, ko so ognjeni fašistični zublji uničili vse, kar je bilo v njem slovenskega. Italija se je obvezala, da nam ga čim prej vrne. Upajmo, da bo tako. To knjigo bom, seveda če mi bo to uspelo, posvetil vsem slovenskim odvetnikom, ki so zaradi svoje narodne pripadnosti in zavesti morali prav tako kot mnogi drugi aktivni člani naše stvarnosti skozi kalvarijo, na katero so mnogi žal že pozabili.

O dr. Dragu Štoki:

Drago Štoka (roj. 16. avgusta 1937 na Kontovelu pri Trstu) je bil tudi prepričan zagovornik slovenske pomladi in družbene demokratizacije v Sloveniji. Podpiral je pomladno opcijo, ki je Slovenijo popeljala na pot samostojnosti in integracije v Evropsko unijo. V tem smislu se je udeleževal političnih shodov in rade volje sprejemal povabila na posvete, ki so podpirali osnovne človekove pravice in demokratične vrednote. Na publicističnem področju je sodeloval pri vseh slovenskih listinah v zamejstvu. Leta 1957 je bil med soustanovitelji revije Mladika. Pri reviji je sodeloval s članki, bil član njenega uredniškega odbora in jeseni 1966 tudi odgovorni urednik. Leta 1964 je bil med ustanovitelji revije Most in njen odgovorni urednik do leta 1968. Do leta 1968 je bil zunanji sodelavec RAI Trst A. Kot igralec je do leta 1968 sodeloval pri radijskem odru in pri Slovenskem odru v okviru slovenske prosvete. Veliko je predaval, nastopal in objavljal pri raznih slovesnostih in knjižnih izdajah. Udeleževal se je zasedanj mednarodnih manjšinskih organizacij FUENS in EFA (European Free Aliance) ter Sveta Evrope. Na političnem področju je bil najprej član Slovenske katoliške skupnosti, ki se je leta 1968 preimenovala v Slovensko ljudsko gibanje. Od leta 1968 je bil v skupnem koordinacijskem odboru dveh političnih strank Slovenske skupnosti (Trst) in Slovenske demokratske zveze (Gorica), ki sta skupno nastopali na volitvah za Deželni svet FJK z listo, poimenovano Slovenska skupnost. Drago Štoka je bil dvajset let (1968-1988) deželni svetnik SSk in pri tem opravljal pomembno delo v uveljavljanju pravic slovenske narodne skupnosti v FJK in interesov prebivalstva. V njegovem delovanju znotraj Deželnega sveta FJK je ogromno prispeval z zakonskimi predlogi, interpelacijami in drugimi pobudami. Med najpomembnejšimi dosežki so: leta 1969 – izglasovanje vsedržavnega zakona na deželno pobudo o kazenski zaščiti manjšin; leta 1970 – izglasovanje zakona za uvedbo narodnega imena Slovenci v deželno zakonodajo, tako da je bil odpravljen dotedanji izraz »skupnosti, nositeljice posebnih interesov«; leta 1977 – zakon v podporo dvojezičnemu poslovanju slovenskih šol in šolskih organov. Drago Štoka je bil od leta 1996 do leta 2002 predsednik Glasbene matice, osrednje glasbene ustanove Slovencev v Italiji. Leta 2005 je bil izbran za deželnega predsednika Sveta slovenskih organizacij (SSO). Na predsedniško mesto je bil potrjen tudi leta 2009 in 2011, ko je krovna organizacija praznovala 35 let ustanovitve in neprekinjenega delovanja.

Avtorica: Vesna Žarkovič