Skoči do osrednje vsebine

10. 9. 1991: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije izvaja politični pritisk na vlado

Volilni listič na mizi. Roka sloni na lističu.

10. septembra leta 1991 je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije v Ljubljani organizirala demonstracije proti lastninskim zakonom, ki jih je predlagala vlada. Po mnenju organizatorjev bi bilo treba zakone o lastninskem preoblikovanju podjetij, zadrugah in denacionalizaciji odločno zavrniti oziroma jih vrniti v fazo osnutka. Sprejetje teh zakonov naj bi »oškodovalo delavce, ki so desetletja trdo delali, zdaj pa jim je hotela oblast vzeti podjetja«. Z demonstracijami in zavajajočimi izjavami so izvajali močan pritisk na oblast ter vplivali na javno mnenje.

Množica ljudi, v rokah držijo napise. Na enem piše: Sindikat delavcev gradbene dejavnosti Ljubljana z okolico.

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je v Ljubljani organizirala demonstracije proti lastninskim zakonom, ki jih je predlagala vlada. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je bila, kot jo je označil novinar in politični analitik Leon Marc, »naslednica bivših režimskih sindikatov«. Kot taka je zelo dobro sodelovala s predstavniki prenovljenih komunističnih strank. Tako so bili na protestu prisotni tudi nekateri opozicijski politiki, na primer Jože Smole, Ciril Ribičič, Sonja Lokar in drugi. Na demonstracijah je bilo slišati veliko starih fraz »o ubogih brezpravnih množicah delavcev, nad katerimi naj bi vladala elita lastnikov ali država«. Trdili so, da bi sprejetje zakonov prineslo ogromno gospodarsko škodo in da je vse to le poteza vlade, ki naj bi si želela zagotoviti čim več oblasti. Delavstvu so na demonstracijah napovedovali katastrofo.

Predsednik vlade Lojze Peterle je na njihove očitke odgovoril: »S tem, ko kličejo delavce na ulico, na podlagi neresničnega prikazovanja namenov zakona, seveda delavcem ne bodo pomagali. Dejstvo je, da šele ta zakon delavcem res nekaj daje. Postali bodo solastniki dosedanjega družbenega premoženja in soupravljalci, za preteklost pa vemo, kdo je upravljal v njihovem imenu.« Poudaril je, da je cilj gospodarske reforme v Sloveniji ustvariti normalno tržno gospodarstvo: »Hrbtenica tega je privatizacija. Brez privatnega lastništva je slovensko gospodarstvo obsojeno na stagnacijo. Zgodovina družbene lastnine kaže, da tam, kjer ni privatnega lastništva, vladata neučinkovitost in pomanjkanje dinamizma.«

Množica ljudi z napisi v rokah.

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je z demonstracijami izvajala politični pritisk na vlado. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Slovenska vlada je v tem obdobju namenjala veliko časa in energije reševanju gospodarskega stanja, čeprav je bila deležna neprestanih kritik. Imela je vrhunsko ekipo svetovalcev (dr. Boris Pleskovič, dr. Jeffrey Sachs, dr. David Lipton, dr. Jože Bernik in drugi), ki so opravili veliko dela in imeli, kot se je pozneje izkazalo, tudi odlično vizijo. So pa bile splošne gospodarske razmere v Sloveniji takrat zelo slabe (čas visoke inflacije, ki je odražala vsa podedovana nesorazmerja v prejšnji jugoslovanski skupnosti, težave z nelikvidnostjo, izguba jugoslovanskega trga, razpad velikih gospodarskih sistemov, pomanjkanje kapitala). Ker je imela Demosova vlada v parlamentu zvezane roke, saj ni imela večine v vseh treh skupščinskih zborih, ji vseh načrtovanih reform ni uspelo izpeljati. Kot je pozneje hudomušno pripomnil uspešen ekonomist in takratni svetovalec slovenske vlade David Lipton: »V Sloveniji so obstajali različni pogledi na reševanje ekonomskih problemov. Slovenija je majhna država z veliko politiki, od treh ekonomistov boste dobili najmanj štiri poglede.«

Pismo predsedniku Argentine dr. Carlosu Saulu Menemu

Slovenci v Argentini so se z vsemi močmi trudili, da bi pomagali Republiki Sloveniji do mednarodnega priznanja. Tako so dosegli, da je vplivni argentinski državni senator Horacio Felix Bravo 10. septembra 1991 poslal pismo predsedniku Republike Argentine s prošnjo, naj prizna neodvisni državi Slovenijo in Hrvaško.  V njem je med drugim zapisal: »Demokracija, spoštovanje samoodločbe narodov in aplikacija mednarodnega prava so tista nujna načela, ki bodo zagotovila obstoj državnih in človekovih pravic narodoma Slovenije in Hrvaške. /…/ Kakor smo sprejeli odločitev o priznanju republik Litve, Latvije in Estonije, tako mislim, da moramo sprejeti identično stališče glede Slovenije in Hrvaške.«

Evropska konferenca o človekovih pravicah v Moskvi

Zunanji ministri 38 držav članic Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (KVSE, sedanji OVSE) so 10. septembra 1991 v Moskvi potrdili članstvo Estonije, Latvije in Litve. V uvodu srečanja so izrazili veliko hvaležnost Mihailu Gorbačovu, Borisu Jelcinu in branilcem demokracije, ki jim je uspelo zatreti avgustovski državni udar v Sovjetski zvezi. Večino časa pa so namenili pogovorom o reševanju krize v Jugoslaviji. Jasno je bilo poudarjeno, da Evropska skupnost ne bo priznala nikakršnih meja, ki bi bile dosežene z nasiljem. Poudarjeno je bilo, da je odprava avtonomije na Kosovu ustvarila kritično stanje v tem predelu Evrope.

Avtorica: Neža Strajnar

Viri in literatura:

  • Delo, 11. 9. 1991.
  • Slovenec, 11. in 12. 9. 1991.
  • Večer, 11. 9. 1991.
  • Katoliški glas, 12. 9. 1991.
  • Svobodna Slovenija, 12. in 19. 9. 1991.
  • Balažic, Marko; Furlan, Boštjan; Peterle Ožbej. Slovenija in pika!. Ljubljana 2016, str. 215.
  • Valič Zver, Andreja. Demos: Slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30