V glavnem mestu nizozemske province Južna Holandija je potekala druga plenarna seja mirovne konference o Jugoslaviji. Udeležili so se je zunanji ministri novonastalih držav, preostalih jugoslovanskih republik in federacije. Sejo je vodil lord Peter Carrington, ki je udeležence tudi obvestil o pogovorih v nekdanji Jugoslaviji.

Slovesno odprtje mednarodnega avtocestnega mejnega prehoda Šentilj. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je na povabilo bolgarskega zunanjega ministra obiskal Bolgarijo, kjer se je srečal z najvišjim političnim vrhom in dobil zagotovilo Bolgarije za priznanje Slovenije. Predsednik predsedstva Milan Kučan in član predsedstva Ciril Zlobec sta bila na uradnem obisku v Trstu. Predsednik deželne vlade Furlanije – Julijske krajine Adriano Biasutti je poudaril, da je politika deželne vlade že od razglasitve samostojnosti Slovenije naklonjena neodvisni Sloveniji.

Evropska skupnost je razpravljala o pošiljanju mirovnih sil na Hrvaško, omenjalo se je celo 30.000 vojakov, vendar pa naj bi bili oboroženi zgolj za samoobrambo in v podporo opazovalcem. Lord Carrington, predsedujoči evropske konference o Jugoslaviji, se je v Igalu sestal s Franjem Tuđmanom in Slobodanom Miloševičem ter zveznim obrambnim ministrom Kadijevićem. Dogovorili naj bi se za takojšnjo ustavitev sovražnosti in umik vseh oboroženih skupin.

V Ljubljani sta prvič zasedali tako 21-članska medstrankarska komisija kot 7-članska komisija Zbora združenega dela in strokovnjakov. Obe sta imeli na dnevnem redu pripravo slovenske privatizacijske zakonodaje. Že na zunaj se je tako pokazalo veliko razhajanje o tem vprašanju, ki je dolge mesece zaposlovalo parlament in vlado ter prispevalo k razhodu vladne koalicije DEMOS.
V Slovenijo so prvič dospeli na obisk in izpopolnjevanje materinščine maturanti Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka iz Argentine, ki so tako uvedli niz vsakoletnih obiskov skupine RAST (Roj abiturientov srednješolskega tečaja).

Ob koncu dvodnevnega sestanka v Benetkah sta italijanski in nemški zunanji minister predlagala umik jugoslovanske armade (JA) iz Hrvaške, kjer se je vojna zaostrovala in vedno bolj zaposlovala evropsko politiko. Neposredne posledice je na tretjo septembrsko nedeljo zaradi zaprtja zračnega prostora čutila tudi Slovenija. Naša diplomacija je medtem krepila prizadevanja za mednarodno priznanje in čimprejšnji odmik od kaotičnega Balkana. Doma je bilo slišati veliko kritik Demosove vlade na nedeljskem pikniku »prenoviteljev«, kjer so nekdanji komunistični veljaki izražali zaskrbljenost zaradi sprememb lastninske zakonodaje, ki bi lahko ogrozila stare gospodarske monopole.

»Težko se je pogovarjati, medtem ko še divjajo boji«. S temi besedami je dr. Dimitrij Rupel, minister za zunanje zadeve Republike Slovenije, povzel dogajanje na mirovni konferenci o Jugoslaviji in nadaljeval, da »se je težko pogovarjati, medtem ko se na Hrvaškem dogajajo hude stvari. Vsi udeleženci so menili, da je prva naloga vzpostaviti mir na tem območju. Zato bo lord Carrington (predsedujoči konferenci) že v ponedeljek ali torek odpotoval tudi v Jugoslavijo in se tam pogovoril z obema protagonistoma dogodkov, Tuđmanom in Miloševićem, tako, da lahko nadaljevanje konference pričakujemo spet v četrtek. V ponedeljek in torek pa bosta tu začeli delati še dve skupini ekspertov«.

Na Hrvaškem so potekali boji za nastanek velike Srbije. Hkrati je bila v Haagu mirovna konferenca o Jugoslaviji. Zaradi stopnjevanja vojnega nasilja je bilo vse več pomislekov o smiselnosti takšnih pogajanj. Prav zaradi srbske agresije na Hrvaškem, je bila Evropa čedalje bolj pripravljena priznati Slovenijo in Hrvaško. Slovenski predstavniki so zato iz tujine prinašali dokaj optimistična sporočila. Obrambni minister je dokazoval, da je za Slovenijo vojna nevarnost mnogo manjša kot pred nekaj tedni. Gospodarska zbornica Slovenije pa je opozarjala na gospodarsko vojno.

Slovenija se je na praznik Marijinega imena, ko je Jan Sobieski leta 1683 pregnal Osmane izpred Dunaja, že ukvarjala v glavnem s svojo notranjo ureditvijo oziroma s ključno privatizacijsko zakonodajo. Glede slednje soglasja ni bilo niti znotraj Demosa. Na širšem jugoslovanskem prizorišču je odmeval zlasti ukaz nominalnega šefa države Mesića 11. septembra o umiku jugoslovanske vojske v vojašnice, na katerega se je armadni vrh kajpak požvižgal.

V skupščini so poslanci obravnavali lastninsko zakonodajo, o njej je spregovoril tudi svetovalec vlade za to področje dr. Jeffrey Sachs. Zunanji minister je odgovoril na očitke dvanajsterice, da Slovenija krši Brionski sporazum, predvsem glede režima na slovenskih mejah. V javnosti je potekala tudi razprava o finančni podpori, ki so jo za svoje delovanje prejemali dnevniki Slovenec, Delo, Večer in Dnevnik.

10. septembra leta 1991 je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije v Ljubljani organizirala demonstracije proti lastninskim zakonom, ki jih je predlagala vlada. Po mnenju organizatorjev bi bilo treba zakone o lastninskem preoblikovanju podjetij, zadrugah in denacionalizaciji odločno zavrniti oziroma jih vrniti v fazo osnutka. Sprejetje teh zakonov naj bi »oškodovalo delavce, ki so desetletja trdo delali, zdaj pa jim je hotela oblast vzeti podjetja«. Z demonstracijami in zavajajočimi izjavami so izvajali močan pritisk na oblast ter vplivali na javno mnenje.

Ponedeljek po nedeljskem začetku mirovne konference o Jugoslaviji ni prinesel želene umiritve strasti na Hrvaškem, kjer so se spopadi stopnjevali. Zvezni premier Ante Marković je pred prihodom lorda Carringtona v Beograd napovedal rekonstrukcijo kabineta, Lojze Peterle pa na Demosovem posvetu izjavil, da bomo priznani še leta 1991.

Po politično razburljivi soboti je bila nedelja bolj umirjena. Slovenski katoličani so se pridružili papeževi molitvi za mir, ki je zelo vznejevoljila protestnike v Beogradu. Makedonci pa so tega dne odšli na referendum, kjer so odločali o svoji neodvisnosti.

Predsednik vlade Lojze Peterle se je vrnil z enotedenskega obiska v Združenih državah Amerike. Kot je pojasnil na tiskovni konferenci na Brniku, je tja odpotoval na povabilo Američanov slovenskega rodu, vzrok pa je bil bolj gospodarske kot politične narave. Pogovarjal se je s predstavniki številnih finančnih institucij, med drugim tudi z Mednarodnim denarnim skladom.

6. septembra 1991 so se evropski velmožje dogovorili, da se bo mednarodna konferenca o Jugoslaviji v Haagu začela ne glede na nadaljevanje vojne na Hrvaškem. Predvsem Nemci so ob tem izrekli misli, ki so kazale v smer priznanja slovenske neodvisnosti. S sovjetskim priznanjem neodvisnosti baltskih držav je do pomembnega premika prišlo tudi v velikem imperiju na vzhodu.

Razširjeno predsedstvo republike Slovenije je izoblikovalo slovenska pogajalska izhodišča za mirovno konferenco o Jugoslaviji v Haagu, katera naj bi se nato začela 10. septembra pod predsedstvom lorda Petra Carringtona. Le ta je v pripravah na konferenco izjavil, da je najprej potrebno spoštovati prekinitev ognja, saj pogovori med streljanjem in umiranjem ljudi nimajo nikakršnega smisla.

V Haagu in Pragi je potekalo zasedanje o usodi Jugoslavije in potrditvi mirovne konference. Hkrati je Srbija uresničevala načrte o veliki Srbiji, saj je popolnoma odrezala Slavonijo od Hrvaške. Hrvaški zunanji minister je tako dejal: »Hvala za dosedanjo podporo Evrope. Toda, ali bodo čakali, da okupatorska vojska zasede Zagreb in da pade 100.000 ljudi, da bi nato mednarodno priznali samostojni državi Slovenijo in Hrvaško?«.

V Pomurju in na Koroškem je teritorialna obramba prevzela še zadnja vojaška oporišča jugoslovanske armade in jih zapečatila do dosega sporazuma med Slovenijo in zveznimi organi o lastništvu objektov JA v Sloveniji. Avstrijska vlada je sklenila, da s priznanjem Slovenije in Hrvaške kot suvereni državi še počaka. V Haagu se je začel izredni sestanek zunanjih ministrov Evropske skupnosti, kjer so se dogovorili, da bo čez štiri dni konferenca, na kateri bi se dogovorili o rešitvah jugoslovanske krize. V Pragi je potekalo zasedanje odbora visokih predstavnikov Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE). Sprejeli so resolucijo, v kateri so podprli sporazum o prekinitvi sovražnosti v Jugoslaviji, podpisanim 2. septembra v Beogradu, ter pozvali k takojšnim pogajanjem za rešitev jugoslovanske krize.

Vse bolj se je bližal dan, ko naj bi Avstrija kot prva država uradno priznala neodvisnost in suverenost Slovenije in Hrvaške. Na predlog zunanjega ministra Aloisa Mocka je morala priznanje potrditi še vlada kanclerja Franza Vranitzkyega.

V pogovorih med predstavniki slovenskega zunanjega ministrstva in misije Evropske skupnosti je krožil predlog, da bi Slovenija na prehodu iz komunističnega v zahodno gospodarstvo postala »case study« Evropske skupnosti.

Hrvaška vlada je sprejela sklep, da bodo na vsako vojaško provokacijo odločno odgovorili. Kljub zapori hrvaško-slovenske meje je promet prek nje nemoteno tekel tudi v brežiški občini, saj so hrvaške policijske in vojaške enote zasedle položaje globlje na svojem ozemlju.