Konferenca bo

V Bruslju so se sešli zunanji ministri držav članic Evropske skupnosti. Čeprav so tri dni prej zatrdili, da mednarodne konference o Jugoslaviji v Haagu ne bo, če ne bo prišlo do prekinitve ognja, so si 6. septembra premislili. Zmagalo je stališče tistih članic, ki so menile, da bi odložitev konference samo poslabšala in zaostrila razmere. Zato je 7. september ostal datum začetka haaških pogovorov.

Kot običajno so se med pogovori pokazale velike razlike med posameznimi državami povezave. Slovenci so gotovo posebej pozorno prisluhnili mnenju nemškega zunanjega ministra Hansa-Dietricha Genscherja, češ da bo morebitni neuspeh srečanja na Nizozemskem neizogibno pripeljal do mednarodnega priznanja Slovenije in Hrvaške. Za hitro priznanje obeh republik se je ob opozorilu, da je treba v državah zagotoviti zaščito manjšin, ki bodo ostale na njunem ozemlju, zavzel tudi dolgoletni poslanec in strokovnjak za zunanjo politiko iz vrst opozicijskih nemških socialdemokratov Karsten Dietrich Voigt. Podobno mnenje je izrazila krščanskodemokratska predsednica vplivnega Centralnega komiteja nemških katoličanov Rita Waschbüsch.

Na drugi strani so Britanci pred priznanjem nekdanjih zahodnih republik svarili. Kot so v haaški konferenci videli zadnji poskus za preprečitev prave državljanske vojne v Jugoslaviji, so bili mnenja, da bi tako priznanje razmere nevarno zapletlo.

Predsedstvo (spet) kot razglašen orkester

V pripravah na haaško konferenco o Jugoslaviji se je 6. septembra 1991 sestalo tudi jugoslovansko zvezno predsedstvo. V dveh urah in pol se je njegovim članom uspelo sporazumeti predvsem o tem, da se ne morejo sporazumeti. Uskladili so le docela nevtralni govor, ki naj bi ga v Haagu prebral formalni šef mrtve države Stjepan Mesić. Slovenski član predsedstva dr. Janez Drnovšek se je iz Beograda odpravil naravnost na Nizozemsko. Pred odhodom je novinarjem predstavil svoja pričakovanja glede konference. Menil je, da bi Slovenija po njenem zaključku lahko dosegla mednarodno priznanje.

Adijo, Molotov

V nekdanjem komunističnem imperiju, Sovjetski zvezi, so še trajali medeni tedni z demokracijo po neuspelem puču proti predsedniku Mihailu Gorbačovu. Potem ko so kot začasni vrh izvršilne oblasti vzpostavili državni svet, v katerem so bili predsedniki preostalih sovjetskih republik, je ta 6. septembra 1991 sprejel prelomno odločitev. Priznal je neodvisnost Litve, Latvije in Estonije ter s tem, kot so pisali celo slovenski mediji, med vrsticami priznal nelegitimnost sporazuma med zunanjima ministroma Ribbentropom in Molotovom oziroma med njunima šefoma Hitlerjem in Stalinom. Za odločitev državnega sveta je bilo ključno dejstvo, da je baltske države dan prej že priznala Jelcinova Rusija, ki je v demokratični evforiji doživljala kratko fazo velikodušnosti do sosedov. Priznanja še niso bile deležne druge republike, ki so prav tako razglasile neodvisnost, denimo Ukrajina ali Belorusija.

Jelcin in Gorbačov sta sočasno izrekla za poznejši razvoj dogodkov v Rusiji kar nekoliko nenavadno ostro obsodbo sovjetskega komunizma. Ruski predsednik je tako izrazil prepričanje, da je bil komunizem tragedija in da bi bilo bolje, ko bi ta eksperiment izpeljali v kakšni manjši državi. Gorbačov, ki je bil še dva tedna prej generalni sekretar sovjetske komunistične partije, pa je dejal, da je komunistični model propadel, kar da je lekcija za vse druge države.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

• Delo, 7. 9. 1991.
• Večer, 7. 9. 1991.
• Dnevnik, 7. 9. 1991.
• Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.
• Plokhy, Serhii. The Last Empire: The Final Days of the Soviet Union. New York, 2014.
• Rupel, Dimitrij. Skrivnost države: Spomini na domače in zunanje zadeve 1989–1992. Ljubljana, 1992.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30