Slovensko-hrvaška meja zaprta za vozila JA

O zaostrenem položaju ob meji je pričalo razpoloženje in vznemirjenost ljudi, pri katerih se je krepilo sovraštvo do JA.  Tudi Hrvatje so jo začeli imenovati agresorska, ob cestah pa so se pojavili številni protiarmadni napisi. Ustavil pa se je premik vojaških konvojev JA. Na kontrolni točki 5 na Obrežju je bil tako le vojaški kombi s tremi vojaki, ki so pripeljali hrano tankovski enoti v Dobovo, ki je na poti iz Ajdovščine v Doboj že štiri dni čakala na dovoljenje za odhod. Tudi na parkirnih prostorih okoli Motela Petrol Čatež so se kopičila tovorna vozila, ki so selila opremo iz Slovenije v južne republike. Poleg zapore oziroma barikad hrvaških obrambnih sil so premike vojaških transportov ustavili tudi zaradi številnih napadov hrvaških obrambnih sil na železniške transporte jugoslovanske vojske, ki so jih iz Slovenije prek hrvaškega ozemlja selili na druge lokacije. Na železniških postajah Slavonski Brod, Oriovac in Mikanovci so tako ob napadu na štiri kompozicije posebnih vojaških vlakov zaplenili materialno-tehnična sredstva in orožje armade.

Zaradi zaostritev je na Čatežu ostalo tudi več tujih tovornjakov, katerih vozniki niso upali na Hrvaško in so se že odločali za obvoze prek Madžarske. Mnoge izmed tistih, ki so kljub vsemu prečkali mejo, so pri Zagrebu ustavili in vrnili v Slovenijo.

Celovec je glavno slovensko letališče

Zvezne oblasti so na zahtevo jugoslovanske vojske s pretvezo preprečitve nezakonitega prevoza orožja za Hrvaško, ki naj bi ga prevažali ugandsko in ukrajinsko letalo na zagrebško letališče, zaprle zračni prostor nad Slovenijo in Hrvaško do višine 6000 metrov. Letališča so bila tako zaprta od 14.40 do 20.30. Medtem ko je brniško letališče zaradi zapore samevalo z blokadami na vzletni stezi, pa je bilo celovško letališče polno Adriinih letal, kamor so jih preventivno umaknili zaradi armadnih groženj. Tako je postal Celovec za nekaj časa glavno slovensko letališče.

Zunanji minister Rupel v Rusiji

Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je odpotoval na uradni obisk v Rusijo, kjer naj bi se v Moskvi srečal z namestnikom predsednika Borisa Jelcina in ruskim zunanjim ministrom Andrejem Kozirevom. Ob tem je minister Rupel izrazil pričakovanje, da bo prišlo do spremembe togih stališč Sovjetske zveze/Rusije do Jugoslavije in položaja Slovenije v njej. Po sestanku v Moskvi naj bi pot nadaljeval proti Baltiku. V Litvi in Latviji naj bi predal pogodbo o navezavi diplomatskih odnosov, v bližnji prihodnosti pa so na ministrstvu za zunanje zadeve nameravali v eni od baltskih držav odpreti slovensko predstavništvo.

Slovenske obrambne sile v vojni za Slovenijo (3. del)

Civilna obramba

Civilna obramba je del obrambno-zaščitnih dejavnosti družbe in države, ki na eni strani varujejo prebivalstvo v morebitnih kriznih razmerah ali vojni, na drugi strani pa so v oporo tudi njenim oboroženim silam. Te dejavnosti segajo od varovanja posameznika in njegove lastnine prek varovanja institucij in gospodarstva do vzdrževanja kontinuitete državne oblasti. Delovanje civilne obrambe je bilo organizirano in je potekalo v več delih, prvi je trajal od 23. maja do 26. junija 1991, od pekrskih dogodkov do razglasitve samostojne in neodvisne države Republike Slovenije; drugi je zajel dogajanje od 27. junija do 18. julija, torej od začetka oboroženih spopadov med JA in slovenskimi oboroženimi silami do dne, ko je Predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev o umiku JA iz Slovenije; v tretjem se je od 19. julija do 26. oktobra 1991 JA umikala iz Slovenije. V začetku leta 1991 je republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša imenoval koordinatorje obrambnih priprav, ki so v pokrajinah usklajevali priprave organizacij in družbenopolitičnih skupnosti na področju bolnišnično-zdravstvenega varstva, radiodifuzije in regionalnih glasil, elektrosistema, republiških blagovnih rezerv, železniškega in cestnega prometa, industrije, materialno-zdravstvene oskrbe oboroženih sil in prebivalstva. Do maja 1991 so imenovali sedem koordinatorjev. Po oblikovanju operativnih koordinacijskih podskupin v pokrajinah so koordinatorji obrambnih priprav postali njihovi člani, v nekaterih primerih so tudi vodili te podskupine. Na občinski ravni so na podlagi usmeritev Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo namenili posebno pozornost načrtovanju materialno-zdravstvene oskrbe Teritorialne obrambe in prebivalstva. V pripravah na osamosvojitev in med osamosvajanjem Republike Slovenije se je civilna obramba razvijala na novih temeljih, ki so predvidevali notranjo grožnjo varnosti. Republiko Slovenijo je ogrožala nekdanja skupna država z zveznimi oblastmi in JA in ne zunanji sovražnik, zato so izdelali nove obrambne načrte, v katerih so upoštevali to spremembo. Novo in prednostno je bilo usklajevanje odpora. Vojaška in civilna obramba sta se organizirali na podlagi smernic Predsedstva Republike Slovenije in prek posebnega operativnega usklajevalnega telesa za primer izrednih razmer – Republiške koordinacijske skupine na državni ravni in koordinacijskih podskupin v pokrajinah, ki so usklajevale delovanje Teritorialne obrambe, milice, civilne obrambe in Civilne zaščite. Obrambni načrti so predvideli obrambne ukrepe na vseh področjih, kjer je Slovenija imela prednost pred JA; na tistih, kjer te ni imela, pa so bili namesto oboroženega boja predvideni drugi, predvsem nevojaški ukrepi, ki jih je izvajala civilna obramba. Cilj teh je bil nevtralizirati dinamiko in ognjeno moč nasprotnika. To so bile blokade vojašnic in komunikacij, zapore, odklopi infrastrukture za potrebe JA in prekinitev oskrbe. Z njimi so učinkovito podprli oboroženi boj Teritorialne obrambe in milice ter onemogočali delovanje JA. Tej so preprečili uporabo oborožitve, na drugi strani pa so civilni obrambi omogočili uporabo vse nevojaške infrastrukture, ki jo je imela na voljo. Ukrepi civilne obrambe na področju materialno-zdravstvene oskrbe Teritorialne obrambe, milice in prebivalstva so bili prav tako ključni za učinkovito vojaško obrambo. Izvedli so jih pravočasno, zato oskrba enot Teritorialne obrambe, milice in prebivalstva med vojno ni bila ovirana, kar se je odražalo v visoki bojni pripravljenosti vojaške obrambe. Na drugi strani je JA po sprejetih ukrepih civilne obrambe ostala brez intendantske in zdravstvene oskrbe; v omejenem obsegu se je oskrbovala le po zraku. Ne nazadnje je tudi v informacijskem prostoru prevladala slovenska stran, kar je okrepilo slovenske obrambne in varnostne strukture in onemogočilo nasprotnika.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

• Janša, Janez. Premiki. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1992.
• Kladnik, Tomaž (ur.). Vojaška obramba Slovenije. Ljubljana: Defensor, 2011.
• Vojna za Slovenijo. Ljubljana: Nova obzorja, 2014.
• E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Ljubljana: Nova univerza, 2021.
• Delo, 2. 9. 1991, str. 1–2.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30