Vrnitev predsednika vlade iz ZDA

Peterle je poudaril, da se je od njegovega obiska pred dobrim letom ameriški pogled na Slovenijo in Jugoslavijo precej spremenil. Sogovorniki niso več govorili o nujnosti enotne Jugoslavije, a da je treba slovensko vprašanje reševati v okviru jugoslovanskega. Za vladno delegacijo je predsednik dejal, da je bolj kot prosila za priznanje, pripravljala razmere za čas po priznanju. »Priznanje vsi vidijo kot zrelo hruško, vendar je Združene države ne bodo prve odtrgale,« je slikovito primero predsednika vlade citiral časopis Delo.

»V kongresni knjižnici si je predsednik Peterle ogledal knjigo o starem karantanskem pravu. Ta zelo stara knjiga je zanimiva zato, ker naj bi Thomas Jefferson, tretji predsednik ZDA, v njej dobil nekaj navdihov za Deklaracijo o neodvisnosti,« je o zanimivem drobcu s tiskovne konference poročal časnik Slovenec.

Obisk je bil dobro pripravljen, saj je imel predsednik kar deset intervjujev, tudi za največje televizije, imel pa je tudi dve predavanji na univerzi v Virginiji in na washingtonski univerzi Georgetown.

Ameriški profesorji za Slovenijo

Kot je poročal Andrej Vovko v časniku Slovenec, je bila ena prvih skupin, ki so se ob napadu jugoslovanske vojske odzvale na slovenske prošnje za mednarodno podporo, prav skupina ameriških univerzitetnih profesorjev, ki je imela svoj sedež v Columbusu v Ohiu in jo je sestavljalo več kot trideset uglednih članov. Nekateri med njimi so bili tudi slovenskega rodu, denimo zgodovinarji Bogdan Novak, Carol Rogel, Rudolph Susel ter slavista Lena in Rado Lenček. V dveh sporočilih za javnost julija in avgusta so poudarili, da so z grozo opazovali, kako je jugoslovanska armada uničevalno in brutalno vdrla v Slovenijo. Med drugim so poudarili, da v primeru Slovenije ne gre za dejanje upora, pač pa za demokratične procese. »Priznanje suverene in neodvisne Slovenije je edino pravično stališče, ki ga lahko svetovni voditelji zavzamejo v tem času,« so še dodali.

Zmagovita Slovenska vojska že od začetka priljubljena tarča

Vojaški objekti, ki jih je uporabljala jugoslovanska vojska, so se pospešeno praznili, obenem pa se je zastavljalo vprašanje, kdo bo novi lastnik. Samo v Ljubljani je bilo teh površin 86 hektarov. Lastništvo je bilo precej zapleteno, saj so bili nekateri objekti podedovani še od predvojne Jugoslavije, drugi, npr. Škofovi zavodi v Šentvidu, pa so bili zaplenjeni. Po analizi obrambnega ministrstva naj bi od vseh prostorov, ki jih je zapustila jugoslovanska vojska, Teritorialna obramba ohranila kvečjemu slabo tretjino. Levi del politike, mediji in tako imenovana civilna družba so nemudoma zagnali kampanjo proti uporabi teh objektov v vojaške namene, zaradi česar so se na različnih mestih upirali tudi naščuvani domačini. »Z moralnega vidika je na mnoge pripadnike TO ta neizmerna in zaletava sebičnost delovala kot hladna prha,« je še zapisal takratni obrambni minister.

Avtor: Lenart Rihar

Viri in literatura:

• Slovenec, 9. 9. 1991
• Svobodna Slovenija, september 1991
• Delo, 9. 9. 1991
• Dnevnik, 9. 9. 1991
• Večer, 9. 9. 1991
• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Druga, popravljena izd., Ljubljana 1992.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30