Skoči do osrednje vsebine

5. 9. 1991: Priprave na mirovno konferenco o Jugoslaviji, konec Sovjetske zveze

Volilni listič na mizi. Roka sloni na lističu.

Razširjeno predsedstvo republike Slovenije je izoblikovalo slovenska pogajalska izhodišča za mirovno konferenco o Jugoslaviji v Haagu, katera naj bi se nato začela 10. septembra pod predsedstvom lorda Petra Carringtona. Le ta je v pripravah na konferenco izjavil, da je najprej potrebno spoštovati prekinitev ognja, saj pogovori med streljanjem in umiranjem ljudi nimajo nikakršnega smisla.

Lord Carrington in Genscher sedita za mizico, se pogovarjata in smejita.

Mirovna konferenca o Jugoslaviji v Haagu naj bi se začela 10. septembra 1991 pod predsedstvom lorda Petra Carringtona (na fotografiji z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem). | Avtor Ulrich Wienke/Wikipedia

Jasna stališča Slovenije

Ta dan je srbski okupator na hrvaškem ozemlju pri Okučanih postavil tri barikade na glavni cestni žili Zagreb – Beograd, okupatorska vojska pa je začela skupaj z lokalnimi vstajniki prodirati proti Virovitici. Tokrat so se ji približevale iz vzhodnega zaledja, iz Podravske Slatine in prek Pakraca, kjer sta se združila banjaluški in bjelovarski korpus, kot branilca zahodne meje velike Srbije. V vodah okoli Visa, kamor se je na bojne ladje preselilo poveljstvo pomorskega vojaškega območja iz Splita, pa so se pripravljali za napad iz morja, v kolikor okupatorski vojaki kljub nenehnemu bombardiranju hrvaških vasi in mest ne bi uspelo uresničiti zamisli o amputaciji 45 odstotkov hrvaškega ozemlja. Okupatorski obroč okoli Slavonije in Baranje, v katerem so se množili zločini in pokoli nedolžnega prebivalstva, pa je bil tako rekoč že sklenjen.

Konference naj bi se udeležili vsi predsedniki in zunanji ministri (nekdanjih) jugoslovanskih republik, oba predsednika zveznih ustanov in zunanji ministri vseh 12 držav Evropske skupnosti. Slovensko delegacijo so sestavljali predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, član predsedstva SFR Jugoslavije iz Slovenije dr. Janez Drnovšek in slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Predsedstvo je ocenilo, da je mirovna konferenca tak način reševanja jugoslovanske krize, za katerega se je Slovenija ves čas zavzemala: mirno reševanje sporov ter internacionalizacija in upoštevanje evropskih in splošnih civilizacijskih pravil v procesu dogovarjanja o perečih vprašanjih med republikami in federacijo.

Dogovorili so se, da bo slovenska delegacija na konferenci zagovarjala naslednja stališča:

  • Slovenija bo na konferenci izhajala iz sklepov, h katerim jo zavezujejo osamosvojitveni akti in prizadevanja za mednarodno priznanje Slovenije.
  • Obnova kakršnihkoli drugačnih povezav med jugoslovanskimi republikami ne more biti izhodišče za mirovno konferenco, kot je to izhajalo iz bruseljskih dokumentov, ki so jih pripravili na sedežu Evropske skupnosti.
  • Slovenija bo aktivno sodelovala pri reševanju jugoslovanske krize, zlasti pa v prizadevanjih za mirno rešitev, iz česar je izhajala tudi pobuda za sklic konference o jugoslovanski varnosti in sodelovanju.
  • Obstajala je nevarnost, da bi se haaška konferenca zavlekla, s čemer bi bila Slovenija pritegnjena k dolgotrajnim pogajanjem o reševanju jugoslovanske krize, med tem časom pa bi se lahko nadaljevalo nasilje in izčrpavanje slovenskega gospodarstva.
  • Slovenija ne bo pristala na nikakršno podaljšanje moratorija, določenega z brionsko deklaracijo.

Napetosti kot nevarnost za začetek spopadov tudi v Bosni in Hercegovini

Ob smrti dveh pripadnikov muslimanske narodnosti, ki naj bi jih ustrelili pripadniki srbske narodnosti, so bile organizirane množične demonstracije v podporo dveh različnih interpretacije dogodka in krivcev zanj. Prav tako pa se je pričelo izseljevanje pripadnikov obeh narodov iz etično mešanih občin. Tako notranje ministrstvo BiH kot politični vrh BiH pa sta opozorila, da je ta umor sodil v okvir mračnega scenarija, katerega cilj je krvava mednacionalna vojna v BiH. Prvak Srbske demokratične skupnosti v BiH Radovan Karadžić je po sestanku s predsednikom Stranke demokratske akcije in republiškim predsednikom Alijo Izetbegovićem dejal, da sta se zedinila v oceni, da je vsaka rešitev boljša kot državljanska vojna. Tako bi morali doseči, da bi se vsi narodi počutili kot da živijo v svoji državi, kar naj bi veljalo tudi za BiH. Pri tem so si Srbi, po Karadžićevih besedah, želeli živeti v jugoslovanski skupnosti in v celoviti BiH. ki Ta bi jo bila razdeljena na federalne enote, v katerih naj bi posamezni narodi in federalne enote v katerih bi živeli, sami določali svoj odnos do središčne oblasti BiH, zvezne države Jugoslavije in do drugih držav ali republik.

Sovjetska zveza ne obstaja več

Zveza sovjetskih socialističnih republik, kot jo je konec decembra leta 1922 zasnoval Vladimir Iljič Lenin in kot jo je nazadnje z ustavnimi spremembami določil leta 1977 Leonid Brežnjev, je tega dne opoldne prenehala obstajati. Na kongresu ljudskih poslancev so namreč po štiridnevnih mučnih natezanjih sprejeli skupno izjavo predsednika ZSSR Mihaila Gorbačova in voditeljev desetih zvezni republik o tem, da se izrekajo o sporazumu o zvezi suverenih držav in da v prehodnem obdobju prevzema vrhovno zakonodajno oblast paritetno sestavljen vrhovni sovjet. Kongres ljudskih deputatov pa je tudi priznal popolno pravico vsaki zvezni republiki, da razglasi svojo samostojnost, in s tem dal predsedniku Gorbačovu možnost, da je objavil ukaze o priznanju neodvisnosti treh baltskih republik.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

  • Janša, Janez. Premiki. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1992.
  • Kladnik, Tomaž (ur.). Vojaška obramba Slovenije. Ljubljana: Defensor, 2011.
  • Vojna za Slovenijo. Ljubljana: Nova obzorja, 2014.
  • E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Ljubljana: Nova univerza, 2021.
  • Delo, 6. 9. 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30