Članki

6. septembra 1991 so se evropski velmožje dogovorili, da se bo mednarodna konferenca o Jugoslaviji v Haagu začela ne glede na nadaljevanje vojne na Hrvaškem. Predvsem Nemci so ob tem izrekli misli, ki so kazale v smer priznanja slovenske neodvisnosti. S sovjetskim priznanjem neodvisnosti baltskih držav je do pomembnega premika prišlo tudi v velikem imperiju na vzhodu.

Razširjeno predsedstvo republike Slovenije je izoblikovalo slovenska pogajalska izhodišča za mirovno konferenco o Jugoslaviji v Haagu, katera naj bi se nato začela 10. septembra pod predsedstvom lorda Petra Carringtona. Le ta je v pripravah na konferenco izjavil, da je najprej potrebno spoštovati prekinitev ognja, saj pogovori med streljanjem in umiranjem ljudi nimajo nikakršnega smisla.

V Haagu in Pragi je potekalo zasedanje o usodi Jugoslavije in potrditvi mirovne konference. Hkrati je Srbija uresničevala načrte o veliki Srbiji, saj je popolnoma odrezala Slavonijo od Hrvaške. Hrvaški zunanji minister je tako dejal: »Hvala za dosedanjo podporo Evrope. Toda, ali bodo čakali, da okupatorska vojska zasede Zagreb in da pade 100.000 ljudi, da bi nato mednarodno priznali samostojni državi Slovenijo in Hrvaško?«.

V Pomurju in na Koroškem je teritorialna obramba prevzela še zadnja vojaška oporišča jugoslovanske armade in jih zapečatila do dosega sporazuma med Slovenijo in zveznimi organi o lastništvu objektov JA v Sloveniji. Avstrijska vlada je sklenila, da s priznanjem Slovenije in Hrvaške kot suvereni državi še počaka. V Haagu se je začel izredni sestanek zunanjih ministrov Evropske skupnosti, kjer so se dogovorili, da bo čez štiri dni konferenca, na kateri bi se dogovorili o rešitvah jugoslovanske krize. V Pragi je potekalo zasedanje odbora visokih predstavnikov Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE). Sprejeli so resolucijo, v kateri so podprli sporazum o prekinitvi sovražnosti v Jugoslaviji, podpisanim 2. septembra v Beogradu, ter pozvali k takojšnim pogajanjem za rešitev jugoslovanske krize.

Vse bolj se je bližal dan, ko naj bi Avstrija kot prva država uradno priznala neodvisnost in suverenost Slovenije in Hrvaške. Na predlog zunanjega ministra Aloisa Mocka je morala priznanje potrditi še vlada kanclerja Franza Vranitzkyega.

V pogovorih med predstavniki slovenskega zunanjega ministrstva in misije Evropske skupnosti je krožil predlog, da bi Slovenija na prehodu iz komunističnega v zahodno gospodarstvo postala »case study« Evropske skupnosti.

Dolgotrajna vojna in slaba letina rodijo pomanjkanje, visoke cene, rekvizicije, živilske nakaznice. Cesarsko-kraljevi urad za ljudsko prehrano na Dunaju se je v stanju splošnega pomanjkanja posvetil tudi sadju. Maja 1917 je izdal uredbo za trgovanje s sadjem, ki je bilo odslej dovoljeno samo s posebnim dovoljenjem. Sredi junija je na vse glavne kmetijske korporacije v monarhiji naslovil dopis s priloženimi navodili za konzerviranje sadja brez sladkorja, ki naj mu posvetijo posebno pozornost zaradi pomanjkanja za gospodinjstva zelo omejenega sladkorja. Dopis je prejela tudi Kranjska kmetijska družba in izbrali smo ga za tokratno arhivalijo meseca.

Hrvaška vlada je sprejela sklep, da bodo na vsako vojaško provokacijo odločno odgovorili. Kljub zapori hrvaško-slovenske meje je promet prek nje nemoteno tekel tudi v brežiški občini, saj so hrvaške policijske in vojaške enote zasedle položaje globlje na svojem ozemlju.

Slovenska diplomacija je krepila prizadevanja za mednarodno priznanje, ki mu je bilo naklonjenih vedno več držav, v notranji politiki pa so večinski mediji vse bolj izpostavljali dr. Janeza Drnovška in s tem pripravljali pot njegovemu mandatarstvu.

29. avgusta 1991 je v dveh zborih slovenske skupščine potekala živahna razprava o zakonu o denacionalizaciji, ki je jasno pokazala različne poglede na nacionalno prihodnost (in preteklost) v slovenski politiki. Hrvati in Srbi so se različno odzvali na nove pobude Evropske skupnosti, slovenska atletika pa še pod jugoslovansko zastavo na svetovnem prvenstvu na Japonskem ni žela uspehov.

Na skupni seji zborov slovenske skupščine so se poslanci odzvali na zunanjepolitične dogodke preteklih dni. Napovedana pogajanja v Jugoslaviji so zamrla. Na hrvaških tleh so se odvijali vse resnejši vojaški spopadi. Zunanji ministri evropske dvanajsterice so upali, da bo k umiritvi zadev pripomogla njihova »deklaracija o Jugoslaviji«, sprejeta 27. avgusta. Evropa je pred kratkim priznala samostojnost Litve, Latvije in Estonije. Odločitve poslancev so pri teh vprašanjih izkazovale soglasje, daleč od enotnosti pa je bila skupščina pri zakonih glede lastninjenja.

Medtem, ko je priznanje baltskih držav poslalo pozitiven signal za priznanje samostojnosti Slovenije, se je v domači politiki razplamtevala tako imenovana lastninska vojna. V slovenskem parlamentu so namreč zopet razpravljali o prvem paketu lastninskih zakonov – zakonu o denacionalizaciji in zakonu o zadrugah. Zunaj parlamenta pa so v vnemi nasprotovanja omenjenim zakonom shode napovedali voditelji sindikatov.

Slovenija je krepila diplomatska prizadevanja za mednarodno priznanje, ki mu je bilo naklonjenih vse več držav. V notranji politiki pa je bilo še vedno veliko pozornosti usmerjene v jugoslovansko armado, ki se je počasi umikala in pri tem uničevala vse, kar bi lahko koristilo zmagovalni strani, s širjenjem lažnih informacij pa je skušala slovenski vojski odvzeti dobro ime. V medijih je bila vse pogosteje omenjena tudi denacionalizacija, ki naj bi popravila zgodovinske krivice, vendar je namesto tega postala ena od glavnih ideoloških tem.

Mihail Gorbačov je odstopil kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (KPSZ), predlagal je razpustitev njenega centralnega komiteja ter izdal ukaza o departizaciji Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) in prehodu lastnine komunistične partije v pristojnost vrhovnih sovjetov narodnih deputatov (neke vrste državna skupščina, parlament, ki pa ni bil voljen na demokratični način, temveč je njegove člane dokončno potrdila komunistična partija oziroma njen centralni komite).

V Slovenski demokratični zvezi (SDZ) je v soboto 24. avgusta 1991 potekala kar sedemurna seja sveta stranke, na kateri se je pokazalo, da vodstvo stranke nima podpore večine članstva za svoja dejanja. Veliko vznemirjenja v stranki je povzročila peticija za odpoklic generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki sta jo na podpisala predsednik stranke dr. Dimitrij Rupel in poslanec Tone Peršak. Poslanec SDZ Anton Tomažič je na seji sveta predlagal, da bi stranka javno obsodila tak način zbiranja podpisov ter se ogradila od Ruplovega in Peršakovega podpisa (prvi predlog je bil sprejet, drugi ne).

Olimpijske igre, ki so se nedavno končale v Tokiu, so znova potrdile, da je Slovenija ena od svetovnih športnih velesil, saj so naše olimpijke in olimpijci osvojili kar pet odličij. Slovenija se lahko od Barcelone 1992, na katerih smo prvič nastopili kot samostojna država, do zdaj pohvali z osmimi zlatimi odličji z osmih poletnih iger, z devetimi srebrnimi kolajnami in enajstimi bronastimi. Zlato olimpijsko kolajno so tokrat osvojili plezalka Janja Garnbret, kanuist Benjamin Savšek in kolesar Primož Roglič, srebrno medaljo je osvojila judoistka Tina Trstenjak, bron pa je pripadel še Tadeju Pogačarju.

23. avgusta 1991 sta se strah in negotovost, ki sta v prejšnjih dneh vladala v Sovjetski zvezi in po svetu, polegla. Poskus državnega udara v Moskvi s ciljem obuditi komunistično diktaturo je bil neuspešen. Na simbolni ravni se je tega dne v svetovni zgodovini zgodil velik prelom. Rdeča sovjetska zastava s srpom in kladivom, ki je od leta 1917 plapolala nad Kremljem, je bila zamenjana z rusko trobojnico. Prebivalci Moskve so se zbrali na trgu Lubjanka pred sedežem KGB in zrušili 15-tonski kip Feliksa Dzeržinskega (1877–1926), ustanovitelja zloglasne sovjetske varnostno-obveščevalne službe Čeke, predhodnice KGB.

22. avgust 1991 je bil v znamenju neuspeha puča konservativnih komunističnih sil v Sovjetski zvezi. Na Hrvaškem so se bali padca Osijeka v roke upornih Srbov, ki jim je neprikrito pomagala jugoslovanska armada. Ante Marković je še naprej sanjaril, da ima pomembno vlogo.

Stranke vladne koalicije DEMOS so predlagale, da bi po vzorcu Konference za varnost in sodelovanje v Evropi oblikovali Konferenco o varnosti in sodelovanju v Jugoslaviji. Ob stikih med slovensko in italijansko vlado so se nadaljevala prizadevanja predstavnikov Slovencev v Italiji, da bi Rim mednarodnopravno priznal Republiko Slovenijo.

Tega dne so bile oči svetovne javnosti uprte v Sovjetsko zvezo, kjer je državni udar trde linije komunistov in dela KGB ogrozil reformna prizadevanja Gorbačova ter sprožil številna vprašanja glede politične prihodnosti Evrope in predvsem razbite Jugoslavije. Politični analitiki so se bali, da bi morebitni uspeh pučistov utegnil znova okrepiti srbsko agresivno politiko in znova razplamteti vojno – tudi v Sloveniji, iz katere se je poražena armada umikala. V notranji politiki pa sta se kot novi ideološki temi izrabljali denacionalizacija in privatizacija.