Ogrožene in zavarovane vrste rastlin in živali

Varovanje ogroženih vrst

V Sloveniji vse rastline, živali in glive prosto živečih vrst varuje zakon, ki prepoveduje, da bi rastline ali živali namerno brez opravičljivega razloga uničili ali poškodovali. Nadalje prepoveduje, da bi vrste iztrebili ali ogrozili njihov obstoj.

Živali prostoživečih vrst ni dovoljeno imeti v ujetništvu (na primer kot hišne ljubljenčke), če bivalne razmere in oskrba niso ustrezni.

Trgovanje

Kdor trguje z živimi živalmi prosto živečih živalskih vrst, jim mora zagotoviti ustrezne bivalne razmere in oskrbo ter voditi evidenco o nabavi in prodaji živali.

Zavarovane vrste

Ogrožene vrste so tiste vrste, katerih obstoj je v nevarnosti. Katere vrste so ogrožene, je navedeno v rdečem seznamu, ki ga določa predpis. Zanje veljajo strožja pravila. Tiste vrste rastlin in živali, ki so najbolj ogrožene ali so mednarodno varovane, so zavarovane s posebnimi predpisi: zavarovane rastlinske vrste, zavarovane živalske vrste.

V Sloveniji je zavarovanih 71 rastlinskih vrst, 15 rodov in ena družina ter 389 živalskih vrst, 34 redov in 17 rodov. Ker so s predpisom zavarovani poleg vrst tudi celotni rodovi, redovi in celo ena družina, je število zavarovanih vrst odvisno tudi od taksonomskega stanja v določenem času, kakor tudi poznavanja o pojavljanju vrst. Vendar to zagotavlja, da je neka vrsta zavarovana, tudi, če jo v Sloveniji na novo odkrijejo ali preimenujejo neko obstoječo vrsto v drugo oziroma nek takson razpade v več novih taksonov.

Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami prosto živečih živali in rastlin CITES

Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami prosto živečih živali in rastlin (angleško Convention on International Trade in Endangered Species of Wild Fauna and Flora – CITES) ali tako imenovana Washingtonska konvencija, je večstranski medvladni sporazum, katerega cilj je zagotoviti, da mednarodna trgovina z osebki teh vrst ne ogroža njihovega preživetja v naravi. Namen konvencije je omogočiti regulirano mednarodno trgovino z živalskimi in rastlinskimi vrstami brez negativnega vpliva na njihov dolgoročni obstoj.

CITES varuje več kot 40.900 ogroženih vrst, med njimi približno 6.600 vrst živali in 34.300 vrst rastlin, pred prekomernim izkoriščanjem. Mednarodna trgovina ne vključuje le živih osebkov, temveč tudi izdelke in dele iz njih, kot so živila, usnjeni izdelki, les, mrtvi osebki, njihovi deli (na primer slonovina) ali izdelki iz njih (na primer zdravila iz rastlin in živali). Takšna mednarodna trgovina lahko resno ogrozi populacije prosto živečih vrst, zato je CITES odgovoren za njen nadzor in urejanje.

Od svojega sprejetja leta 1973 v Washingtonu CITES pomembno prispeva k ohranjanju številnih ogroženih vrst, zlasti zaradi vse večjih pritiskov, kot so nenadzorovana mednarodna trgovina, izguba habitatov ter prekomerno izkoriščanje naravnih virov.

V Sloveniji je CITES začel veljati 23. aprila 2000. Za njegovo izvajanje je pristojno Ministrstvo za naravne vire in prostor, strokovne naloge opravlja Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Glavne naloge upravnih organov CITES vključujejo izdajo dokumentov CITES, sodelovanje z znanstvenimi, strokovnimi in nadzornimi organi (na primer inšpekcijskimi službami, carino), izvajanje zakonodaje, usposabljanje nadzornih organov, spremljanje stanja (vrst v naravi, trgovino, dovoljenja in izvajanje zakonodaje), sodelovanje na mednarodnih in evropskih srečanjih organov CITES, priprava poročil  ter obveščanje in ozaveščanje javnosti.

Konvencija CITES  in Evropska unija

Leta 1997 je EU sprejela enoten pravni okvir za izvajanje CITES z Uredbo Sveta (ES) št. 338/97 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi. Ta uredba predstavlja izvedbeni mehanizem CITES v EU in velja neposredno v vseh državah članicah.

EU je uveljavila sistem izvajanja CITES, ki velja za vse države članice. Ta sistem je pogosto strožji od osnovnih pravil konvencije CITES, določa priloge (A, B, C in D), ki temeljijo na dodatkih I, II in III konvencije, ter vključuje skupne postopke za izdajo dovoljenj, nadzor trgovine in pripravo znanstvenih ocen.

Čeprav EU ni samostojna pogodbenica konvencije CITES, ima poseben status kot Regionalna organizacija za gospodarsko povezovanje (REIO). To pomeni, da:

• lahko nastopa v imenu držav članic,
• ima skupna stališča in glasuje kot enoten blok,
• se udeležuje vseh uradnih srečanj organov CITES (na primer konference pogodbenic, stalni odbori in drugo)

Vse države članice EU so pogodbenice konvencije CITES, zato pravila konvencije, skupaj z določbami EU zakonodaje, veljajo v celoti za vse njene članice.

Konvencija CITES in Slovenija

Trgovina z ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami v Sloveniji je podrobno dokumentirana v letnih poročilih, ki jih Slovenija kot pogodbenica Konvencije CITES redno predloži. Ta poročila vključujejo:

• Letna poročila o zakoniti trgovini: vsebujejo podatke o številu in vrstah izdanih dovoljenj ter količinah uvoženih, izvoženih in ponovno izvoženih primerkov vrst, zavarovanih po CITES.
• Letna poročila o nezakoniti trgovini: poročajo o zaznanih kršitvah, zasegih in drugih primerih nezakonite trgovine z ogroženimi vrstami.
• Poročila o izvajanju konvencije: opisujejo zakonodajne, upravne in druge ukrepe, ki jih Slovenija sprejema za izvajanje določil CITES.

Poročila so dostopna na uradni spletni strani CITES in na spletni strani Evropske unije, kjer Evropska komisija objavlja skupna poročila o izvajanju CITES v državah članicah EU, pod poglavjem ''Poročila in študije (angleško Reports and studies)'' na povezavi:

• Poročila (v angleškem jeziku)
• Trgovina s prostoživečimi živalmi (v angleškem jeziku)

V Sloveniji je nezakonita trgovina z ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, ki jih varuje Konvencija CITES, predmet stalnega nadzora in ukrepanja. 

Škoda na premoženju

Če zavarovana vrsta živali povzroči škodo na premoženju ljudi, je zanjo odgovorna država. Lastniki morajo kot dobri gospodarji narediti vse potrebno, da svoje premoženje obvarujejo pred nastankom škode. Če do škode kljub temu pride, država izplača odškodnino.