Skoči do osrednje vsebine

Največ koristnega za naravo lahko naredimo tako, da rastlin in živali ne motimo: ne uničujemo njihovih domovanj in življenjskih prostorov in ne preprečujemo njihovega gibanja in selitvenih poti.

Naravi prijazno urejanje vrta

Svojo okolico lahko uredite tako, da bo privlačna tudi za živali. Na trato, zelenjavni vrt, okrasni vrt, živo mejo, sadovnjak ali vrtno mlako lahko privabite samotarske čebele, netopirje, ježe in ptice.

Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) je pripravilo napotke, kako urediti vrt naravi prijazno in kako pripraviti bivališča za divje živali.

V brošuri Biodiverziteta na vrtu se lahko poučite o živalih, rastlinah in življenjskih prostorih na kmetiji, na vrtu in v sadovnjaku.

Fotografiranje v naravi

Pri fotografiranju v naravi upoštevajte naslednje napotke (Proteus, stran 469):

  • Vedno fotografirajte živali z varne in spoštljive razdalje.
  • Če žival pokaže kakršenkoli znak vznemirjenosti, se umaknite ali zapustite prizorišče.
  • Ne fotografirajte, če s tem ogrožate žival. Ogrožanje pomeni vznemirjanje, fizične poškodbe, posledično plenjenje, povzročanje strahu in zmanjšan razmnoževalni uspeh.
  • V naravi mali plenilci opazujejo večje plenilce, zato lahko z vztrajnim vračanjem k opazovani živali privabite plenilce.
  • Bodite potrpežljivi in nikoli ne silite živali, da stori tisto, kar želite vi.
  • Nikoli se ne približujte gnezdom v času valjenja ali brlogom v času, ko živali kotijo ali skrbijo za svoj zarod.
  • Hibernirajočih živali ne motite ali zbujajte, da bi jih lahko fotografirali.
  • Živali ne hranite, saj jih s tem navajate na tak način hranjenja.
  • Do življenjskega prostora se obnašajte enako spoštljivo kot do same živali.
  • Upoštevajte krajevno kulturo in navade, ko ste v tujini.
  • Bodite pošteni in iskreni, ko podpisujete fotografije. Zlasti, kadar gre za živali, posnete v ujetništvu. To navedite, ne glede na to, ali koristniku fotografije ta podatek kaj pove ali ne.
  • Trganje rož ali drugih rastlinskih vrst za studijsko fotografiranje ni dovoljeno.

(Povzeto po besedilu dr. Petre Draškovič.)

Morski datlji? Ne, hvala!

Morski datlji so školjke, ki so poznane tudi pod hrvaškim imenom prstaci. Morski datelj je zavarovana vrsta školjke in jo je prepovedano nabirati, posedovati in prodajati. Prepoved velja za Slovenijo, Hrvaško in druge države EU ter večino sredozemskih držav. Nabirajo jih namreč tako, , da razbijejo kamnito morsko dno, kar  škodi morskemu okolju  in ogroža biotsko pestrost morja. Uživanje morskih datljev lahko škodi tudi našemu zdravju, saj jih ponujajo le na črnem trgu in niso zdravstveno pregledani. Uživanje pretihotapljenih školjk lahko povzroči hude zastrupitve z biotoksini, težkimi kovinami in drugimi onesnaževali.

Zato ohranite morje in pazite na svoje zdravje. Jejte školjke, ki so gojene ali nabrane na ustrezen, morju prijazen način. Morski datlji to zagotovo niso. Svoj jedilnik lahko popestrite s številnimi drugimi vrstami školjk kot so:

  • klapavice (pedoči ali dagnje),
  • pokrovače (kapesante),
  • ladinke,
  • nožnice (kapelunge, prstavci, britvice),
  • noetove barčice (mušule) ali
  • ostrige.

Več o tem si lahko preberete v zgibanki, ki jo je Zavod RS za varstvo narave pripravil v sodelovanju z Zvezo potrošnikov Slovenije.

(Povzeto po besedilu Tine Trampuš)

Če morske datlje opazite v gostilni, ribarnici ali kjerkoli zunaj morja, to sporočite na:

Ne vabite medvedov k hišam

Hrana, ki privablja medvede v bližino naselij, je eden najpogostejših razlogov za konflikte med ljudmi in medvedi. Če medvedi ob človeških bivališčih pogosto dobivajo nagrado v obliki hrane, začnejo redno zahajati v naselja. Ob tem lahko postopoma zgubijo strah pred ljudmi in takšne medvede je prej ali slej treba odstreliti. Obenem pa medvedi, ki zahajajo v bližino naselij, vzbujajo strah in občutek ogroženosti pri lokalnem prebivalstvu.

Jesen je pri rjavem medvedu čas intenzivnega iskanje hrane za nabiranje zimskih zalog. Zato je takrat še posebej pomembno, da na območju medveda pravilno ravnate s smetmi, predvsem organskimi odpadki.

Najpomembnejši preventivni ukrep je, da medvedom preprečite dostop do človeške hrane v bližini naselij. To lahko dosežete z naslednjim:

  • Nikoli ne odlagajte klavniških odpadkov v bližini naselja.
  • Ne odlagajte kuhinjskih odpadkov in tropin v bližini hiš.
  • Če medvedi stikajo za hrano po smetnjakih, se z odgovornimi dogovorite za namestitev zabojnikov odpornih na medvede (t.i. "medvedo-varnimi" smetnjaki).
  • Po piknikih na prostem za seboj počistite smeti.
  • Okoli čebelnjakov, živine, komposta in sadnega drevja namestite električnega pastirja (min. 10 000 V na izvoru).

(Povzeto po besedilu Mihe Krofla)

Medvedji brlogi

Večina medvedov zimski čas preživi v brlogih. Ti so najpogosteje na skalnih pobočjih in pod stenami, in sicer v manjših kraških jamah in pod spodmoli, redkeje tudi v gostejših nasadih smrečja. 

Čeprav ne gre za pravo zimsko spanje, so medvedi v tem obdobju zelo občutljivi na motnje. Še posebej to velja za medvedke, ki v tem času povržejo mladiče. Če doječo medvedko zmotimo v brlogu, ga pogosto zapusti in mladiči poginejo.

Približevanje medvedu v brlogu je lahko nevarno za ljudi. Zahajanje v bližino brloga v zimskem času je zato zelo neodgovorno početje. Če se ponesreči znajdete pri brlogu, se čim hitreje potiho umaknite.

Ker brlog od daleč težko spozna celo strokovnjak, je najbolje, če se od oktobra do maja izogibate skalnatih pobočij - še posebej, če v njih opazite odprtine ali jame.

(Povzeto po besedilu dr. Mihe Krofla)

Ko opazite delfine

Zavedati se moramo, da v morju nismo sami. Tako si, poleg drugih živih bitji, vode Jadrana delimo tudi z delfini. Delfini so v Sloveniji in drugih državah Evrope zaščiteni in njihovo nadlegovanje je kaznivo.

Čolni in gliserji, s katerimi se vozimo zaradi užitka, zabave ali drugih razlogov, lahko motijo delfine v njihovih vsakodnevnih aktivnostih, onemogočajo njihovo normalno gibanje in jih vznemirjajo s proizvajanjem glasnih ter motečih zvokov, ki skozi vodo potujejo petkrat hitreje kot po zraku. Lahko jih zmedejo, prestrašijo, jim povzročajo stres ter motijo sposobnost sporazumevanja ter orientacije. Tudi jadrnice so zanje lahko moteče.

Kadar srečate delfine na morju, pokažite razumevanje ter spoštovanje in upoštevate nekaj ključnih pravil.

Če se delfinom želite približati, storite to počasi, od strani in pri tem vozite v smeri, ki je vzporedna njihovemu gibanju. Nikoli jih ne podite in ne obračajte plovila naravnost proti njim. Delfinom se ne približujte na manj kot 50 m in če je le možno, pustite, da se oni približajo vam. Med opazovanjem imejte motor plovila v nevtralnem položaju oz. ugasnjen. Izogibajte se nenadnim spremembam smeri ali hitrosti, ker jih to lahko vznemiri. Ne približujte se delfinom, ki imajo mladiče.

V bližini delfinov se ne zadržujete več kot 20 minut. Če opazite udarce z repom po vodni gladini, to pogosto pomeni da so živali vznemirjene in razdražene. V tem primeru zapustite območje. Ko se odločite oditi, storite to počasi. Hitrost postopoma povečajte šele, ko je plovilo od živali oddaljeno več kot 200 m.

Zaradi vaše in njihove varnosti ne skušajte plavati ali se potapljati z njimi, ne hranite jih in ne poskušajte se jih dotakniti.

V morje ne odmetavajte plastičnih vrečk ali ostalih smeti, saj jih lahko delfini in druge živali slučajno pogoltnejo in zaradi tega poginejo.

(Povzeto po besedilu Morigenosa)

Ne ubijajte kač

Nekatere vrste kač se pogosto pojavljajo ob človeških bivališčih, še posebej če ta stojijo blizu gozda ali vodotokov. Ljudje kače večinoma slabo poznajo in se jih pretirano bojijo. Zato jih ubijajo, čeprav je to prepovedano, saj so vse slovenske kače zakonsko zavarovane.

Najpogosteje na hišnem pragu, vrtu ali dvorišču srečamo smokuljo. To je povsem nenevarna in nestrupena kača. Po videzu in tudi po obnašanju nekoliko spominja na gada, čeprav izkušeno oko zlahka prepozna razliko v vzorcu. Vrsti sta podobne barve, podobna je tudi telesna dolžina. Ker samice smokulje kotijo žive mladiče, so »breje« samice lahko zelo debele in delujejo čokato – to pa je lastnost, ki jo običajno pripisujemo strupenjačam. Tako gad kot smokulja sta razmeroma počasni kači, ki se ogroženi branita z glasnim sikanjem. Vendar pa gada v nižinski delih Slovenije skorajda ni več. Živi predvsem v višjih legah.

Kobranka živi ob rekah, potokih in ribnikih, saj se hrani predvsem z ribami. Jeseni začne iskati prezimovališče in pogosto zaide v jaške, kleti, garaže in drvarnice hiš, ki stojijo v bližini voda. Tudi kobranka je povsem nenevarna in nestrupena kača. Če jo »stisnemo v kot« dvigne prvo tretjino telesa, zelo glasno sika in z glavo seka proti napadalcu, podobno kot kobra – od tod verjetno tudi njeno ime. Kljub zastrašujočemu videzu pa nikoli ne ugrizne.

V bližini človekovih bivališč, v hišah in hlevih se pojavljajo še nekatere druge, nestrupene vrste kač (navadni gož, črnica, belouška, itn.), vendar manj pogosto. Izjemno redko pa ob hišah srečamo strupenjače.

V bližini domov, na vrtovih, travnikih in ob robu gozda pogosto srečamo slepca. Slepec ni kača, pač pa kuščar, ki je tekom razvoja zaradi svojega načina življenja izgubil noge. Je popolnoma nenevaren in na vrtu pokonča veliko polžev, ki so njegova glavna hrana. Tudi slepcu pustite živeti in ga nikoli ne ubijte.

Kaj torej storiti, če se v bližini svojega doma srečate s kačo?

Predvsem je vsakršna panika odveč, saj se bo vsaka kača umaknila, če ji le date možnost. Zelo verjetno je ne boste videli nikoli več.

Če kača zaide v zaprt prostor, ali če se v bližini vašega doma zadržuje več dni in se zato počutite neprijetno, je nikakor ne skušajte ujeti ali ubiti. Natančno si jo oglejte in jo po možnosti fotografirajte ter se za pomoč obrnite na strokovnjake.

(Povzeto po besedilu dr. Staše Tome)

Najdene ptice

Če kjerkoli na tleh najdete ptičjega mladiča, ne poskušajte pomagati! Najbolje je, če se čim prej umaknete, mladiča pa pustite kjer ste ga našli. Osamljen mladič običajno ni tako nebogljen, kakor se zdi. Starša, ki skrbita zanj, nikoli nista daleč. Čim se boste umaknili, bosta zanj skrbela naprej.

Zakaj ptičji mladiči na tleh ne potrebujejo naše pomoči? Kar nekaj je vrst ptic, pri katerih je povsem naravno, da se njihovi mladiči zadržujejo na tleh in ne nekje visoko v drevesni krošnji. Med iskanjem primernega kraja za najdenčka, lahko nehote odidete predaleč. Če vas starši pri tem ne opazujejo, lahko mladiča nikoli več ne najdejo.

Če se vam res zdi nujno posredovati, naredite naslednje. Poiščite mladičevo domače gnezdo. V kolikor so njegovi bratje in sestre še v gnezdu (preverite, ali so si mladiči med sabo podobni!) ga posedite mednje. A kaj lahko se zgodi, da se bodo ob tem iz gnezda razbežali vsi mladiči in bo s tem škoda še večja.

Če gnezda ne najdete ali je že zapuščeno pa, kot rečeno, pustite ptico na tleh. Mladiči se včasih razbežijo iz gnezda, ker jih je napadel plenilec. Če jih vrnete, jih položite plenilcu nazaj pod kremplje.

Kdaj pa najdenčku na tleh vseeno pomagamo? Če ga najdemo ob prometni cesti, ali morda na vrtu, kjer kraljuje sosedova mačka. V tem primeru so mladič, pa tudi oba starša tako ogroženi, da je naše vmešavanje priporočljivo. In brez strahu. Zato, ker ste imeli mladiča v rokah, ga starša ne bosta zapustila.

(Povzeto po besedilu DOPPS)

Krmljenje ptic pozimi

Zagotovo je krmljenje ptic najenostavnejša možnost za njihovo opazovanje in eden izmed načinov za razvoj odnosa med pticami in nami. Ptice pričnite hraniti pozno jeseni, oziroma ko je v naravi sklenjena snežna odeja, nočne temperature pa se spustijo na okrog -5 stopinj C. Hranite vsak dan do večje trajnejše otoplitve. Na dan uporabite največ do pol litra semen.

Pomembno je, da krmilnico redno čistite, saj se v njej nabirajo ostanki hrane in iztrebki, ki so lahko vzrok bolezni in pogina ptic. Namestite jo v bližini kritja - dreves ali grmov. Lahko visi na žici ali pa jo namestite na približno 1,5m visok kol. Vedno imejte tudi talno krmišče, saj se nekatere vrste ptic hranijo le na tleh.

Ptic nikoli ne hranite z ostanki hrane, še posebej ne s soljeno in kuhano hrano. Za zrnojede ptice kupite že pripravljeno hrano, ki je na prodaj kot mešanica sončničnih semen, prosa in semen konoplje, lahko pa jim ponudite le sončnična semena. Pticam lahko nastavite tudi bukov žir, bučna semena, cele orehe in lešnike. Kosu in taščici nastavite sadje, ovsene kosmiče ali rozine kar na tla.

Ptice lahko hranite tudi tako, da sadite plodonosne vrste grmovnic in dreves kot so šipek, robida, malina, črni trn, glog, mokovec, brek, skorš, črni bezeg, rdeči in rumeni dren, jerebika, dobrovita, ognjeni trn, bršljan, divja trta in druge. Jeseni pustite tudi nekaj grozdja na brajdah in sadja na drevesih, ker bodo dobrodošla hrana za ptice, ki obiskujejo našo okolico.

(Povzeto po besedilu Tomaža Miheliča, Damijana Denaca in Barbare Vidmar)

Več o hranjenju ptic pozimi:

Ptičje gnezdilnice

Drevesna dupla so za mnoge vrste ptic edino mesto, kjer lahko uspešno vzredijo svoj zarod. Zaradi sečnje starih dreves so dupla postala zelo redka, zato ohranjajmo stara drevesa v visokodebelnih sadovnjakih.

Pticam, ki gnezdijo v duplih, lahko pomagate z lesenimi gnezdilnicami, ki jih namestite na mesto, ki ni dostopno mačkam. Gnezdečih ptic ne motite. V novembru gnezdilnice očistite.

(Povzeto po besedilu DOPPS)

Osvetljujte tam kjer je potrebno in takrat, ko je potrebno

Živa bitja smo prilagojena na enakomerno izmenjavanje dneva in noči. V zadnjih desetletjih smo začeli intenzivno osvetljevati naše okolje in s tem noč vse bolj izginja. Človek svetlobo ponoči sicer potrebuje, vendar je osvetljevanje pogosto nepravilno in pretirano, zato svetloba uhaja v nebo in na površine, kjer ni potrebna – takrat govorimo o svetlobnem onesnaženju. S tem vplivamo tudi na številne živalske vrste, ki so aktivne ponoči.

Z osvetljevanjem naših domov najbolj zmotimo nočne žuželke, ki se v toplih nočeh v velikem številu zbirajo na lučeh. Nekatere tam umrejo ob stiku z vročo lučjo ali zaradi izčrpanosti, druge postanejo lahek plen plenilcev, spet tretje sicer preživijo, vendar so zaradi kroženja okoli luči zamudile čas, ko bi se lahko hranile ali razmnoževale. Z zmanjševanjem števila žuželk pa so v težavah tudi vse vrste, ki se z njimi prehranjujejo.

Svetlobno onesnaženje lahko zmanjšamo z razmeroma enostavnimi ukrepi. K temu lahko prispeva vsakdo, ki osvetljuje okolico svoje hiše.

  • Osvetljujte samo tam, kjer svetlobo potrebujete in samo takrat, ko jo potrebujete. Luči na vrtu in v okolici hiše ugasnite, ko greste spat, varnostne luči pa naj imajo senzor gibanja.
  • Ne uporabljajte močnejših luči, kot je potrebno. Za razsvetljevanje doma zadostujejo svetilke z močjo do 150 W, pogosto je dovolj tudi šibkejša svetloba.
  • Različne barve svetlobe privlačijo različno število žuželk. Največ žuželk prileti na vire modre in bele svetlobe, na svetilkah, ki svetijo rumeno in oranžno, pa jih je občutno manj. Zato uporabljajte sijalke s toplo svetlobo, ki je tudi bolj prijetna za ljudi.
  • Svetilke namestite tako, da ne svetijo nad vodoravnico – svetloba, ki uhaja v nebo, človeku ne koristi in pomeni nepotrebno izgubo energije. Uporabljajte zasenčene svetilke, ki jih usmerite navzdol.

Podrobnejša navodila za občine in podjetja.

(Povzeto po besedilu Temno nebo)

Nakup terarijskih in akvarijskih živali

V Sloveniji je bila pred dobrimi desetimi leti ponudba živali za akvarije in terarije majhna. Večina vrst ni bila v prosti prodaji, temveč so si jih ljubitelji izmenjavali znotraj interesnih skupin. Danes lahko v trgovinah za živali kupimo številne živali, tudi take, ki jih je potrebno gojiti v akvariju ali terariju, njihova oskrba pa je zelo zahtevna. Med najbolj priljubljenimi terarijskimi živalmi so vodne želve različnih vrst. V trgovinah prodajajo predvsem želve, ki so velike le nekaj centimetrov. Te živali pa v dveh do treh letih dosežejo velikost 25 cm in več. Za tako veliko vodno želvo morate v skladu s slovenskimi predpisi imeti terarij velikosti dolžine najmanj 100 cm in širine najmanj 50 cm.

Preden se odločite za nakup želve ali katere druge hišne živali zato razmislite:

  • S kakšnim namenom kupujete žival?
  • Imate zanjo ustrezen prostor in ali ji lahko nudite dovolj velik akvarij ali terarij?
  • Imate dovolj časa za redno in ustrezno oskrbo živali?
  • Kakšno velikost dosežejo odrasle živali?
  • Lahko zagotovite ustrezno oskrbo za vso življenjsko dobo živali?
  • Kdo bo poskrbel za živali v času počitnic?
  • Če živali jedo le živo hrano, ali jo lahko redno zagotavljate in kakšen je strošek?
  • Je žival lahko nevarna ljudem (predvsem otrokom) in ali bo lahko živela skupaj z drugimi hišnimi živalmi, ki jih morda že imate?

Opozoriti velja, da je spuščanje hišnih živali v naravo po Zakonu o zaščiti živali prepovedano. Večina hišnih živali je izvorno tujerodnih vrst, katerih naravna razširjenost ne sega v naše kraje. Tujerodne vrste pa je po Zakonu o ohranjanju narave prepovedano spuščati v naravno okolje, saj lahko zelo škodljivo vplivajo na ekosisteme in domorodne vrste.

(Povzeto po besedilu mag. Jane Kus Veenvliet)

Netopirji med prezimovanjem

Netopirji Slovenije mrzli zimski čas preživijo potopljeni v pravo zimsko spanje, imenovano hibernacija. Najpogostejša prezimovališča so podzemne jame in opuščeni rudniki, kjer je primerno nizka stalna temperatura in visoka vlažnost. Nekatere vrste netopirjev raje prezimujejo v drevesnih duplih, spet druge tudi v stavbah.

Med prezimovanjem je telesna presnova netopirjev zmanjšana na minimum, ki še omogoča preživetje. Telesna temperatura pade na nekaj stopinj nad okoliško, vdihnejo le nekajkrat na minuto, prav tako redki so udarci srca. Živijo zgolj od maščobnih zalog nabranih v toplem delu leta, ko je na voljo dovolj plena, večinoma žuželk.  Prezimujejo posamič ali v kolonijah.

Če naletite na speče netopirje, se jih ne dotikajte in jih ne osvetljujte, ampak se tiho in hitro umaknite iz njihove bližine, da jih ne prebudite. Če so si za zimski spanec izbrali vašo klet ali drugi del stavbe, jim ne odrecite gostoljubja.

Pri zapiranju vhodov v jame, naj bodo nameščene rešetke, ki netopirjem omogočajo prelet in ne spreminjajo jamske klime.

Netopirji za prebujanje iz globokega spanca potrebujejo veliko energije, zato se naravno zbudijo le nekajkrat v sezoni. Vsako dodatno vznemirjanje pomeni porabo dragocenih maščobnih zalog, zaradi česar lahko še pred pomladjo poginejo.

(Povzeto po besedilu dr. Maje Zagmajster)

Iskalnik