Tretja velikonočna nedelja je bila v znamenju varljivega zatišja pred burjo. Umiritev razmer na Hrvaškem je dala zagon upanju, da se bo dalo federacijo razdružiti po mirni poti. Tako je bila tisti vikend v Sloveniji glavna novica srečanje predstavnikov Mednarodnega denarnega sklada s slovenskimi ministri.

Medtem ko so nekatere države, tudi ZDA, še vedno upale, da Jugoslavije ne bo razpadla, je slovenska diplomacija iskala poti k čim hitrejšemu mednarodnemu priznanju Slovenije.

Slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je na Dunaju zavrnil možnost oblikovanja jugoslovanske konfederacije, medtem pa je predsednik zvezne vlade Ante Marković s slovenskimi mediji delil svojo vizijo razvoja Jugoslavije. Notranjepolitično dogajanje sta zaposlovala civilno služenje vojaškega roka in zahteva Slovenske kmečke zveze – ljudske stranke (SKZ-LS) po odpoklicu njihovega kmetijskega ministra dr. Jožeta Osterca.

Na današnji dan so na različnih ravneh potekali politični pogovori o jugoslovanski prihodnosti, a otipljivih rezultatov niso dali. Zveza združenj borcev se je medtem pripravljala na praznovanje 50. obletnice ustanovitve Protiimperialistične fronte in se za zavarovanje »pridobitev revolucije« zatekla tudi po pomoč v tujino.

Demosova vlada je nadaljevala svoja prizadevanja za mednarodno podporo slovenski osamosvojitvi. Zunanji minister dr. Rupel je tokrat s predavanjem nastopil na Dunaju v Društvu za zunanjo politiko, ki je bilo ustanovljeno leta 1945 pod pokroviteljstvom takratnega avstrijskega zveznega predsednika Karla Rennerja, zveznega kanclerja Leopolda Figla in župana Dunaja Theodorja Kornerja. Namen organizacije je informiranje avstrijske javnosti o ciljih in dosežkih zunanje politike, pomembnih za Avstrijo. Rupel je v uvodu svojega govora poudaril: »Slovenci smo samosvoje in trmoglavo ljudstvo, ki se je na tem delu sveta obdržalo več kot tisoč let, in nobenega razloga ne vidim, da bi nam moč pošla ravno zdaj, ko smo razrešili notranjepolitične probleme in ko smo zavzeli stališče glede Jugoslavije.«

V Beogradu se je končal dvodnevni obisk sovjetskega zunanjega ministra Aleksandra Besmertniha, ki je potrdil medsebojno podporo nadaljnjemu obstoju obeh razpadajočih držav. Slovenski član predsedstva Jugoslavije dr. Janez Drnovšek je sodeloval na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma (The World Economic Forum - WEF), kjer je od predstavnikov različnih mednarodnih gospodarskih organizacij dobil zagotovilo o podpori in sodelovanju WEF s Slovenijo, če se ta osamosvoji. Republiška ustavna komisija je nadaljevala razpravo o oblikovanju nove slovenske ustave.

V okviru priprav na zunanjo državno suverenost je v slovenski skupščini komisija za mednarodno sodelovanje razpravljala o predlogu strategije prihodnje slovenske zunanje politike. Pred srečanjem predsednikov vseh jugoslovanskih republik sta se sestala slovenski in hrvaški politični vrh.

Nedelja, 7. aprila 1991, je v Sloveniji minila dokaj mirno. Velik uspeh je dosegla varnostno-obveščevalna služba ministrstva za obrambo, ki je tega dne pridobila tajni dokument jugoslovanske armade, poimenovan Okop. Dokument je razkril usmeritev in strategijo generalštaba JLA, pa tudi, kdo je za jugoslovansko vojaško vodstvo sovražnik številka ena. Z javno objavo dokumenta, ki je sledila, je slovensko vodstvo dalo vedeti JLA, da le-ta ne more ničesar več skrivati.

Petdeseta obletnica začetka aprilske vojne v Jugoslaviji je na ravni federacije minila v znamenju pretresov na Hrvaškem. V Sloveniji je bil tisti konec tedna nekakšen intermezzo, ki je omogočil več prostora za med- in znotrajstrankarska prerivanja.

5. aprila 1991 je svet Demosa razpravljal o uveljavitvi popolne suverenosti, ki je bila večinsko izražena 23.12.1990 na plebiscitu o samostojnosti slovenske države. Ob tem je dr. Jože Pučnik v imenu Socialdemokratske stranke Slovenije od vlade, predsedstva republike in parlamenta zahteval, da odločilne korake za osamosvojitev naredijo že pred 23. junijem, ter opozoril, da so njihovi ukrepi prepočasni.

Otto von Habsburg, poslanec evropskega parlamenta in predsednik komisije za vzhodno in jugovzhodno Evropo je ob koncu enotedenskih počitnic v Portorožu komentiral slovensko pot k osamosvojitvi: »Podoba, ki nastaja v tujini o Jugoslaviji, nikakor ne velja za Slovenijo. Zato sem zelo optimističen glede bodočnosti Slovenije: prepričan sem, da bo sprejeta v Evropsko skupnost.«

Dan je minil v znamenju obsežnega premeščanja motoriziranih vojaških enot jugoslovanske armade na Hrvaškem, kar so mnogi sprejeli z zaskrbljenostjo. Nekatere ocene so govorile celo o okupaciji. Razširjeno zvezno predsedstvo je na svoji seji zato ugotovilo skrajno zaostrene varnostno-politične razmere. Razpravljalo je tudi o razdružitvenem procesu, pri čemer je sprejelo štiri sklepe. Prvi govori o tem, da je treba pospešiti politični dialog brez uporabe sile, da je treba čim prej priti do odločitve o prihodnosti države, pospešiti dogovor o življenju v prehodnem obdobju in da bo predsedstvo seznanilo zvezno skupščino z varnostno-politično oceno.

Tega dne se je ustavna komisija lotila vprašanja obrambe in državnih simbolov, pri čemer je velik del opozicije šel na okope in zahteval demilitarizacijo države. Dr. Dimitrij Rupel je člane odbora za praznovanje 50. obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte (OF) pozval k razčiščevanju preteklosti in iskanju zgodovinske resnice, Zveza društev upokojencev Slovenije pa je poudarila pomen revolucionarnega duha v svojih vrstah in pozvala k političnemu povezovanju upokojencev.

Po »pakraški vojni«, ki se je zgodila v začetku marca 1991, ko so srbski policisti razorožili hrvaške policiste policijske enote Pakrac, je znova zavrelo v avtonomni pokrajini Krajina. Krvav spopad med srbskimi in hrvaškimi policisti se je zgodil na Plitvicah.

Prva poplebiscitna velika noč, 31. marca 1991, sicer ni postregla s posebej dramatičnim dogajanjem v Sloveniji, a je do dotlej najhujše zaostritve hrvaško-srbskih odnosov prišlo pri sosedih.

V četrtem zaporednem tednu zasedanj slovenskih poslancev je velikonočna sobota ponudila priložnost za umiritev in ocenitev začrtane poti v samostojnost in demokracijo.

Slovenska skupščina je 29. marca 1991 izglasovala nov republiški proračun. In medtem ko je Jugoslavija vse bolj pokala po šivih, je v Srbiji in BiH vse pogosteje prihajalo do prilaščanja tamkajšnje lastnine slovenskih podjetij.

Na ta dan sta v slovenski politiki odmevali prekinitev seje o slovenski osamosvojitvi, ki so jo predlagali poslanci Socialdemokratske stranke, ter razprava o prihodnjem proračunu, v katerem so opozicijo motila predvsem sredstva za obrambo.

Razprava o prihodnjem proračunu in novem zakonu o vojski in obrambi je bila burna v vseh treh zborih skupščine. Ob predstavitvi predloga proračuna je premier Lojze Peterle dejal: »Računi za zapitke totalitarizma pa še vedno prihajajo tudi tam, kjer se je kazal v mehkih oblačilih. Sprejetje proračuna ne bo uredilo vseh nakopičenih težav, živeli pa bomo lahko v mejah tega, kar imamo.«

Politična napetost je naraščala tako na notranjepolitičnem prizorišču, kjer so se med koalicijskimi politiki krepile zahteve za čimprejšnjo razdružitev, kot tudi na zunanjepolitičnem prizorišču, kjer je vprašanje Jugoslavije postalo stalnica na srečanjih tujih politikov in diplomatov. Vlada se je tega dne intenzivneje lotila še dveh trših orehov: prihodnjega parlamenta in reforme zdravstva.