Skoči do osrednje vsebine

31. 3. 1991: »Nihče nam ne bo kriv, če bomo ostali privezani ob sod smodnika«

Prva poplebiscitna velika noč, 31. marca 1991, sicer ni postregla s posebej dramatičnim dogajanjem v Sloveniji, a je do dotlej najhujše zaostritve hrvaško-srbskih odnosov prišlo pri sosedih.
Slobodan Milošević, Milan Kučan, Alija Izetbegović, Kiro Gligorov in Franjo Tuđman stojijo drug ob drugemu.

Predsedniki predsedstev republik SFRJ pred njenim razpadom. | Avtor: Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Bitka za Plitvice

Po Pakracu v zahodni Slavoniji približno mesec dni prej je bilo prizorišče eskalacije tokrat ob turistično in prometno ključnih Plitviških jezerih.

Tam se je velikonočna kriza začela nakazovati nekaj dni prej, ko so privrženci Srbske demokratske stranke z »mitingom resnice« na Plitvicah začeli projekt širjenja »srbskega avtonomnega območja« na Hrvaškem na Kordun. Milici pod vodstvom Milana Martića iz Knina je 28. marca dejansko uspelo vzpostaviti nadzor nad narodnim parkom in zablokirati cesto, ki je bila glavna prometna žila med severom in jugom republike. Po nekajdnevnem opozarjanju hrvaških oblasti je zgodaj zjutraj na veliko noč prišlo do posredovanja hrvaške policije.

Na Plitvice se je pripeljal avtobus s pripadniki posebnih enot hrvaškega notranjega ministrstva. Tromblonska mina, ki so jo na vozilo iz zasede izstrelili srbski uporniki, k sreči ni eksplodirala. V spopadih za nadzor nad območjem Plitvic sta življenje izgubila hrvaški policist Josip Jović, ki je pozneje obveljal za prvo hrvaško žrtev hrvaško-srbskega konflikta, in Srb Rajko Vukadinović. Ranjenih je bilo vsaj devetnajst ljudi. Hrvaškim policijskim specialcem je uspelo nasprotnike obvladati. Med devetindvajsetimi ujetniki, ki so jih zajeli, se je znašel tudi poznejši predsednik samozvane Republike Srbske krajine Goran Hadžić. Ker naj bi v plitviškem hotelu Jezero zgolj prenočeval, so ga kmalu izpustili.

Dogajanje na Hrvaškem je na plano priklicalo zvezno jugoslovansko predsedstvo, ki je sprejelo sklep, po katerem naj bi »red na terenu« zagotovila jugoslovanska vojska. Ta je dejansko vzpostavila »tamponsko cono«, kar je ustrezalo srbskim upornikom, saj je hrvaški policiji onemogočala učinkovit nadzor nad lastnim območjem. Vendar se armadna pomoč krajinskim Srbom v tej fazi ni zdela zadostna.

Jasen znak za Slovenijo

V Sloveniji je burna velika noč na Plitvicah razblinila zmerni optimizem, porojen po srečanju Slobodana Miloševića in Franja Tuđmana v Karađorđevu v Vojvodini ter nato po sestanku predsednikov vseh šestih republik v Splitu nekaj dni zatem. Če so v Sloveniji obe srečanji razumeli kot znak za možnost mirne razdružitve Jugoslavije, je zdaj znova postal verjetnejši krvav razplet.

Občutje, v katerem je narasla vrednost čim hitrejšega slovenskega slovesa od federacije, je dobro povzel Delov novinar Vojko Flegar, ko je v svojem komentarju zapisal: »Morda je bil Kučan pred dnevi res zlovoljen, ker ni bil seznanjen z zgodovinskim srečanjem v Karađorđevu, a zdi se, da ni kaj posebnega zamudil. Nič se ni spremenilo. Ta nedelja namreč znova opozarja, da nam nihče ne bo kriv, če bomo ostali privezani na sod smodnika, na katerem izmenično prižigajo in ugašajo zažigalno vrvico.«

Predvidljivi barometer

Konec marca je bil tudi čas za nekakšno inventuro v podobi Delovega političnega barometra. Na njem velikih presenečenj ali sprememb ni bilo. Še vedno se je jasno kazala nekakšna dvoumnost v slovenskem odnosu do demokratizacijskih in osamosvojitvenih prizadevanj. Na vrhu lestvice so bili znova politiki, bližji levim strankam. Povsem na njem se je sončil slovenski član zveznega predsedstva dr. Janez Drnovšek, o katerem je imelo pozitivno mnenje kar 94,6 odstotka anketirancev. Sledila sta mu člana slovenskega predsedstva, ki sta bila blizu opozicijskim strankam, predsednik Milan Kučan in Ciril Zlobec. Med deseterico sta se od Demosovih politikov prebila samo premier Lojze Peterle in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Verjetno najglasnejši zagovornik hitre osamosvojitve, dr. Jože Pučnik, je bil na predzadnjem, 19. mestu, saj se je o njem največ vprašanih, več kot 41 odstotkov, izreklo negativno. Povsem na repu lestvice je pristal kulturni minister brez dlake na jeziku dr. Andrej Capuder. Podoba Delovega barometra se, kar zadeva prevlado predstavnikov politične levice na njem, v naslednjih treh desetletjih ni bistveno spreminjala, le ocene politikov so precej upadle.

Kot da se nič ne dogaja

Športna velika noč je bila v Jugoslaviji povsem drugačna od politične. Kot že večkrat prej se je zdelo, da je šport zadnje vezivo federacije. Košarkarice ljubljanske Ježice in nogometaši ljubljanske Olimpije so gostovali v Beogradu (in oboji izgubili). V Zagrebu je Smelt Olimpija klonila proti Ciboni in trener Zmago Sagadin se je hudoval, ker je po vodi splavalo želeno šesto mesto v zvezni ligi na skoraj vseh drugih področjih že umirajoče države. Ljubljanski Tivoli pa je gostil svetovno hokejsko prvenstvo skupine B. Jugoslovanska izbrana vrsta s Slovenci v glavnih vlogah se je osmešila proti sosednji Avstriji in doma izgubila z 1 : 6.

Avtor: Aleš Maver