Otto von Habsburg, poslanec evropskega parlamenta in predsednik komisije za vzhodno in jugovzhodno Evropo je ob koncu enotedenskih počitnic v Portorožu komentiral slovensko pot k osamosvojitvi:  »Podoba, ki nastaja v tujini o Jugoslaviji, nikakor ne velja za Slovenijo. Zato sem zelo optimističen glede bodočnosti Slovenije: prepričan sem, da bo sprejeta v Evropsko skupnost.«

Evropska skupnost pa je na pogovore v Beograd poslala tri zunanje ministre, ki so ponovno podali drugačno sporočilo. Po pogovorih z vodstvom jugoslovanske federacije je evropska trojka (Jacques Poos iz Luksemburga, Gianni De Michelis iz Italije in Hans van den Broek z Nizozemskega) predstavila jasna sporočila glede Jugoslavije. Trojka je zagovarjala njeno enotnost in ozemeljsko celovitost. Možnost za vstop v Evropsko skupnost naj bi imela samo združena in demokratična Jugoslavija, ne pa njene posamezne republike. Po njihovem mnenju razpad Jugoslavije ne bi ničesar rešil.

V Beogradu so se na pogovoru o prihodnji ureditvi Jugoslavije sestali predsedniki šestih jugoslovanskih republik. Srbija in Črna gora sta bili pripravljeni ohraniti kontinuiteto Jugoslavije kot zvezne države, druge štiri republike pa so se zavzemale za drugačne rešitve. Resni pogovori o vsebini in poti iz krize naj bi sledili na naslednjih srečanjih. Ponovno so izrekali fraze, da se zavzemajo za miren in demokratičen razplet in da se je treba izogibati nasilja. Milan Kučan je na sestanku zagovarjal stališča, ki jih je sprejela skupščina Slovenije in jih je potrdil plebiscit. Delovanje Milana Kučana je pohvalil celo dr. Jože Pučnik: »Kučan vleče dobre poteze, učinkovit je, kooperativen, prevzel je pravzaprav Demosovo linijo osamosvajanja Slovenije, čeprav je pred volitvami zagovarjal nekaj čisto drugega.«

Čeprav so iz ust politikov prihajali pozivi k miru, pa so vesti iz Hrvaške govorile o nasilju. Kraji na Hrvaškem, ki so bili večinsko srbski so se želeli priključiti republiki Srbiji. V Pakoštanih so srbski teroristi minirali vodovod, v Lovincu so z minami obstreljevali policijsko postajo, podobno so napovedovali na Plitvicah. Krajani hrvaške narodnosti so ponekod v strahu za imetje in življenje začeli postavljati vaške straže. Zvezni izvršni svet je odločitev o pridružitvi posameznih delov hrvaškega ozemlja republiki Srbiji sicer označil za neustavno in pravno nično. Zaradi nemirov so se na Hrvaškem začeli premiki jugoslovanske armade, zaradi česar se je tudi v Sloveniji povečala zaskrbljenost glede možnosti vojaškega posredovanja.

Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle se je v Beogradu sestal z zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo Veljkom Kadijevićem in njegovim namestnikom Stanetom Brovetom, ki je bil slovenskega rodu. Na srečanju so med drugim govorili tudi o slovenskih nabornikih, Peterletova sogovornika pa sta vztrajala na nepopustljivih stališčih do slovenskega osamosvojitvenega procesa.

Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je po seji vlade predstavil zakon o zunanjih zadevah, s katerim naj bi Slovenija zunanjo politiko vodila skladno s svojimi interesi. Slovenija naj bi odprla 25 svojih predstavništev v tujini, ki pa bi bili sprva brez diplomatsko konzularnega statusa. Prehodno obdobje naj bi trajalo vse od razglasitve samostojnosti pa do mednarodnega priznanja Slovenije. V tem času bi Slovenci predvidoma še zmeraj uporabljali jugoslovanske potne liste. Rupel je zatrdil da obstajajo dobre možnosti, da nas tujina prizna.

Avtor: Matej M. Kavčič

Viri in literatura:

• Dnevnik, 4. 4. in 6. 4. 1991.
• Delo, 4. 4. 1991.
• Večer, 4. 4. 1991.