Skoči do osrednje vsebine

29. 3. 1991: Slovenija ima nov proračun, na jugu Jugoslavije pa plenijo slovensko lastnino

Slovenska skupščina je 29. marca 1991 izglasovala nov republiški proračun. In medtem ko je Jugoslavija vse bolj pokala po šivih, je v Srbiji in BiH vse pogosteje prihajalo do prilaščanja tamkajšnje lastnine slovenskih podjetij.
Člani skupščine sedijo v dvorani, v ospredju Jože Mencinger in Lojze Peterle.

Slovenska skupščina je 29. marca 1991 izglasovala nov republiški proračun. | Avtor: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

69.638 milijonov dinarjev. Toliko je znašal slovenski proračun, ki so ga poslanci slovenske skupščine sprejeli na skupni seji 29. marca. Najglasneje so proračunu nasprotovali opozicijski poslanci Liberalno-demokratske stranke (LDS) in Stranke demokratične prenove (SDP).

SDP z interpelacijo proti vladi

Poslanci Stranke demokratične prenove so na dan sprejetja proračuna v skupščini celo vložili interpelacijo proti vladi, češ da vladna politika vodi Slovenijo v socialne konflikte in gospodarsko katastrofo. Med proračunskimi postavkami, ki so bile največji trn v peti opoziciji, sta bila obrambni del proračuna in postavka za pluralizacijo medijev.

V postavki za pluralizacijo medijev je bilo 27 milijonov dinarjev. Ta denar je pozneje šel večinoma za ustanavljanje časopisa Slovenec, ki je začel izhajati junija leta 1991.

Razprava o obrambnem proračunu

Zelo vroča tema je bila pričakovano obrambni del proračuna. Socialist Jože Smole je pred glasovanjem po poročanju časopisa Delo dejal, da je v dilemi, ali razvoj ali vojska, prednost dobila vojska, zato bo glasovala proti.

Očitke, da proračun ni dobro rešil dileme razvoj ali vojska, je v razpravi zavrnil obrambni minister Janez Janša. V razpravi je obrambni del proračuna podprl tudi poslanec Zelenih Slovenije Stanko Buser z besedami, da s tem proračunom dajemo veliko manj za dve vojski, kot smo v prejšnjem času dajali za eno.

Istega dne, kot je bil sprejet integralni proračun, so vsi trije zbori na ločenih sejah po drugem usklajevanju sprejeli zakon o obrambi in zaščiti.

Razprava o takojšnji osamosvojitvi

Dan v slovenski skupščini bi bil še bolj razgret, če bi bil sprejet tudi predlog poslanca Liberalne stranke Vitomirja Grosa, naj nadaljujejo prejšnji dan prekinjeno sejo o dokončni osamosvojitvi. Gros je menil, da bi bilo treba že ta dan sprejeti dokončno odločitev, da bi se Slovenija lahko še pred 3. aprilom odcepila od Jugoslavije.

Predlog, da bi skupščina sprejela odločitev o dokončni osamosvojitvi, je 28. marca v skupščino vložilo 12 poslancev Pučnikove socialdemokratske stranke. Razprava o tem se je začela, a je bila prekinjena.

Skoraj polovica Slovencev za takojšnjo osamosvojitev

Tudi dan pozneje, 29. marca, niso glasovali o tem predlogu, saj predsedujoči skupni seji Jože Zupančič Grosovega predloga ni dal na glasovanje. Po anketi Dela Stik, ki je bila objavljana 30. marca, je predlog o takojšnji osamosvojitvi podprla skoraj polovica vprašanih.

V južnih republikah, zlasti v Miloševićevi Srbiji, so razpadanje Jugoslavije izkoristili za nezakonito prilaščanje lastnine slovenskih podjetij, ki so jo ta imela v Srbiji.

Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je zato 29. marca pisal predsedniku srbske vlade, Dragutinu Zelenoviću, in protestiral proti prilaščanju. Srbskemu kolegu je Peterle predlagal srečanje delegacij slovenske in srbske vlade, na katerem bi se pogovorili o tej temi.

Bosanski rop slovenske lastnine

A plenjenje slovenske lastnine ni bilo omejeno samo na Srbijo. 29. marca si je direktor podružnice Adria Airways v BiH, Muhamed Abadžić, samovoljno prilastil sarajevske prostore slovenskega letalskega prevoznika, in to z besedami, da so Slovenci že dovolj izkoriščali bosansko-hercegovski trg. Kot je še pisalo Delo, je Abadžić pred tem že registriral lastno podjetje Air Commerce.

Avtor: Aleš Žužek