Skoči do osrednje vsebine

8. 4. 1991: Tudi Zahodna Evropa ne vztraja več pri ohranitvi enotne Jugoslavije za vsako ceno

V okviru priprav na zunanjo državno suverenost je v slovenski skupščini komisija za mednarodno sodelovanje razpravljala o predlogu strategije prihodnje slovenske zunanje politike. Pred srečanjem predsednikov vseh jugoslovanskih republik sta se sestala slovenski in hrvaški politični vrh.

Dimitrij Rupel razlaga.

Minister Rupel je dejal, da Zahodna Evropa ne vztraja več pri ohranitvi enotne Jugoslavije za vsako ceno. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Skupščinska komisija potrdila strateške usmeritve slovenske zunanje politike

Predsednik komisije mag. Matjaž Šinkovec iz Socialdemokratske stranke Slovenije (SDSS) je pojasnil, da so pri pripravi dokumenta upoštevali več pripomb. Slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je nato orisal jugoslovanske in mednarodne razmere, v katerih je bila strategija pripravljena. V razpravi članov komisije in vabljenih strokovnjakov je bila izražena zaskrbljenost za položaj Slovenije v primeru enostranske odcepitve. Minister Rupel je pojasnil, da se vlada tega izziva zaveda in zbrane pomiril, da tudi Zahodna Evropa ne vztraja več pri ohranitvi enotne Jugoslavije za vsako ceno. Dodal je, da je sicer treba ravnati skrajno preudarno, da pa bi kot minister raje odstopil, kakor da bi se uklonil zunanjim pritiskom.

Med Slovenijo in Hrvaško glede prihodnosti ni bistvenih razlik

Pred tretjim srečanjem predsednikov vseh šestih jugoslovanskih republik na Brdu pri Kranju, sta se 8. aprila 1991 na Gradu Strmol na Gorenjskem srečali delegaciji Slovenije in Hrvaške. Slovensko stran je vodil predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan, navzoči so bili še predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, predsednik slovenske skupščine dr. France Bučar in slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, hrvaško stran pa je vodil predsednik hrvaškega predsedstva dr. Franjo Tuđman.

Dveurni delovni sestanek se je končal z ugotovitvijo, da med republikama ni bistvenih razlik glede prihodnosti Slovenije in Hrvaške, čeprav so mediji neuradno poročali, da si je Hrvaška zaradi položaja Bosne in Hercegovine želela, da bi Slovenija upočasnila svoje priprave na osamosvojitev. Na tiskovni konferenci je Tuđman povzel, da je za obe republiki rešitev jugoslovanske politične krize mogoča le s stališča njune državne suverenosti, bodisi v oblikovanju nove zveze suverenih držav bodisi v demokratičnem dogovoru o mirnem razhodu. Na novinarsko vprašanje glede načrtovanja skupne obrambe oziroma morebitne vojaške pomoči med Slovenijo in Hrvaško je Kučan odgovoril, da so se pogovarjali predvsem, kako bi se izognili uporabi orožja, in ne o njegovi uporabi, Tuđman pa je izrazil pripravljenost braniti hrvaško suverenost z vsemi sredstvi.

Minister Osterc odgovoril na pozive k odstopu

Potem ko so javnost presenetili pozivi vrha Slovenske kmečke zveze – Ljudske stranke (SKZ-LS) k odstopu njihovega ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je minister dr. Jože Osterc v odzivu za javnost zavrnil neutemeljene očitke o višjih davkih, kritike o neučinkovitosti kmetijskega ministrstva pri pripravi zakonodaje na področju denacionalizacije, zadrug in upravljanja gozdov, namigovanj o strankarsko-političnih razlogih za njegovo zamenjavo pa ni želel podrobneje komentirati.

Ker je pobuda za zamenjavo ministra prišla iz Demosa, so se o njej razpisali tudi mediji. Večerov kolumnist Mirko Lorenci je priložnost uporabil za sklicevanje na neenotnost vladne koalicije, za napad na posamezne člane slovenske vlade in zlasti njenega predsednika Lojzeta Peterleta, ministra Osterca pa je pri tem označil za »poskusnega kunca«. Delov kolumnist Vinko Vasle pa je v dolgem komentarju poudaril zlasti moč in vpliv SKZ – LS tako v vladi in skupščini kakor tudi med konservativnimi volivci, nato pa se je osredotočil na politične boje v SKZ-LS za večji vpliv v stranki in vladi.

Kmetijski minister Osterc je nesoglasja med njegovo stranko in ministrstvom priznal in jih komentiral z besedami, da »kjer vsi mislijo enako, tam nihče nič ne misli.« Ocenil je, da je šlo predvsem za pomanjkanje celovitosti informacij v stranki in preozko obravnavo težave kmetijstva izven širših izzivov celotnega gospodarstva.

Avtor: Blaž Karlin

Viri in literatura:

  • Večer, 9. 4. 1991.
  • Delo, 8. in 9. 4. 1991.
  • Dnevnik, 9. 4. 1991.