So finančniki prepoznali novo resničnost?

Na obisk v Ljubljano so 14. aprila prišli predstavniki Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Marsikdo je njihov pogovor s člani slovenske vlade razumel kot znamenje, da mednarodne organizacije že prepoznavajo novo resničnost, v njej pa Slovenijo kot pravo sogovornico namesto jugoslovanskih zveznih organov. Pogovora so se na slovenski strani udeležili premier Lojze Peterle, podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger, finančni minister Marko Kranjec in novi guverner Narodne banke Slovenije dr. France Arhar. Mednarodni denarni sklad sta zastopala njegov stalni predstavnik v Jugoslaviji in šef njegove misije v isti državi. Kot nekakšna čuvaja sta bila zraven še viceguvernerja jugoslovanske narodne banke, Žarko Trbojević in Slovenec Mitja Gaspari. Mednarodni gostje so vladni ekipi predstavili delovanje Mednarodnega denarnega sklada. Srečanje se je sklenilo s kosilom, ki ga je gostil podpredsednik Mencinger.

Vuk skuša prehiteti Slobodana 

Vsaj navidezno popuščanje napetosti med največjima jugoslovanskima republikama, Hrvaško in Srbijo, ni navduševalo vseh. Glavni srbski opozicijski voditelj Vuk Drašković je bil od ne preveč uspešnega obračuna predsednika Slobodana Miloševića z njim v začetku marca v ofenzivi.

V svojih nastopih je skušal vladajočim socialistom odvzeti še več vetra iz jader s tem, da jih je prehiteval v nacionalizmu, ki je dotlej največ uspeha prinesel Miloševiću.  Na tribuni Srbskega gibanja obnove v Svetozarevu (imenu mesta so bili šteti dnevi, saj so ga nekaj mesecev zatem preimenovali nazaj v Jagodino) se je spotaknil ob domnevno predsednikovo barantanje s srbskimi interesi v pogovorih s Franjem Tuđmanom. Po njegovem mnenju naj bi zvezni referendum, o katerem so se dogovarjali predsedniki republik na srečanju na Brdu pri Kranju, Srbom škodoval. Skupaj s Črnogorci naj bi bili namreč edini, ki bodo glasovali za ohranitev federacije.

Ob domnevnem Miloševićevem popuščanju je postajal Drašković radikalen. Takšna referendumska odločitev naj bi namreč po njegovem omogočila »muslimanskim in hrvaškim ustašem«, da se okoristijo z genocidom nad srbskim narodom. S tem je imel očitno v mislih dogajanje med drugo svetovno vojno, saj je v naslednji sapi dejal, da bi referendum podprl, če bi na njem glasovali »tudi mrtvi iz Jasenovca«.

Sicer je imel Drašković sredi aprila precej jasno vizijo o prihodnosti Jugoslavije, ki pa je imela malo skupnega z lastnimi zamislimi vsaj nekaterih republik. Za opozicijskega voditelja je bilo namreč ključno, da živijo v takšni državni tvorbi skupaj vsi Srbi. V njej je zato videl Srbijo, Črno goro in Bosno in Hercegovino, bržkone tudi Makedonijo. Poseben položaj je predvideval celo za Dubrovnik. Seveda je Drašković govoril o tem, da v Evropi pozdravljajo demokratizacijo Srbije, pod katero je bržkone razumel krepitev svoje stranke. A ta naj bi bila med drugim potrebna za to, da zaščiti ogrožene srbske krajine.  Očitno vsaj aprila 1991 od srbske opozicije v prizadevanjih za tvorno rešitev jugoslovanske krize ni bilo moč veliko pričakovati.

Na športni sceni je ljubljanska Olimpija v prvi zvezni nogometni ligi brez težav opravila gostovanje v Nišu pri klubu Radnički in na jugovzhodu Srbije celo zmagala z 2 : 1 ter prišla v prvo polovico lestvice.  

Avtor: Aleš Maver 

Viri in literatura:

• Delo, 15. 4. 1991.
• Večer, 15. 4. 1991.
• Dnevnik, 15. 4. 1991.
• Katoliški glas (Gorica), 18. 4. 1991.
• Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor 2018.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec 2012.